Otroci Adama in Eve

V medijih

Če bi bile vse predstave takšne, bi tudi čez čas postalo dolgočasno. Ker niso, pa ta predstava predstavlja vsaj prijetno osvežitev, če že ne smernice, ki jim velja slediti. To še posebej velja v kontekstu SNG Nova Gorica. Zato pa imajo toliko več dela gledalci, ki takšnih predstav niso vajeni. Storiti morajo nekaj preprostega in zahtevnega; zreti v to, kar se dogaja na odru, čustvovati in se spraševati čim bolj neobremenjeno.
Jan Cvitkovič je svoj odrski prvenec izdelal celostno. Tako, da je funkcijo režiserja razumel odprto, kot spodbujevalnika ustvarjalnosti v ekipi in ne kot nadčloveškega »vednika«, ki le operira z ekipo. In sodelavci so bili najprej soustvarjalci. Prikaz osnovnih vsebin in form človeškega življenja tako deluje celostno in iskreno. Režiser v intervjuju predstavo povzame: »Kratko potovanje skozi življenje v smrt in nazaj v življenje. Brez pretiranega strahu.« 
Besedilo, ki so ga skozi proces sooblikovali režiser in štirje igralci, je izčiščeno, v njem ni nepotrebnega. Prava molitev. Ampak ne molitev kot prošnja, temveč molitev kot oda tistemu, kar je človeško. Zaveda se osnovne pozicije človeka in sega po božanskem.
Glasba Primoža Oberžana dogajanje nemoteče spremlja in ga nadgrajuje. Luč ni bila uporabljena po načelu, da moramo vedno videti prelepe obraze in rahlo dvignjena krila, ampak po učinku. Svetloba in senca tako skupaj tvorita nove pomene in atmosfere. 
Predstava lahko funkcionira le, če se spomnimo in si priznamo, da smo bili otroci in da smo ljudje, če izbruhamo jabolko, v katerem sta logika in intelektualizem.
Jure Mavrič, Koridor - križišča umetnosti, 26. februarja 2015

Mednarodno priznani filmski režiser Jan Cvitkovič je s predstavo Otroci Adama in Eve udejanjil željo po ustvarjanju v gledališču. Vsakršen čas človeka sili, da pogleda nazaj, se ozre v svojo sedanjost in pogleda svojo pot naprej. Gre za čas med začetkom in koncem, za čas med rojstvom in smrtjo slehernika, za žitje na zemlji kot skupnem prostoru. V tem smislu je zastavljeno tudi avtorjevo besedilo, ki so ga ustvarjalci tekom študija ob soočanju s samimi seboj nadgrajevali z lastnimi pogledi in izkušnjami. Če se je vse začelo z Adamom in Evo, potem sta to prastarša vsakega od nas in se potemtakem vsakdo sooča z izgonom iz raja in večno željo ponovno vstopiti vanj. Besedilo pravzaprav ne prinaša klasične zgodbe, zgodbo o življenju in smrti in vsem vmes tkejo posamezni fragmenti, spomini, ki se dotikajo otroštva. Bil sem otrok ob koncu pripovedi reče vsak akter, s čimer spoznava sebe in na nek način razgalja sebe in svoje okolje. Preprosta scena Aleksandra Blažice in Vasje Koklja s premičnimi lesenimi kockami, ki enkrat služijo zgolj kot stoli ali poti, drugič pa ponazarjajo ljudi sogovornike, je efektno soustvarila izrazni prostor štirim igralcem, ki gledalca s prefekcijo govora, gibov in celotne interpretacije popeljejo skozi čisto, natančno in do potankosti izdelano predstavo. Zelo samosvojo in posebno, kot jo od avtorja, kot je Jan Cvitkovič, gledalec tudi pričakuje. Svojevrsten gledališki eksperiment bogato nadgrajujeta glasba Primoža Oberžana in svetloba Sama Oblokarja. Z Otroki Adama in Eve avtor ne želi gledalstvu nič sporočati, je dejal, želi le, da se skupaj z ustvarjalci zapeljejo skozi predstavo. Skoraj dveurno potovanje je zanimivo in vsekakor se je vredno odločiti zanj.
Ingrid Kašca Bucik, Radio Koper, 19. 2. 2015

Najprej je bila črna kocka, gledališče. Vse črno. In potem so bili Jan Cvitkovič in štirje igralci. Irena Kovačević, Miha Nemec, Ivo Barišič, Marjuta Slamič, vsi v črnem. In kocke v kocki, tudi črne. In govorili so o življenju in smrti, o odnosih, nasilju, minulem in o minevanju, vse zaokroženo v zlorabljeni (otroški) nedolžnosti, nekakšnem padcu iz raja, ki mu sledi odraščanje in nato spet nov cikel. Cvitkovič si ni prizanašal, za gledališki prvenec si je izbral razgaljajočo formo avtorske predstave z »nedolžnim« refrenom: »Bil sem otrok.« Igralci so tukaj zlasti soočeni s sabo, če že, potem z drugim v sebi. V osnovi gre za najbolj preprost, primaren gledališki jezik, ki se vrača k osnovam gledališča in k igralcu. Vsakega od igralcev osami v ločenem prizoru, ga laboratorijsko postavi v osnovne situacije, na prelomne življenjske etape, izolira neki travmatični doživljaj, ga odreže od sveta in transponira v črno gledališko kocko. Gledališki jezik je tukaj skop in še nemočno gol, tipajoč. Vse učinkuje kot nekakšna gledališka vadnica: izgovarjanje in telesno priklicevanje mrtvih (občutkov) v raztrgani razpostavitvi teles, živih in »postvarelih« črnih kvadrov, skoraj kadavrov. Prizore sicer prekinja »stenografska« glasba Primoža Oberžana (za podobnost glej Cvitkovičev film Sto psov) in vse žarišče je na ciklični podobi nekakšnega (pra)vira, ki je projiciran na vmesno opno. Predstava, kjer je več solz kot smeha, nekakšna objokovalnica spominov – ni niti dinamična niti sproščeno komunikativna. Precej toga je in samotna, tudi če se dva igralca slučajno srečata. Večidel zgleda, da se je nekam nepremično zataknila, se »zaciklala«, pleše se, a minimalno. Sega do tam, kjer se neha človek. Za to zvočno potovanje si vzame precej časa, kar traja; čas tu preprosto je, zanesljivo deluje in se razteza. Pri tej nenavadno čudni tuji pripovedi z mrliško svetlobo in velikimi sencami preteklosti ostaja človek nekako odrezan od njenega izvira. O zelo konkretnih, tozadevno (do)življenjskih rečeh govori precej abstraktno, je celo nekam sterilno enigmatična. Govori se odsekano. Nelogično. Razdrobljeno. Skoraj od onstran. Kriči v nemo četrto steno, a na precej molčeč način. Izjema so le karseda konkretne podobe: strah pred zobarjem, ki preživi njegovo smrt, volk in Rdeča kapica brez pravljičnosti, oče, ki je ubil otroštvo, in maščevanje. Prizori se odpirajo kot škatla presenečenj, vsebino pa mora gledalec asociativno šele razbrati ... Ob zapisanem je najbrž že jasno, da ne gre za neki (konvencionalno) zapakiran gledališki zalogaj – a saj ne, da bi to moral biti. Toda v tem primeru se najprej bolj zdi, da gre za serijo nekih sekvenc, razstavo igralskih občutij, skozi vaje in procese pridobljen in potem napaberkovan material »čustvenega spomina«, nanizanko občutij in senzoričnih vtisov, ki je dobrodošla, kolikor pogumno odpira igralce izven utirjenih poti (najbolj opazen del nosita Nemec in Kovačevićeva).
Nika Leskovšek, Dnevnik, 23. februar 2015

»Kratko potovanje skozi življenje v smrt in nazaj v življenje. Brez pretiranega strahu.« To je popotnica avtorja za ogled gledališkega projekta Otroci Adama in Eve. Gre za gledališki prvenec Jana Cvitkoviča, ki se je uveljavil predvsem v filmski umetnosti, in sicer v več vlogah: kot scenarist, igralec in režiser. Kot je povedal v številnih intervjujih pred premiero svojega gledališkega projekta na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica, se mu je izpolnila tiha želja. Priznal je, da jo je na glas izrazil v družbi Aleksandra Blažice in Jožeta Dolmarka, ki sta ga takoj podprla. In tako je Cvitkovič, kot je sam povedal, lahko nemoteno razvil svojo odrsko idejo. Za Otroke Adama in Eve je Cvitkovič prispeval okvirno besedilo, pod predstavo pa se podpisuje tudi kot režiser. Štirje nastopajoči so tudi soavtorji besedila: Ivo Barišič, Irena Kovačević, Miha Nemec in Marjuta Slamič. Sploh je uresničitev tega gledališkega projekta odraz timskega dela. /…/ O čem pripovedujejo Ivo Barišič, Irena Kovačević, Miha Nemec in Marjuta Slamič v tem delu, v katerem uporabljajo (tudi) lastne besede? Na novogoriškem malem odru, ki je večinoma zatemnjen in precej prazen, posamič, v dvoje ali skupinsko prikazujejo odnos med očetom in sinom, strah pred staranjem, bojazen nad življenjem, obup nad doživetim nasiljem, odpor proti lastnemu telesu, odklanjanje realnosti in iskanje raja ...
B .I. P., Primorski dnevnik, 25. februarja 2015

Najbolj prepričljivi elementi Cvitkovičevih Otrok Adama in Eve so tako predvsem gibalni in glasbeni vložki. Za te je poskrbel Primož Oberžan, ki na odru ustvarja v živo, v črnem skrit za mreno, zaradi česar tudi sam deluje kot član igralske zasedbe, nekakšen mojster iz ozadja, ki na dogajanje ne vpliva neposredno, a ima v njem pomembno funkcijo. Kot namiguje že naslov predstave, se Otroci Adama in Eve ukvarjajo z vprašanji izvora in konca, rojstva in smrti, odnosov med starši in otroki in tem, kaj ostane za nami, ko zapustimo svet, naj bo to šest korakov, nekakšna kompulzivna domislica očeta, ali nerazrešeni odnosi, ki se nam jih ne mudi urejati, dokler imamo občutek, da imamo še dovolj časa.
Deja Crnović, Siol.net, 23. februarja 2015