Novi najemnik

V medijih

IGRICI ZA SMEH
Premiera Ionescove in Valentinove enodejanke v Primorskem dramskem gledališču – Režiser je bil D. Mlakar

O dramatičnih predlogah nam tokrat ni potrebno izgubiti kaj mnogo besed, saj sta obe besedili, ki jih je konec prejšnjega tedna uprizorilo v zaključnem večeru Primorsko dramsko gledališče iz Nove Gorice, komaj skromni, kratki anekdotici, tako rekoč brez večjih pretenzij. Enodejanka Eugèna Ionesca, Novi najemnik, napisana leta 1953, v prvem, drznejšem in plodnejšem pisateljevem obdobju, je skeč na znano temo in z nekaj malega črne komike: kako namreč predmeti, vsakršni kosi pohištva, pogoltnejo človeka, da ne ostane nič več od njega, da je zgolj še neustavljivo, mrzlo, tuje razraščanje »mrtvih« reči. Podlegli bomo, če sploh že nismo, vsi, naš pohlep po rečeh nima mejà, naša »alienacija« je zmerom bolj dokončna; naš eksistencialni položaj bo zdaj zdaj brez preostanka »reificiran«. Takšna je osrednja, zdaj seveda že stara teza Ionescove igre, anekdota o novem stanovalcu, ki navleče v svojo mansardo zavidljive količine mobiliara in lahko na koncu ukaže samo še – nad svojim koncem? – ugasniti luč. Tudi druga, na isti večer uprizorjena igra, Karla Valentina, svoj čas znanega nemškega klovna, Selitev, je preprosta stvarčica o dialogih, a brez očitne »ideološke« spremljave narejena tako, da omogoča kar največ ležernega humorja v besedah in še več v situaciji, napisana pač za Valentinovo osebno rabo: igralca z mnogimi smešnimi peripetijami zlagata na cizo revno imetje, pa jima vse skupaj zmerom na novo pade dol, skratka, mala klovnijada par exellence.
Drugače je z uprizoritvijo, ki jo je v Novi Gorici tokrat vodil režiser Dušan Mlakar in za katero bi skoraj bilo mogoče obžalovati, da se ni odločila za besedilo večjega formata. Režija se je namreč izkazala za več kot presenetljivo: bila je premišljena malone do zadnje nianse v postavitvi s humorjem, ki ga je zmogla več kot besedili sami, decentnega in vitalnega, in celo novogoriške igralce je uspelo disciplinirati ter jih učinkovito podrediti svoji zamisli, se pravi, dvojni, odločno razmejeni, a kljub temu poenoteni buffonadi. Komedija ni nikjer šla »čez«, znala se je držati lastne mere, bila je, če tako rečemo, praktična in nazorna šola odrskega humoriziranja; igralci so položili izpit, o tem ne more biti dvoma, in zdaj bi se, v enako učinkoviti režiji, nedvomno mogli lotiti zahtevnejšega posla.
Ionesca je Dušan Mlakar uprizoril kot počasen, slovesno privzdignjen, a tudi samoironizirajoč ritual, celo z nekaj elementi nežne filmske komedije v mizansceni: nosača – Janez Starina in Ivo Barišič – prinašata pohištvo, brijeta norce, češ, kakšen norec je tale gospod najemnik – Stane Leban – ki se takó brezupno obdaja s takimi nepreglednimi masami pohištva, a v tem kopičenju je vendar vseskoz nekaj sakralnega, prazničnega, da se mu tudi delavca s svojo preprosto pametjo ne moreta izmakniti; sodelujeta v njem, kakor bi nastajal nov svet in je lepó, da lahko sama sodelujeta pri njegovem nastajanju. Stane Leban pa ju obvladuje s svojim ledenim molkom, skopimi, odsekanimi besedami, strmim pogledom, kakor je obvladal že klepetavo hišnico – Dragico Kokot-Šolarjevo; človek, ki z nekakšnim užitkom pripravlja svoj človeški konec, da bi odstopil prostor »posvečenim« pohištvenim rečem. Igralci so zanesljivi v svojih vlogah, brez zatikanja in tudi brez siceršnjega iskanja bližnjic čez problematične, težje predele, igrajo čisto, ekonomično, s poantami, po vsem videzu celo z nekakšnim osupljivim užitkom, komedijanti.
Druga igrica je še bolj učinkovita, kajpada tudi zategadelj, ker je pač že besedilo bolj robato, cirkuško, burka za klovne. Tu je Matjaž Turk pokazal nekaj spretno plasiranih burlesknih detajlov, neskončno smešen klovn – zato, ker se mu vse, kar stori, pri priči pokazi in ker ga žena, njegov klovnski antipod, neprenehoma zatira s kar najbolj »grozovitimi« domisleki in besedami – kakor bi bila oba prerisana iz kakšne stare karikature. Metka Franko je bila prav tako energičen ženski klovn, spreten v vsakdanjih ročnih spretnostih, smešno nemočen, kadar je potrebno urediti kaj zahtevnejšega, druga izdaja prvega, moškega smejalca. V Valentinovem skeču je, kljub prenekateremu dovtipu z brado, kot pri Ionescu nekaj črne, »absurdne« komike, takšne, kakor je sicer nasploh lastna »klasičnim« klovnovskim ekshibicijam. Treba je priznati, da so jo interpreti spretno prinesli v odrsko svetlobo ter se tako s svojimi prispevki, pri zadnjih vratih, pridružili tisti brezupni komediji, ki jo je za začetek večera prispeval Eugène Ionesco; nastala je sorazmerno enovita burkasta produkcija, ki ji ni manjkalo rafinementa. Duhovito scenografijo je za obe enodejanki prispeval ing. Niko Matul, ustrezne kostume pa Mija Jarčeva.
Andrej Inkret, Delo, 27. 11. 1973.