Manevri

V medijih

PRIMORSKO DRAMSKO GLEDALIŠČE
JOŽE JAVORŠEK: MANEVRI

Komedija Jožeta Javorška »Manevri«, ki je v Primorskem dramskem gledališču doživela novo uprizoritev, tokrat predstavo na prostem, je besedilo, ki se med prvimi na Slovenskem ukvarja s preobračanjem znanega mita: igro o Martinu Krpanu, ki jo iz dolgega časa zaigrajo odsluženi rezervisti, namreč izpelje tako, da se nazadnje Krpan in Brdavs nočeta več lasati in v imenu mednarodne solidarnosti malih ljudi skleneta zavezo proti izkoriščevalskima dvoroma. A bolj kot to sicer simpatično, a preprosto in neposredno sporočilo se zdi za uprizoritev pomembna pot, ki omogoča tak razplet, to pa je, na kratko povedano, pot stopanja v teater, spoznavanja le-tega in poigravanja z njim. Odsluženim rezervistom, ki si v prosvetnem domu nadenejo stare kostume in začnejo za zabavo na glas prebirati zaprašeno dramatizacijo Levstikovega Martina Krpana, pa potlej besedilo zapuščajo, nadgrajujejo, ustvarjajo nova razmerja med nastopajočimi in nove zaplete, je teater najprej sredstvo za preganjanje dolgega časa, a vse bolj jih vloge, ki jih oblikujejo, srkajo vase; sproščeno, predvsem pa iznajdljivo se predajajo igri, ki postaja katalizator njihovih bežnih, a že oblikovanih odnosov in želja, v prvi vrsti pa možnost za spontano, nezavrto, vedro sprostitev njihovih latentnih ustvarjalnih sil.
Zdi se, da je režiser Aleš Jan z ansamblom Primorskega dramskega gledališča ob občutni krajšavi besedila srečno izluščil to vedro, šarmantno, kar bistva teatra dotikajoče se jedro Javorškovih »Manevrov«: priče smo bili duhoviti in, po predolgem uvodu, s precejšnjim tempom nabiti predstavi, v kateri so igralci razmeroma brez težav menjavali različne plasti besedila, dovolj lahkotno prehajali iz privatnosti v vlogo, ki so si jo izbrali, zbrusili, pa spet razločili mejo med »igranjem« rezervistov in njihovo igro v igri, nekajkrat učinkovito lansirali didaskalije in nesramežljivo, pa le redkokdaj poceni, posredovali številne dopolnilne domislice in gage, ki jih naravnost terja Javorškovo besedilo. Seveda: dejstvo, da je bila predstava na prostem, na neznatno preurejenem in dopolnjenem tovornjaku, ki ga je na sceno postavil Matjaž Vipotnik, ji je dajalo mik neposrednosti in dovolj posrečene reprodukcije rezervistovskega življenja, a kaže, da so bili predvsem igralska sproščenost, radoživost, nekakšno novo odkrivanje teatra kot možnosti razigrane zabave, pa hkrati že ironiziranje lastnega početja tisti, ki so pritegnili občinstvo in konec koncev izoblikovali tudi pritrdilno poročevalčevo sodbo. Med igralci, ki so se dovolj disciplinirano ujeli v skupinsko igro in trenutkov svoje neme navzočnosti niso preveč poudarjali na račun svojih govorečih soigralcev, je dal Stane Leban Martinu Krpanu precej prostodušnosti in premetenosti, a ju včasih brez potrebe dopolnjeval z glasovnimi ponazoritvami, njegova iskra, mogoče še premalo odločna kobilica, je bila Breda Urbičeva, zabavno so iz uniforme v cesarska oblačila prehajali metka Franko, Teja Glažar in Matjaž Turk, opaznejši delež so pridali še Tone Šolar, Ernest Zega in Iztok Jereb. Še enkrat: predstava, s katero Primorsko dramsko gledališče domiselno in sveže sklepa letošnjo sezono in ki nemara nakazuje možnost, da ta teater še odločneje stopi na živ komedijski živec naravnano pot.
Aleš Berger, Naši razgledi, 20. 6. 1975.