Mesec dni na kmetih

V medijih

ZGODBA O LJUBEZNI IN STRAHU
V Primorskem dramskem gledališču v Novi Gorici so v četrtek postavili na oder zadnjo premiero letošnje gledališke sezone. Odločili so se za delo J. B. Turgenjeva Mesec dni na kmetih.

Ivana Sergejeviča Turgenjeva poznamo Slovenci bolj po njegovih pripovedih kot dramskih delih. Verjetno se nam je prav zato tako zasidral v srca njegov lirizem, ki mu je prvi po Puškinu v ruski literaturi dal mesto tudi v prozi. Manj pa nam je bila dostopna njegova dramatika, v kateri pa delo Mesec dni na kmetih zavzema vidno mesto.
Delo je avtor označil za komedijo, vendar je slejkoprej pomen te besede treba razumeti v žlahtnem smislu, kot jo najdemo v izrazu »človeška komedija«. V njej spoznavamo junake zavrtih čustev in strasti, kot se v medsebojnem odnosu kažejo med skrajnostima – ljubiti in bati se. Smešen je pravzaprav le njihov strah, ali še bolje: njegove posledice, ki preraščajo v absurdnost. Takšen strah je v Nataliji Petrovni, ki zavrača Rakitinovo dvorjenje, zato da bi se predajala zasanjanim čustvom do Beljajeva. Ko pa oba odpotujeta (zato da rešita dobro ime), ji ostanejo prazne roke in – njena družina.
Takšen je tudi strah deklice Veročke in pozneje Veročke – ženske, ki ji ljubezenska čustva do istega Beljajeva in tekmovanje za njegovo naklonjenost z Natalijo, utonejo v absurdni zvezi z Bolšincovom. Le ena oseba je »rešena« te vrste komike: zdravnik Špigelski, stari prebrisani maček, ki mu uspe zabarantati »tri konje za eno žensko«. Vsi junaki se gibljejo drug ob drugem, svoja čustvovanja prekrivajo s plaščem splošnih človeških vrednot, kot so sposobnost, prijateljstvo in še kaj, kar obvezno sodi v maniro podeželskega ruskega plemstva iz srede prejšnjega stoletja.
Mesec dni na kmetih je s preizkušeno režijsko roko oblikoval Miran Herzog ob čvrsti in solidni dramaturški pomoči Dominika Smoleta, na sceni Mete Hočevarjeve, ki je delo »pomagala postaviti« na prizorišče ruske »dače« in ob odličnih kostumih Mije Jarčeve. Režiserjevi prijemi so bili malone neopazni in prav v tem je bilo opravljeno veliko delo, da je predstava stekla gladko, neprisiljeno in da je bila trdna od začetka do konca.
V koncept besedila – slovenski prevod je delo Josipa Vidmarja – in režiserjevo »videnje« predstave so se vključili tudi igralci. Med njimi velja zlasti omeniti Nevenko Sedlarjevo, ki ji je bila zaupana težka in odgovorna vloga po svoje notranje med ljubeznijo in strahom, pa tudi s spoštljivostjo in ponosom razrvane podobe Natalijeve Petrovne. Igralka je tej vlogi le deloma znala vdihniti nrav ponosne, a obenem v čustvovanju labilne osebe. Ivo Barišič v vlogi neuslišanega Rakitina je svojo nalogo opravil dovolj zrelo, čeprav mu »ta obleka« nekako ni ustrezala. Posebej se velja ozreti na vlogi Veročke, ki jo je upodobila Nevenka Vrančič, in Beljajeva Matjaža Višnarja. Posebno Vrančičeva je doživeto in z dobršno mero igralske in človeške zavzetosti opravila zahtevno preobrazbo od Veročke – otroka v Veročko – žensko, ki jo razočaranje v ljubezni do Beljajeva in tekmovanje z Natalijo za njegovo naklonjenost pripelje do absurdne privolitve v zvezo z ostarelim Bolčincovom. Višnarjeva vloga je bila oblikovana zavzeto. Preračunljivost njegovega junaka je igralcu dovoljevala več svobode, kar pa je igralec znal izkoristiti in pokazati s simpatično preobrazbo iz fantiča v podobo zaželenega moškega. Bine Matoh je z vlogo preračunljivega zdravnika Špigelskega znova dokazal svoj veliki igralski talent in s kultivirano igro je dal tej osebi svojevrstno podobo. Enako dobro mu je »parirala« Mira Lampe-Vujičič v vlogi ne več mlade guvernante Lizavete Bogdanovne. Njuna skupna scena na začetku drugega dela predstave je pravi posladek. Manjše, a zato nič manj pomembne vloge so vsak po svoje dobro (in manj dobro) oblikovali Karli Brišnik v vlogi gospodarja Islajeva, ki mirno prenaša ženino spogledovanje najprej z Rakitinom, nato še z Beljajevom, Jože Hrovat v vlogi čudaškega in kot iz drugega sveta vzetega Schaafa, Breda Urbič v vlogi stare za kvartopirstvo navdušene Islajeve, Stane Leban, ki je svojo podobo posodil staremu ženinu Bolšicovu in Janez Lavrih v vlogi stražarja Matvejeva. V delu je nastopil tudi mali Matjaž Berdon.
S predstavo Mesec dni na kmetih so se Novogoriški igralci poslovili od premierske publike za letošnjo sezono, ki razen ene izjeme (Levstikova smrt) po našem mnenju ni bila tako uspešna kot prejšnje.
Vojko Cuder, Primorske novice, 16. 3. 1982.