Skoči na vsebino

Pierre de Marivaux

Otok sužnjev

Slovenska praizvedba

Pierre de Marivaux

Otok sužnjev

L'ile des esclaves

PREMIERA

20. maj 2010
SNG Nova Gorica

Po brodolomu se moški in ženski par, gospodar s služabnikom in gospodarica s služabnico, znajdejo na otoku, kjer so pobegli grški sužnji vzpostavili posebno družbeno ureditev: gospodar mora pristati na zamenjavo vloge s služabnikom, sicer bo ob glavo ... Novo razmerje pripadnikom vladajočega razreda razkriva nečlovečnost njihovih prejšnjih ravnanj, nekdaj podrejeni pa se soočajo z odgovornostjo moči ter s slo po krutosti, zlonamernosti in maščevanju. Več kot pol stoletja pred francosko revolucijo si Marivaux s »filozofsko komedijo« ni prizadeval dramatizatirati teze o enakosti, ampak očarati in vznemiriti gledalce. Kako njegov eksperiment razumemo danes, ko se spričo aktualne krize znova vrača pojem utopije?

Ustvarjalci

V medijih

Šest uspešnih premierskih predstav je zapisanih v iztekajoči se jubilejni sezoni SNG Nova Gorica po izboru Srečka Fišerja, ki jo je simbolno naslovil O večnem vračanju, oziroma pogledu tja in naprej, sezono refleksije torej. Zagotovo v ta koncept sodi tudi Marivauxova komedija Otok sužnjev, baročni tekst, katerega glavna poanta je hipotetično brisanje preprek med družbenimi razredi. Na otoku, kjer živijo bivši sužnji, se bo brodolomu znajdeta dva para gospodarjev in njihovih sužnjev. Zakoni gospodarjev otoka zahtevajo, da se vloge zamenjajo z namenom, da vsakdo izkusi in doživi tudi drugo vlogo, kar pomeni soočanje z drugim svetom in s tem neke vrste preizkus človečnosti. In zelo konkretno se, kot vedno, pokaže, da je oblast zagotovilo privilegijev, kdor je nima, pa si tega neizmerno želi. Preobrazba iz gospodarjev v sužnje in obratno je zanimiva vsaka po svoje, pokaže pa človeške karakterne značilnosti. Vedno enake, ne glede na čas in družbeni red, in prav zato je Marivauxov tekst enako prepoznaven in aktualen kadarkoli. Izkušena režijska roka Zvoneta Šedlbauerja je na novogoriškem odru postavila igrivo in dinamično predstavo s poudarjenim humorjem, vendar z dovolj jasno postavljeno ostjo osnovnega sporočila. Igralsko je komedija zahteven zalogaj zaradi relativne preprostosi zgodbe in gostobesednega jezika na drugi strani. Štirje mlajši člani ansambla Kristijan Guček, Peter Harl, Arna Hadžialjević in Helena Peršuh ter izkušeni Iztok Mlakar so uspeli natančno izrisati like. Gotovo tudi ob pomoči imenitnih stiliziranih baročnih kostumov Bjanke Adžić-Ursulov in minimalistični, vendar do potankosti funkcionalno in estetsko zasnovani scenografiji Špele Puc. Novogoriška slovenska praizvedba Marivauxovega Otoka sužnjev je barvita, dinamična, lahkotna predstava, ki gledalca nikakor ne pusti ravnodušnega ob sporočilu, vendar mu ponudi tudi vse tisto, kar od komedije gledališče pričakuje.
Ingrid Kašca Bucik, Radio Slovenija, 21. 5. 2010


Filozofska komedija se ukvarja s prastarim vprašanjem menjave vlog. Izprašuje se, kako bi reagiral človek – podložnik, ki se naenkrat znajde v vlogi gospodarja in obratno. Zgodba o hipotetičnem brisanju ovir in meja med družbenimi razredi se dogaja na izmišljenem otoku, kjer so pobegli grški sužnji vzpostavili zgoraj opisano družbeno ureditev. Gospodar Ifikrat (Kristijan Guček) in gospodarica Efrozina (Arna Hadžialjević) morata na ukaz Trivelina (Iztok Mlakar) zamenjati vlogi s služabnikom Harlekinom (Peter Harl) in služabnico Kleanto (Helena Peršuh). Na zato, da se bosta služabnika lahko maščevala za vse krivice, pač pa da bosta gospodarja slednje občutila na lastni koži in se prevzgojila. S stisnjenimi zobmi privolita, se vmes spričo lastne nesreče skorajda zlomita, a se naposled – predvsem zaradi dobrosrčnosti in odpuščanja Harlekina in Kleante – spreobrneta. Družbeni mir je sklenjen.
Marivaux je komedijo napisal v prvi polovici 18. stoletja in vladajočim nastavil »oblazinjeno« zrcalo in jih opomnil na družbeno neenakost. Komedija se seveda »mora« končati s spravo in ponovnim prevzemanjem pravih vlog (gospodarji spet postanejo gospodarji, a z izkušnjo zatiranih postanejo dobrotljivejši in pravičnejši). Marivaux v kontekstu svojega časa le ni smel preveč tvegati. Petdeset let kasneje je ob podobnih preobratih v realnem življenju gospa Giljotina sekala glave. O vrlem odpuščanju po novem razsvetljenih gospodarjev seveda ni bilo ne duha ne sluha. Otok sužnjev je z današnjimi očmi tako predvsem lahkotna komedija. Z jasno moralko in nekaj odstiranja človeških slabosti, a vseskozi v zabavo občinstva. In kot tako so jo postavili v SNG Nova Gorica. Vključno z razkošnimi baročnimi kostumi Bjanke Adžić Ursulov in glasbeno opremo Darje Hlavka. Scenografija Špele Puc je minimalistično estetska in pušča odprt prostor. Ritem je tekoč, po nepotrebnem pa se razvleče, ko Kleanta Trivelinu niza napake gospodarice. Za poživitev dogajanja preskočijo (Peršuhova in Guček dobesedno) mejo med odrom in publiko, kar je sicer večkrat uporabljen odmik od konvencionalnosti, a vžge.
/…/ Komedija je (in verjetno še bo) zadovoljila pričakovanja gledalcev po lahkotnem večeru, ki gladko steče po grlu. Večjih presežkov pa ni pričakovati. Navsezadnje je njen cilj sproščena zabava občinstva.
Mitja Marussig, Primorske novice, 22. 5. 2010


Za zaključek sezone so na velikem odru SNG Nova Gorica uprizorili slovensko praizvedbo komedije (v enem dejanju in enajstih prizorih) Otok sužnjev (L 'Île des esclaves, 1725) znanega francoskega dramatika 18. stoletja Pierra de Marivauxa (1688-1763). V nekoliko arhaiziranem prevodu Dese Puc in ob sodelovanju svetovalke za jezik Alide Bevk je avtorjevo jezikovno in slogovno umetelno ter z razsvetljenskim razumom in moralizmom podkrepljeno odrsko obravnavo univerzalnega nasprotja med gospodarji in služabniki spoštljivo in resnobno postavil na oder režiser Zvone Šedlbauer, ki je prispeval tudi Harlekinovo pesem Galjot in slepa potnica.
Otok sužnjev je izmišljeni prostor utopije, kjer vladajo nekdanji brezpravneži (s celine) ter pod vodstvom modrega in pravičnega Trivelina dosledno uveljavljajo zakon enakosti tudi nad naključnimi brodolomci, kakor so oblastniško samovšečno afektirana atenska aristokrata Ifikrat in Efrozina ter njuna pogosto ponižana in razžaljena, a prvinsko radoživa služabnika Harlekin in Kleanta. Po prisilni zamenjavi družbenih vlog se predstavnika gospodarjev po bolj in manj neprijetnih preskušnjah zavesta svojega nekdaj samoumevnega samoljubja, nečimrnosti in pohlepa, njuna prejšnja podrejenca pa nepričakovano pridobljene moči idilično ne izkoristita za morebitno sladko maščevanje, ampak s spravljivostjo in odpuščanjem ponudita obema družbenima skupinama oziroma vsem protagonistom dogajanja razsvetljenski vrednostni ideal častnega človeka, ki mora imeti »razum, dobro srce in pogum«, ne pa se zavzemati za »bogastvo, čast, plemiški naslov«, ki ga ne napravijo nič boljšega. Po omenjenem ključnem življenjskem spoznanju so po Harlekinovih besedah vsi »vredni hvale«, kot bi bili »kralji in kraljice«, po Trivelinovi sklepni ugotovitvi pa so vsi brodolomci uspešno prevzgojeni za povratek v vsakdanjo družbeno dvoličnost in razdeljenost Aten.
/…/
Med protagonisti je rezonersko vlogo modrega, pravičnega in razumarsko zadržanega razsvetljenega moralista Trivelina s kancem posmehljivosti gladko in dostojanstveno odigral Iztok Mlakar. Značajsko polnokrvnejši in živahnejši vlogi gostobesednejših in prostodušnejših služabnikov sta prispevala razigrana Helena Peršuh v vlogi Kleante in Peter Harl v vlogi Harlekina. Karikaturi »razredno« ukročenih, nesproščenih in standardno »maskiranih« oz. dvoličnih gospodarjev pa sta oživila Arna Hadžialjević kot Efrozina in Kristijan Guček kot Ifikrat.
Slavko Pezdir, Delo, 24. 5. 2010