Skoči na vsebino

Vlado Vukmirović

Mreža za veter

Vlado Vukmirović

Mreža za veter

Mreža za hvatanje vetra

PREMIERA

23. november 1976

Ustvarjalci

Igrajo

V medijih

PRIMORSKO DRAMSKO GLEDALIŠČE
VLADIMIR VUKMIROVIĆ: MREŽA ZA VETER


Otroška predstava v Primorskem dramskem gledališču je tokrat nastala ob sodobnejšem besedilu kot prejšnja leta: »Mreža za veter« je namenjena malo večjim otrokom, najbrž tam od sedmega leta naprej in želi pripovedovati o dnevu v življenju šolarke, kot ga devetletna deklica doživlja zares in kot se ji sproti preoblikuje v njeni domišljiji. To počenja dovolj neprisiljeno in tudi duhovito, če jo gledamo kot niz prizorčkov, resničnih in umišljenih pripetljajev doraščajoče šolarke in manj iznajdljivo, ohlapno zlepljeno, kar zadeva celoto: preočitno namreč razpada na dva dela, na dekličino budnost in na njene sanje in z nekaterimi elementi, ki jih dovolj poudarjeno napove na začetku, proti koncu nima več prav kaj početi.
Taka, igriva in marsikdaj učinkovita v podrobnostih, pa precej poljubno povezana v celoto, je bila tudi predstava, ki jo je v Novi Gorici režiral kar avtor na prizorišču Duška Jeričevića in v sila barvitih kostumih Ksenije Jeričević: kot bi ji bilo manj mar za zgodbo, ki jo pripoveduje kot za šaljive nadrobnosti, ki si jih izmišlja. A tudi poduka ni manjkalo: namenjen pa je bil bolj odraslim in se je – na srečo precej nevsiljivo – zavzemal za to, da bi imeli starši več razumevanja za otroške muhavosti, za njihove iz razgrete fantazije porojene laži, saj bo otroštvo naglo minilo in bo za njim ostal, tako je ponavljala predstava, le mehek, v mrežo za veter ujet spomin.
Odraščajočo deklico je odigrala Teja Glažar in prav gotovo odločilno pripomogla, da šegavost predstave ni prekmalu popustila: nabrita, kujava najstnica in ob njenih muhavostih slutnja o prvih tegobah ob vstopanju v svet odraslih. Sodelovali so še Matjaž Turk, Breda Urbič, Berta Ukmar, Nevenka Vrančič in sproščeno hudomušni Iztok Jereb v vlogi pripovedovalca in se ujeli v predstavi, ki sicer nikjer ne sega čez utrjene konvencije »gledališča za otroke«, a se znotraj njih vede dovolj zanesljivo, večkrat tudi slikovito.
Aleš Berger, Naši razgledi, 28. 1. 1977.

Festivali in gostovanja v tujini

• 17. Jugoslovanski festival otroka, Šibenik, Hrvaška, 1977