Naj poje čuk

V medijih

PROBLEM BREZ RAZREŠITVE
Naj poje Čuk Toneta Partljiča v uprizoritvi Primorskega dramskega gledališča

Že nekaj časa se v naši gledališki terminologiji uveljavlja izraz »režiserska predstava«, izraz, ki skuša označiti ne samo literarno, ampak tudi gledališko avtorstvo in ki daje slednjemu večjo vrednost in pomen v primeri s prvim. Tudi ob izvedbi drame Naj poje čuk mladega mariborskega dramatika Toneta Partljiča, ki se je z njo na letošnjem Borštnikovem srečanju v Mariboru predstavilo Primorsko dramsko gledališče iz Nove Gorice, bi lahko govorili o »režiserski predstavi«, vendar to pot v precej drugačnem smislu, kajti režiser Jože Babič se pri ustvarjanju te predstave ni ukvarjal z iskanjem po gledališki estetiki adekvatne odrske vizije temeljni literarni zasnovi in eksplikaciji, ampak se je trudil, da bi Partljičeva fragmentarna, resda problemsko zanimiva, a dramaturško povsem nakazana in neobvezna igra postala gledljiva, da bi iz njenega tkiva sploh lahko razbrali tiste gledališke prvine, ki jo spreminjajo v dramo iz dokaj poljubne literature. Delo se sicer dotika zanimive problematike izumiranja kmetstva, ki gotovo pomeni za naš današnji čas in današnjo stopnjo razvoja perečo socialno dilemo, toda napisano je v čudni mešanici naturalistične in absurdniške stilne usmerjenosti, polno je kvaziokrutnih in večkrat na moč sentimentalnih preobratov, predvsem pa se v dogajanju skrivajo le zametki dramatičnosti, avtor pa problem rešuje zgolj psihološko in verbalno, ne pa v resnici, tako kot bi ta pomembna tema tudi zaslužila. Problem ostaja brez razrešitve, navidezni dramatični razplet je samo individualno intonirana formalna domislica, ki sledi kot že od začetka jasna skrajnost iz dovolj nasilno skonstruirane fabule.
Ta svet je Jože Babič gledališko oživil in mu dal dovolj nazorno odrsko podobo na funkcionalnem prizorišču Janeza Lenassija in v ustrezni kostumografiji Anje Dolenčeve. Režiser se je trudil pri tem, ko je posamezne usode povezal v kolikor je bilo sploh mogoče trdno celoto in ko je samemu dejanju odvzel vse ginljivsko-naturalistične poudarke, ki jih v tekstu kar mrgoli. In pri tem namenu sta mu odlično sledila Metka Ferrarijeva kot prepričljiva Ana, pa Silvo Božič kot psihološko učinkovit Dominik; predvsem v njiju dveh je režiserjeva invencija našla ugodna tla in je porodila dve zanimivi, kvalitativno dokaj nevsakdanji odrski figuri. V celotni okvir uprizoritve so se dovolj nepretenciozno vključili Dragica Kokotova, Tea Glažarjeva, Jerica Mrzelova in Tone Šolar, Berta Ukmarjeva pa je kot Verona s svojo spakljivostjo večkrat močno preskušala gledalsko potrpežljivost.
Uprizoritev Primorskega dramskega gledališča je vnovič potrdila entuziastičnost svojih poglavitnih akterjev.
Borut Trekman: Dnevnik, 22. 10. 1971.