Ustvarjalci
-
Prevajalec
Matjaž Šekoranja -
Prevajalec songov
Ervin Fritz -
Režiser
Jan Skotnicki -
Dramaturginja
Darja Dominkuš -
Lektor
Srečko Fišer -
Scenografa in kostumografa
Jerzy Juk Kowarski in Mihat Kowarski -
Kreatorka maske
Berta Meglič -
Glasbeni vodja
Ivan Mignozzi -
Korepetitor
Benjamin Šaver, Ivan Mignozzi -
Korepetitorka
Anica Furlan -
Svetovalec za gib
Janez Mejač
Igrajo
Macheath, imenovan Mackie Nož
Janez StarinaJonathan J. Peachum, lastnik Beračev prijatelj
Bine MatohCelia Peachum, njegova žena
Dragica KokotPolly Peachum, njuna hči
Teja GlažarBrown, šef londonske policije
Iztok JerebLucy, njegova hči
Metka FrankoBezniška Jenny
Nevenka VrančičFilch
Ivo BarišičPastor Kimball
Lojze KrumbergerSmith, stražnik
Stane LebanMatija, imenovan Matija Groš
Milan VodopivecJakob, imenovan Jakob Kljuka
Matjaž VišnarRobert
Tone ŠolarJimmy
Uroš MačekWalter, imenovan Walter Žalujka
Jože HrovatVixen
Breda UrbičStara cipa
Marjanca KrošlDruga cipa
Mira Lampe-VujičićBetty
Dušanka RistićDolly
Nevenka SedlarMolly
Mateja BucikBerači
Sergej Ferrari/ Zoran More/ Rastko Krošl/ Mojca Zgaga/ Peter Božič/ Boro VujičićStražniki
Lojze Krumberger/ Tone Šolar/ Uroš Maček/ Vasja NanutRabelj
Tone ŠolarPripovedovalka
Breda UrbičPripovedovalec
Jože Hrovat
V medijih
PRIMORSKO DRAMSKO GLEDALIŠČE NOVA GORICA
BERTOLD BRECHT, KURT WEILL: OPERA ZA TRI GROŠE
Tokrat se je tveganje izplačalo in podjetnost obrestovala: »Opera za tri groše« se je v Primorskem dramskem gledališču v Novi Gorici oblikovala v živopisno, marsikdaj duhovito in zvečine gladko tekočo predstavo širokega zamaha, a tudi potrebne discipline – bilo je dosti krme za oči in paše za ušesa, nekaj izvrstnih igralskih in pevskih storitev, bili so precej spretno aranžirani množični prizori na tesnem solkanskem odru in uigrano izvedeni plesni vložki, kar se je storilo, da se je sicer nedorečeno in v marsičem tudi kontroverzno Brechtovo besedilo (o njegovi usodi razgibano poroča gledališki list) v solidnem prevodu Matjaža Šekoranje in v domiselni, ravno prav robati prepesnitvi songov, ki jo je opravil Ervin Fritz, iznajdljivo črpajoč iz različnih »plebejskih« interesnih govoric, da se je torej to, tudi pri nas razmeroma popularno besedilo, ki ga je na sceni in v kostumih bratov Kowarski in ob dramaturgiji Darje Dominkuš režiral gost s Poljske Jan Skotnicki (lektor je bil Srečko Fišer, za glasbeno vodstvo je skrbel Ivan Mignozzi), zabavno prelilo čez oder in da so skoraj tri ure, kolikor je trajala njegova odrska uresničitev, minile prav kratkočasno.
Petero muzikantov z belimi lasuljami na glavah je prikorakalo v orkester in dalo vedeti, da bo šlo zares; nobenega playbacka! In takoj poprijelo za glasbila: čuden berač, ohomotan v težek plašč in rdeč šal pa s črnimi očali in z lajno okrog vratu (Jože Hrovat) je namreč že popeval nemara najznamenitejši song te »opere«, »Balado o Mackieju Nožu«, popeval malček lajnasto, a ne brez napadalnega poroga in barabinske privoščljivosti – popolnoma ustrezna uvertura. Nato se je prikazal, rahlo sključen in potuljeno medeno mežikajoč skoz svoje špegle, Jonathan Peachum (Bine Matoh) z nepogrešljivo biblijo pod pazduho ali v roki, lokavo in jokavo razlagajoč nevšečnosti, s katerimi se oteplje pri managerskem poslu; zmotil ga je prevejani beračon Filch (Ivo Barišič), ki si je s teatralično mešanico ponižnosti in nesramnosti izprosil zaposlitev v beraškem koncernu – ta se bo že znašel, je dovolj nabrit, čeprav mu osorna gospa Peachumova (Dragica Kokot) nekam nejevoljno in nezaupljivo molí njegovo capasto delovno preobleko. (Res se je Filch potlej vso igro motal tam okrog kot nekakšen Peachumov adjutant, namesto da bi pošteno beračil.) V tem prizoru je izigral scenograf prvi adut: garderoba voščenih figur, različnih tipov uspešnih prosjakov, je učinkovala strašljivo togo, a vendar začuda naravno; dodatno pa je gledalec osupnil, ko je peterico lutk kasneje zamenjalo pet do pičice enako kostumiranih in maskiranih statistov. Slikovito in zvijačno. Hej, in že smo na ohceti! Pet črnih čukov – nevarno zadrti Matija (Milan Vodopivec), abotno nasmejani Jakob (Matjaž Višnar), odločno tumpasti Jimmy (Uroš Maček) pa grozljivo bebavi Walter (Jože Hrovat) z dolgo brazgotino čez obraz in dokaj dobrodušni Robert (Tone Šolar) – pripravlja svatovščino, da ji ni podobne, ko vstopita mladoporočenca, ki bosta odslej osrednji znamenitosti predstave: Polly (Teja Glažar), milo sprenevedavo se punčè v beli poročni oblekici, ki pa bo kasneje pokazalo dosti resolutnosti in občutka za materialne blagre, in Mackie Nož (Janez Starina), brezhiben elegán, intelektualno superioren pa zato cinično oblasten in utrujeno naveličan, v nenehni posmehljivi drži do drugih in tudi do sebe, gentleman kot iz škatlice in samosvojih manir; v nadrobnosti izdelana vloga brez vnanjih pomagal in suverena tudi v pevskih nastopih. Ko prikrevsa še do kraja nakresani pastor (Lojze Krumberger), se zdi, da je mera polna, a ne: na ohcet mora priti še vrhovni šef londonske policije, gromki in bradati Brown (Iztok Jereb), da v splošno osuplost tatinske bande potrdi staro in neomajno prijateljstvo z njenim šefom, toplo gratulirajoč mu k brhki nevesti. Skupaj odpojejo, odplešejo in odmaširajo še »tisto pesem o topovih«, nato slavje počasi jenjuje, svatje se razidejo, mlada dva si ogledata mesec nad Sohom in se, malček mesečinska, odzibljeta leč …
»Barbara song« v odlični interpretaciji Teje Glažar je bil prvi nesporni vrh predstave in je nato šaljivo izzvenel v usklajeno izvedenem tercetu prvega finala; vzdušje v boljši ciparni je bilo sproščeno dražljivo, pa ga je potlej kontrapunktiral obupano maščevalni song bezniške Jenny (Nevenka Vrančič); diskretno humorna sta bila kamnito hladna podkupljivost stražnika Smitha (Stane Leban) v jetniških prizorih in Lucy, ena poprejšnjih Mackiejevih nevest (Metka Franko), je na oder prinašala pravšnjo mešanico avšarije in ljubavnega prestiža. In ko so gledalčevi čuti začeli po malem hrometi ob hrumu in preji dogodkov, sta scenograf in režiser pokazala še po enega asa v vsakem rokavu: najprej je par scenskih delavcev na prizorišču tako rekoč v trenutku (ravno da je rdečelasi godec še enkrat odpel svojo »Balado«) sestavilo vislice, prave gavge z lesenim odrom in vsem, kar spada zraven, nato pa je bil sladkosrečni konec, ki ga sporoči kraljičin sel, izveden – v odmiku od izvirnika – v visokem opernem slogu, seveda v poudarjeni maniri, da je deloval votlo in smešno, nemara pa še kot ironična replika na naslov Brechtove igre, ki je je bilo s tem tudi konec.
Kot zapisano: bila je razgibana predstava, ki bi ji bilo sicer mogoče očitati občasno poudarjeno povednost (na primer tiste sitno vztrajno prikazujoče se orgle, ki so vsakič znova naznanile, da bo zdaj nekdo nekaj zapel) ali neizenačenost pevskih izvedb, ki so nekajkrat ostale zgolj na ravni korektne reprodukcije, brez dodatne presvetlitve in zato brez potrebne rezkosti – ki pa je te pomanjkljivosti zakrila z mnogimi humornimi detajli, z učinkovito vizualizacijo različnih glasbenih žanrov in izvedbenih slogov, s primerno karikiranimi melodramatičnimi poudarki in simpatično obešenjaško šaljivostjo, ki je nekaj namerila in sprejela tudi na svoj račun. Hkrati pa se je – ob umestnih krajšavah in preureditvah besedila – precej spretno branila skušnjave, da bi »Opero za tri groše« še kakorkoli dodatno »interpretirala«, jo pomikala v prostor te ali one ideologije ali vsaj socialne misli: v tem pogledu je bila skoraj docela neobremenjena in se je – upravičeno – zanimala le zase, za lastno slikovitost.
Aleš Berger, Naši razgledi, 13. 12. 1985.