Orgija

V medijih

PRVO ODRSKO SREČANJE S PASOLINIJEM
Novogoriško PDG je prvo pri nas uprizorilo kako odrsko delo italijanskega pisca Piera Paola Pasolinija.

Naši literaturi, predvsem prevodni, gre zamera, da Slovenci in tudi Jugoslovani premalo poznamo delo Piera Paola Pasolinija, italijanskega pesnika, romanopisca, esejista in pisca polemičnih spisov, dramatika in predvsem filmskega režiserja. Po tej zadnji dejavnosti je nemara pri nas še najbolj poznan, saj smo v naših kinematografih videli domala vse njegove filme, med katerimi omenimo vsaj Mammo Roma z odlično vlogo že pokojne, Anne Magnani, pa filma Kralj Ojdip, Salo ali 120 dni Sodome, ki so povsod po svetu zbudili nemalo zanimanja predvsem zaradi avtorjevega pristopa do obravnavane snovi. Po naši revialni literaturi se tu in tam najde kak prevod Pasolinijevih esejev, v Antologiji italijanske lirike pa najdemo nekaj njegovih pesmi v prevodu Cirila Zlobca. To pa je menda tudi vse, kar smo doslej imeli od tega odmevnega italijanskega ustvarjalca, kar je pravzaprav čudno tudi zato, ker vemo za njegovo literarno zapuščino, a smo ji (doslej) posvečali premalo pozornosti.
Pasolini je svoje otroštvo in del odraslih let preživel v neposredni bližini Slovencev – v Casarsi pri Červinjanu v Furlaniji-Julijski krajini. Iz tega obdobja njegovega življenja izvira tudi velika ljubezen do Furlanov in furlanščine, narodne etnije, ki si že dolgo prizadeva v Italiji pridobiti priznanje do svojega jezika, svojih kulturnih in upravnih ustanov. Po teh prizadevanjih bi Furlane lahko postavili ob bok z našo narodnostno skupnostjo v Italiji. Nemara je tudi v tem iskati tradicionalno dobre odnose med Slovenci in Furlani. To, da Pasolinija odkrivamo šele dobrih 10 let po njegovi smrti, kaže na naše tradicionalno zamudništvo.
Za uprizoritev Pasolinijeve Orgije na odru Primorskega dramskega gledališča lahko rečemo, da je ta kulturna ustanova »prebila led« in ponudila Slovencem in Jugoslovanom – gre namreč za prvo predstavitev kakega Pasolinijevega dramskega dela pri nas sploh – vpogled v delavnico tega italijanskega ustvarjalca. In če drugega ne, gre temu umetniškemu kolektivu priznanje tudi v tej smeri. Dragocena je misel, ki že nekaj časa veje v tem gledališkem kolektivu od komaj porojene zamisli o srečanju gledaliških informacij v prostoru delovne skupnosti Alpe Jadran pred leti, da bo več pozornosti posvečal zlasti gledališkemu trenutku sedanjosti in polpreteklosti ustvarjalcev iz dežel znotraj te skupnosti. Tako smo spoznali Turrinija, pred kratkim Brechta, Kroetza in še koga – in zdaj Pasolinija.
Orgija je eno od šestih Pasolinijevih dramskih besedil, ki se je na knjižnih policah pojavilo leta 1979 (štiri leta po nepojasnjenih okoliščinah, v katerih je leta 1975 preminil njen avtor). Je izrazito intelektualistično besedilo, o katerem je ob predstavi v torinskem Teatru Stabile pred dvema sezonama italijanski kritik Giovanni Raboni napisal, da je to »drama besede«. Tudi sam avtor je napisal v enem svojih esejev, da s svojimi dramskimi besedili ustvarja novo gledališče, »gledališče besede, ki ni namenjeno meščanom, ampak naprednim skupinam meščanstva«.
Temu novemu gledališču mora biti po Pasolinijevem prepričanju podrejeno vse, kar gledališče je: igralci, scena, maska, kostum, scenska glasba in končno tudi gledalec. Orgija torej ni orgija v dobesednem smislu človeškega početja, ampak »orgija besede«. Beseda živi tudi po smrti tistega, ki jo izgovori (obešenca, umorjene žene, ljubice). Avtor nas postavi v dogajanje neposredno po obešenčevi smrti. Moški (Janez Starina) po svoji smrti doživlja življenje s svojo ženo (Mira Lampe-Vujičić) in ljubico (Dušanka Ristić). Njegovo pričakovanje ni izpolnjeno, zato si (spet) vzame življenje.
Igralski delež vseh treh interpretov zasluži vso pozornost. Že zaradi izredno zahtevnih nalog, ki jih od njih zahteva delo (dekle in moški igrata dober del predstave gola – »vzemi človeku obleko, pa si mu vzel dostojanstvo!« – pa sta svoji vlogi vendarle zaigrala nadvse prepričljivo in dopadljivo). Vsi trije so pokazali veliko spoštljivosti do besedila, ki jih vodi do izredno pretanjenih vzgibov čustvovanja in razmišljanja. Tudi (recimo raje predvsem) po njihovi zaslugi je novogoriška podoba Pasolinijeve Orgije dogodek, ki z že prej omenjenim daje svoje dimenzije.
Režiserjevo delo (Mario Uršič) je bilo v tem projektu izredno intenzivno že zaradi zgoščenosti dogajanja na odru (besedilo) in postavitvi, ki bi lahko kaj hitro zdrknila bodisi v dolgočasje ali pa v banalnost. To se ni zgodilo, saj je bilo v režiserjevem »arzenalu« dovolj domislic (pri tem mu je pomagala, tudi izvrstna scena Mete Hočevar, ob sodelovanju njene asistentke Bogdane Krečič) z ogledali, nišami, zaveso, ki jo lahko razume gledalec kot mejo med življenjem in smrtjo. V sodelovanju z vsemi je Uršiču uspelo postaviti na oder domiselno udejanjanje sicer zelo »filozofične« igre.
V tem zapisu ne moremo mimo odličnega prevoda Srečka Fišerja, ki je v tem projektu opravljal tudi naloge lektorja. Da je odličen »prevajalec« literature iz jezika naših zahodnih sosedov v slovenščino dokazuje njegov prevod lanske uspešnice Umberta Eca Ime rože. Prav gotovo kaže omeniti tudi miselno izbrano in v dogajanje vklopljeno scensko glasbo Gianpaola Corala in koreografsko svetovalstvo Ksenije Hribar.
Pasolini je torej tu. Premierska publika bi rekli, ga je sprejemala z dokaj mešanimi občutki (mlačen aplavz). Morda je pričakovala drugačnega Pasolinija od tistega, kot ga pozna iz njegovih filmov. Če je to tako, potem kaže razumeti njeno reakcijo. Pasolinija je pač treba jemati takšnega kot je. In takšen se pač kaže v vsem svojem delu. Sicer pa je tudi sam zapisal: Gledališče, ki ga pričakujete, četudi kot popolno novost, ne bo moglo biti nikoli gledališče, ki ga pričakujete.
Vojko Cuder, Primorske novice, 4. 2. 1986.