Največja svetinja

V medijih

ENOVITO, UGLAŠENO IN DOPADLJIVO
Uprizoritev dela sodobnega moldavsko-sovjetskega pisatelja Iona Pantelejeviča Drucea »Največja svetinja«

Za začetek svoje jubilejne sezone je Primorsko dramsko gledališče iz Nove Gorice v nekem smislu posrečeno izbralo dramsko delo sodobnega moldavsko-sovjetskega pisatelja Iona Pantelejeviča Drucea »Največja svetinja«, ker je na eni strani predstavilo nam doslej čisto neznano moldavsko-sovjetsko sodobno književnost, na drugi strani pa je tudi melodramatičnost uprizorjenega komada, ki ni brez literarnih vrednosti, privlačna za najširši krog gledališkega občinstva. In končno, komad je kot gost režiral znani poljski režiser Maciej Englert, ki je bil do nedavnega vodja gledališča v Ščečinu, sedaj pa stalno deluje v Varšavi.
Sicer pa je danes enainpetdesetletni avtor našega dela Ion Pantelejevič Druce v Sovjetski zvezi dokaj znano pisateljsko ime in hkrati eden uglednih predstavnikov sodobne moldavsko-sovjetske književnosti. V literaturo je stopil 1953. leta s knjigo novel »Pri nas na vasi«, nakar sledijo dela kot »Zgodba o ljubezni« (1954), kjer upodablja preteklost moldavskih kmetov in kolhoznikov. V romanu »Georgij, vdovin sin« (1957) je Druce narisal epizode iz zadnjega leta velike domovinske vojne in prve povojne preobrazbe v moldavski vasi. V igri »Kasa mare« (1960) je načel vprašanje o moralni odgovornosti in dostojanstvu človeka v ljubezni. Sicer pa njegovo celotno literarno delo odlikuje zanimanje za psihološko analizo, zvestoba v prenašanju nacionalnega kolorita, humor in spretna uporaba nacionalne leksike. V svoji knjigi »Stepne balade« (1963) pa Druce pripoveduje o življenju mladega kmetstva med obema svetovnima vojnama.
In tudi v igri »Največja svetinja« je prisotno vse, kar smo zgoraj zapisali o našem avtorju. Čeprav je delo, kot smo že omenili, malce melodramatično in na nekaterih mestih tudi patetično v smislu poveličevanja socializma in človeka v njem. »Največji svetinji« nikakor ne moremo odreči določenih kvalitet, tako glede značajev junakov kot tudi štimunge in notranje dramatičnosti, ki se razpenja med otožnostjo in hrepenenjem po čistem in nepokvarjenem vaškem, skoraj idiličnem, folklornem življenju in živo realnostjo časa, ki z vso silo vdira v idiliko karpatskih moldavskih vasi ter prinaša s seboj poleg tehniškega in ne vem še kakega napredka tudi določene, zlasti etične in moralne težave. Te dileme, ta boj med idiličnim in lepim starim ter včasih krutim in neusmiljenim novim je najbolje upodobljen v protagonistih tega komada, v Kelinu Abadiju in Mahaju Gruji, dveh vaških fantih in prijateljih, od katerih se drugi povzpne celo do ministrskega položaja, prvi pa ostane pastir in vojni veteran, zaverovan v svojo kmečko preprostost in poštenost, zavoljo katere pa nenehno prihaja v konflikt s svojo okolico, zlasti pa z urbano in uradno sredino.
Na razmeroma majhnem odru je režiser Maciej Englert uspel s pomočjo scenografa Svete Jovanovića s hitro menjavo scen in posameznih prizorov dati uprizoritvi tisti dinamični potek, da je potem lahko celotna predstava izzvenela tekoče, celovito in ustrezno napeto od začetka do konca. Z vpeljavo songov Agnieszke Osiecke in glasbo Seweryna Krajewskega, poudarkom na nekaterih duhovito komičnih situacijah in replikah ter seveda tudi z ustreznimi moldavsko kmečkimi nacionalnimi kostumi (Marija Vidau), pa je predstava zadobila še tisto pozitivno melodramatičnost in rahlo romantičnost, prepredeno s trpkimi in otožnimi toni, kar ji bo vsekakor pridobilo simpatije in aplavz najširšega gledališkega občinstva. Režiser je hkrati tudi pokazal, da zna dobro delati z igralci ter da suvereno obvlada gledališki metier.
Kelin Ababij je bil v interpretaciji Toneta Šolarja zelo dober in prepričljiv protagonist in nosilec tistega »pozitivnega« dela dogajanja, ki je v spopadu z urbanim in uradnim okoljem, saj je svojega veterana domovinske vojne in kolhoznega pastirja, ki ob koncu umre med svojimi ovcami, upodobil prepričljivo in življenjsko, kljub nekaterim preveč romantičnim potezam, zlasti pa je bil prepričljiv v upodabljanju svoje preproste, poštene kmečke duše, ki je bistra, občutljiva in nežna hkrati. Tudi njegov protiigralec, sovaščan in soudeleženec otroških iger Mihaj Gruja v interpretaciji Iztoka Jereba je bil dobro nasprotje Kelinovi osebnosti, saj je bila njegova pot, čeprav sta izhajala iz istega gnezda, popolnoma drugačna od Kelinove. Kljub temu, da je Mihaj postal celo minister, ni nikoli izgubil povezanosti in navezanosti tako na rodno vas kot na prijatelja iz mladosti, Kelina. Čeprav mu visoki položaj ni čisto prevzel in obsedel njegove zavesti in značaja, je vendar skušal v danih okoliščinah, zlasti ob nenadni Kelinovi smrti na koncu, ostati človek in prijatelj, ne pa visok funkcionar.
In potem je tu še Marija, njuna sovaščanka in prav tako prijateljica iz mladosti, ki je nekakšna vmesna zveza med obema, predstavlja pa hrepenenje in ljubezen ter ostaja morda zato malce preveč alegorična in manj življenjska osebnost, čeprav igra pomembno povezovalno funkcijo med obema protagonistoma. Nevenka Sedlarjeva je odigrala Marijo bolje od napisanega besedila in se je lepo vključila v tercet protagonsitov »Največje svetinje«.
Seveda pa pri tem ne smemo pozabiti tudi ostalih sodelujočih, kot Sanduja Jožeta Hrovata; zbora, ki so ga tvorili Ivo Barišič, Matjaž Višnar, Nevenka Vrančič, Mira Lampe-Vujičić, Metka Franko, Milan Vodopivec, Miran Tratnik in muzikanti Ljubo Bizjak, Rudi Merljak in Henrik Prinčič. Vsi ti so, po načelu Stanislavskega, da ni majhnih in velikih vlog, lepo dopolnili igro prej omenjenega terceta ter tako prispevali, da je celotna predstava izzvenela enovito, uglašeno in dopadljivo.
Dušan Željeznov, Primorski dnevnik, 14. 10. 1979.