Pahljača

V medijih

PRIJETEN ZAČETEK NOVOGORIŠKE GLEDALIŠKE SEZONE
Goldonijeva »Pahljača« ogrela gledalce in igralce – Plemenita govorica v narečju – Premajhen oder utesnil uprizoritev

Začetek gledališke sezone v Primorskem dramskem gledališču je prav prijeten. Mirno lahko rečemo – celo zelo prijeten. Renesančna komedija s svojimi zelo hudomušnimi, toda ne prezahtevnimi zapleti, je duši ansambla kot na kožo napisana. Prijeten prevod in zagrizeno delo Darija Bratuža, ki je posvetil prav filigransko natančnost govorici igralcev v tej predstavi, sta poglavitni odliki uprizoritve. Že dolgo nismo z desk Primorskega dramskega gledališča slišali besedovanja tako prijetne melodije, kot nam jo daje prav najnovejša igra te gledališke hiše.
Začnimo pri prvem vtisu, ki se ponudi potem, ko se je razmaknila zavesa. Učinkovito! Toda le nekaj časa. Oder v Solkanu je premajhen, da bi scenaristu – čeprav je to izkušeni in premeteni Niko Matul – dal možnost predstavitve vzdušja, ki je tako značilno na majhnih »placih« primorskih mest. Mogoče je to celo srečna okoliščina. Zaradi utesnjenosti je bolj prišla do izraza postava, ki je nastopala.
Vloge so precej enakovredne. To je upošteval tudi režiser Mario Uršič, ki je uspešno dal poudarka drobnim in učinkovitim osebnim karakteristikam vsake zasedbe. Igralci so ujeli korak z njegovimi željami, prisluhnili so njegovemu vodstvu in iz vsega se je rodila – malo je bil za to kriv tudi Bojan Štih, sodelavec pri razčlembi – res prijetna predstava, ki bo vžgala. Zahtevnega gledalca in tistega, ki želi samo prijetno zabavo!
Metka Frankova je v vlogi prebrihtnega kmečkega dekleta bila tako sproščena, kot da bi vedno igrala samo take like. Stane Leban, ki je posodil svojo »figuro« grofu di Roccu, je skoraj pozabil na svoj stil in pokazal, da zna biti tudi drugačen. Oba – prav prijetna!
Sergej Ferrari je imel na premieri malo smole, saj ga je zapustil dober glas (v resničnem pomenu besede!). Na ponovitvah bo najbrž njegova vloga šele zaživela. Tone Šolar je bil sproščen kot že dolgo ne. Obe »matroni« PDG Berta Ukmarjeva in Breda Urbičeva sta ponovno vnovčili bogate izkušnje in marsikomu je žal, da tudi vsak dan ne sreča dveh »zaresnih« znank tako prijetnega karakterja.
Iztok Jereb s svojim baronstvom vred je bil čisto fejst fant, njegov tekmec Evarist – Marjan Trobec pa malo preveč patetičen, toda ves čas simpatičen. Evaristova srčna napaka Nevenka Vrančičeva pa je nekoliko preresno kuhala »mužo« pri hudem ženitnem zanimanju zanjo. Limonček – Ivo Barišič v komediji sicer ni imel lastnega poglavja, svoj odstavek pa je izdelal prav simpatično. Ernest Zega in Janez Lavrih naj se ne sramujeta soudeležbe – »kapselni« so poleg lepega govora bili dostojno dopolnilo notnim naporom Iva Mignozzija. Če pa se je vmes motovilil še Milan Vodopivec, mu tega ne more nihče zameriti. Saj sploh ni bil neroden …
Marija Vidau je vso »klapo« oblekla tako, da je bilo očem prijetno. Eno k drugemu – PDG je že predolgo trajajočo deževno sezono popestrilo z žarkom, v katerega luč se bo marsikateri Primorec z veseljem prišel sončit. In marsikateri bo prav zaradi te predstave še prišel v teater.
Peter Grum, Primorske novice, 15. 10. 1976.