Operacija

V medijih

O »OPERACIJI« V IZVEDBI GORIŠKEGA GLEDALIŠČA

Menda nihče ne oporeka, da dejavnosti amaterskih ali polpoklicnih igralskih skupin in ansamblov ne gre ocenjevati s strogo umetniških vidikov in tistih izhodišč, ki so, denimo, v navadi pri kritikih vrhunskih gledaliških ustanov. Pri prvih kaže upoštevati umetniško raven ansamblov ter učinkovitost interpretacije posameznikov, predvsem z vidika pomembnosti določene kulturne ustanove ali skupine pri oblikovanju temeljne gledališke kulture, okusa in teženj gledalcev ter širše javnosti.
»Operacija«, delo domače avtorice Mire Miheličeve, je v bistvu psihološka drama o boju dveh svetovnonazorskih prepričanj. Gre za opis vzdušja v neki slovenski bolnišnici med italijansko zasedbo 1942. leta. Osebje, na videz mirno, brezbrižno in brez večjih zunanjih pretresov opravlja svoje dolžnosti, v resnici pa posamezniki v svoji duševnosti doživljajo globoke spremembe ter vsak zase mrzlično terjajo odgovore na vprašanja, ki jih je prednje v tako kruti obliki postavil čas.
Zunanji okvir dogajanja je naslednji. Šef kirurškega oddelka dr. Ratek (Jurij Buda) je v spremenjenih okoliščinah spretno prilagodil svojo osebnost, polno malomeščanskih predsodkov in pojmovanj, okupatorju ter je sodelovanje na konjskih dirkah zamenjal z organizacijo belogardističnih vaških straž ter s hlinjenjem tujcem. Delo v bolnišnici vse bolj in bolj prepušča sposobnemu in prizadevnemu asistentu dr. Donatu (Vinko Lipičar), ki pa je razdvojen in črnogled človek neopredeljenih nazorov in svojstvenih pojmovanj.
Zaradi take duševnosti omahuje med dr. Romihovo (Marija Paravanova), ki je bila nekdaj njegovo dekle, ter ga zdaj obupana in razočarana hoče imeti »živega ali mrtvega« ter umirjeno in preprosto dr. Permetovo (Anica Drekonjeva), ki poskuša dr. Donata postopno pridobiti za narodnoosvobodilno gibanje. Tu sta dalje dve bogaboječi bolniški sestri, med vsemi pa je morda najbolj plastičen in očiten mračen lik župnika Klavore (Stane Leban).
Razplet drame je dokaj preprost: ko Permetova pridobi Donata, da pomaga pri zdravljenju in skrivanju partizanskega ranjenca, je s tem Donata dejansko že pridobila za OF. Povsem je našel samega sebe in doumel odgovornost časa po konverzaciji z ranjencem (Željko Humar) ter nekaj obrobnih epizodah z župnikom, ki je bil njegov sošolec. Sledi le še pričakovani zaključek, ko ljubosumna Romihova ovadi Donata in župnik izzove posredovanje okupatorjev. Donat ne uspe pobegniti in se smrtno ranjen zateče nazaj v bolnišnico. V zaključnem prizoru in dialogih se gledalcem nazorno predstavijo svetli in mračni liki drame.
V »Operaciji« je morda v nekaj prizorih nekoliko preveč očitna težnja avtorice, da svoje junake predstavi v povsem črni ali izključno svetli barvi. – Zdelo se nam je, da je igra na podiju Goriškega gledališča sproščena, ter da so vloge domala vsem nosilcem ustrezale. Bilo je seveda nekaj pomanjkljivosti (nepotrebne kretnje v posameznih dialogih, slaba izgovorjava, premalo prepričljiva igra v najvažnejšem zaključnem prizoru), toda gre za malenkosti v primeri s prizadevnostjo in vestnostjo ansambla amaterjev, ki ves svoj prosti čas posvečajo gledališču.
V »Operaciji« so po našem mnenju upodobili najboljše in najbolj prepričljive like Stane Leban, Vinko Lipičar, Marija Paravanova, Anica Drekonjeva in Anica Špacapanova. Dramo je režiral Stane Leban, vtem ko je sceno zasnoval Boris Markič.
Z »Operacijo« je menilo Goriško gledališče v Novi Gorici prispevati svoj delež k manifestacijam ob štirideseti obletnici ustanovitve KPJ. Drama Mire Miheličeve je bila sedemnajsta premiera osrednjega gledališkega ansambla na Goriškem.
Marijan Drobež, Primorske novice, 28. 5. 1959.