Nora ali Hiša lutk

V medijih

IBSENOVA »NORA« NA NOVOGORIŠKEM ODRU
Režija je bila v rokah Dušana Mlakarja – V naslovni vlogi je nastopila Teja Glažarjeva – Zanimiva interpretacija znane drame

Po nekaj desetletjih smo v sredo, 21. novembra znova doživeli uprizoritev Nore (ali Hiša za lutke), nemara najbolj znane in popularne med številnimi igrami izpod peresa norveškega dramatika Henrika Ibsena. Predstavili so jo v Primorskem dramskem gledališču v Novi Gorici pod vodstvom režiserja Dušana Mlakarja in s Tejo Glažar v naslovni vlogi.
Uprizoritev se razvidno navdihuje pri gledališki renesansi, ki jo v zadnjih letih doživlja Ibsen (1826-1906) na evropskih in ameriških odrih in ki priča nemara v prvi vrsti o silovitem naraščanju interesa do tako imenovanih moralnih vprašanj, kakršna stoje v središču vsega Ibsenovega dramatskega opusa. – Obenem pa se predstava zanesljivo varuje tistega »moralnega provincializma«, ki ga v zvezi z Ibsenom omenja Vladimir Kralj in ki predstavlja v marsikateri njegovih dram zagotovo nevarno čer, na katero zna hitro nasesti površna ali »dobesedna« gledališka »obnova«. Gre seveda za nevarnost ozkega ali doktrinarnega moralizma, na katerega je Ibsena mogoče zlahka zreducirati, če odrska interpretacija ne jemlje neprenehoma v misel tudi skrito, temno dno njegove dramatske pisave. Če ga poenostavi na preprosto, kriticistično »tezo«. V tem smislu je marsikatera Norvežanovih iger zagotovo dovolj zapeljiva, tudi Nora – najbolj pač s svojim nedvoumno manifestativnim, že kar deklarativnim uporom zoper malomeščansko varanje in polaščanje, zadrtost in slepoto, zunanje videze, ki so sicer blesteči, toda navznoter brezupno prazni in jalovi – pač s svojim »ženskim vprašanjem«, kakršno se v igri postavi z vso močjo zoper »moške« manipulacije, ki da v ženski gledajo le »lutko«, lepo stvar, družabno in erotično igračko, nikdar pa človeškega bitja po lastni, polni, samosvoji meri ...
Nič takega v novogoriški Nori. To je sicer neizrečeno gladka in »lepa«, toda hkrati tudi čez vse neprizanesljiva in trda podoba nekega izgubljenega, navznoter nažrtega sveta med žensko in moškim, sveta, v katerem morata biti na koncu tako rekoč enakopravno problematizirana oba, Nora in njen »neoporečni« mož, advokat in uradnik Helmer. In še vsi drugi, ki se v tistih treh božičnih dneh soočijo z njuno dramo. Četudi igra neprenehoma govori o ljubezni, medčloveški vezanosti in vezljivosti, v tej Nori za ljubezen nikdar in nikjer ne more biti najmanjšega upanja več. Vse je stvar mrzlega dogovarjanja in uporabnega pragmatičnega računa – pa nikakršne odprte, nepreračunljive medčloveške predanosti. Tako ostaja ta igra tudi v Norinem uporu zoper moža, njenem definitivnem odhodu iz samovšečno oholo neoporečnega malomeščanskega sveta, pravzaprav nujno brez realne perspektive: kretnja obupa – samomorilska? Svet je pač en sam: in kaj bo zmogla zasnovati Nora, krhko, brezpomočno, »lutkasto« bitje s svojim nerazložnim, žalostnim nemirom v sebi; kam sploh lahko odide iz Helmerjeve »hiše za lutke«? Ali se ne odpirajo tudi »zunaj« zmerom enake, ene in iste hiše? Ali se ne odkriva vsepovsod enak svet, v katerem je poglavitni medčloveški zakon – račun, kjer je morala neizogibno le nemorala, ljubezen pa stvar »gentlemenskega« – poslovnega? – dogovora med moškim in žensko?
Nora v upodobitvi Teje Glažar ostaja »lutka« tudi v tistem slovitem finalnem prizoru, ko se odloči zapustiti Helmerjev dom, njegov denar, otroke … ko glasno zaloputne za seboj vsa vrata. Ostaja do dna razžaloščena in razočarana: lepa, prevarana ženska brez vsega. Ko pride s Helmerjem od zabave, kjer je zaplesala obupano čutno »tarantelo« in od koder jo je Helmer odpeljal v trenutku njenega najvišjega opoja in zanosa – ko spozna, da se v njunem zakonskem odnosu »čudež« nikdar ne bo zgodil, da bo Helmer ostal, kakršen je bil ves čas, neoporečen in neskrupulozen uradnik – ko se ove, da mora (in da zdaj nenadoma tudi more!) vzeti svojo ubogo usodo v svoje nebogljene roke – takrat odloži pisani sicilijanski kostum ter obstane za hip naga, do kraja krhka in razprta v svoji prosojni, lepi, gladki, ranljivi koži: zgolj še ona, ženska, Nora do kraja razočarana in do kraja samotna. Zgolj še ona: drobno, žalostno golo človeško bitje, brez doma in zavetja, ki ga je iskalo vseskoz – golo, brez vsakršne krinke na sebi. In potem Nora odhaja, zgrožena, v zatajevanem, obupanem joku, podobna otroku, ki se mu je po nesreči razbila najljubša igrača. Brezmočna ženska, ki je po lastni odločitvi izgubila vse: moža, otroke, zadnjo možnost srečnega življenja v meščanskem zavetju … Nikakršne agresivnosti ni v njej, ko Helmerju med solzami odkriva, da je bilo med njima vse brez ljubezni ves čas, da je bila v njegovih zapeljivih rokah zgolj mikavna, lepa, kupljiva stvar. Ko mu odkriva, da je ljubezen zmerom višja od časti, za katero se tako brezobzirno žene Helmer. Da je bil neznansko podel in nečloveški, ko jo je bil pripravljen tako zlahka zavreči in obsoditi zaradi ponarejenega podpisa na zadolžnici, s katero mu je bila ob svojem času rešila življenje. Kako nečloveško jo je bil pripravljen osramotiti – in obenem izrabljati naprej, samo, da bi rešil svojo »kariero« in svoj »neoporečni« socialni status. Nikakršnega ženskega zmagoslavja ni v njej: Nora odhaja skoroda z obžalovanjem, zagotovo pa s strahom iz »hiše za lutke« na nova, samosvoja, osvobojena (?) ženska pota: v joku, v katerem se mešata obup in trma, strastno, nerazložljivo kljubovanje, ki ne more imeti v rokah ničesar trdnejšega, veljavnejšega od tistega, kar je imela Nora že v Helmerjevi hiši. – Presunljiva vloga Teje Glažar, četudi v prizoru s »tarantelo« in v finalu v intenzivnosti ne povsem izenačena.
Helmerja je dal Iztok Jereb: podoba slokega, do kraja mrzlega uradnika, vzvišenega, prezirljivega: fantastičen, nevaren, potuhnjen manipulant. Tudi tam, kjer mora spoznati, da se mu z Norinim odhodom sesipa vse, kar je bil gradil s tolikšno muko: da se bliža konec njegovega neoporečništva. Izredno vlogo obupanega izsiljevalca je uprizoril Miloš Battelino kot notar Krogstad, ravno tako Dragica Kokot-Šolar (Lindejeva): oba še posebej v tistem srhljivem prizoru, kjer skleneta »brodolomca« reševati svoji usodi skupaj: kjer se »dogovorita« za ljubezen in kjer Kronstad sklene prenehati z izsiljevanjem uboge Nore. Doktorja Ranka je igral Tone Šolar: jasna, prav nič poceni sentimentalna podoba umirajočega resigniranega Norinega občudovalca. Nastopili sta še Breda Urbič in Berta Ukmar (pestunja, služkinja) ter v spretno rešenih situacijah Norini otroci (Matjaž Berdon, Jure in Mojca Arčon).
Veristično nazorno scenografijo, ki je omogočala nekatere, ne preveč nasilne simbolne poudarke (zlasti z lučjo), je zasnoval Niko Matul, dekorativne in obenem diskretne kostume Mija Jarc in Cveta Mirnik, drastično pomenljive glasbene ilustracije pa Urban Koder. Dramaturga predstave sta bila Mirko Zupančič in Janez Povše, lektorica Majda Križaj, medtem ko je Norin ples (s skromno eruptivnostjo in s preveč skopimi čutnimi poudarki) skoreografirala Ksenija Hribar.
Novogoriška uprizoritev Nore se vsekakor uvršča med izrazite predstave najmlajšega slovenskega poklicnega gledališča. Njena poglavitna vrednost je mimo konsekventne in jasne interpretacije besedila v zanimivih, subtilnih igralskih vlogah, nič manj v njihovi skupni igri.
Andrej Inkret, Delo, 23. 11. 1979.