Pismo generalu Francu

V medijih

OBSODBA NESVOBODE
Otvoritvena predstava novogoriškega srečanja »Malih odrov«

Novogoriško srečanje malih odrov se je letos – že sedmič zapored – začelo s predstavo Primorskega dramskega gledališča Arrabal-Tralićevega dela »Pismo generalu Francu«.
Že sam naslov pove, da gre za krizo svobode v vseh njenih razsežnostih. Svoboda je nedeljiva, svoboda je cvet, ki vzklije iz krvi mučencev; je plamen, ki prežene noč, je granitni obcestnik, na katerem se izmučeni popotnik odpočije, je luč za zatemnjenimi okni strahu, je prvi dah novorojenčka in olajšani izdih umirajočega; svoboda je najotipljivejši znak življenjskosti, svoboda – to smo mi vsi, prosti vseh okov mišljenja.
Arrabal se je v »Pismu« odlepil od svoje običajne abstraktnosti in absurda, napisal je pismo enemu od največjih kratilcev svobode vseh časov s trezno presojo intelektualca, pismo, ki ga intelekt rodi ob trpkem spoznanju nemoči proti nasilju, vendar ob vihtenju prapora človekovih pravic.
Vprašamo se lahko, če je taka tematika pri sedanjem stanju v dramatikovi domovini še aktualna … Je, pravi režiser in predelovalec dela hkrati, je, ker je svoboda ponekod še vedno pobožna želja, ki si jo ljudje upajo izreči samo v šepetu.
Toda prav ta šepet je ozon, ki razkraja blede hlapove ponižnosti. Kljub plemenitemu jeziku pa diha iz »Pisma« uničujoča, zavestna, z dokazi podkrepljena obsodba.
Tralić je Arrabalovo delo zastavil po komornem sižeju, vendar je komornost zajela vse prisotne že dotrajane in majhne osrednje dvorane Primorskega dramskega gledališča v Solkanu. Avtorjeva poetičnost je ves čas dramila zavest, vzbujala vest in dregala v najtanjše vzgibe upora proti udušitvi tistega, kar siromaši naše življenje; zato je tu pa tam disharmonično izzvenelo paroliranje, ki je cefralo nit čiste, uporne poezije. Prevešanje v ceneno agitko je hromilo življenjsko sporočilo na smrt ranjenih in obsojenih. Tudi sunkovitost gest ob vsaki obsodbi in sentencah, ki so jih akterji izrekali in pri tem obračali hrbet, je marsikdaj neprijetno skalilo živo in čisto pretakanje poetičnega fluida med publiko. Površna t. i. nadgradnja, ki hoče s »sodobnim« pojmovanjem teatralike popestriti in razgibati sporočilnost neke sklenjene in trdne celote, je nepotrebna.
Vzdušje, ki ga je pričarala glasba Ilija Šureva je bilo tako tenkovestno očarljivo, da je bilo vsako »narejeno« sekljanje z gesli odveč. Scena Sveta Jovanovića in dramaturško delo Janeza Povšeta sta bili v komorni postavitvi »Pisma« dragoceni in prefinjeni komponenti, še več, odsev luči in sence, ki so ga metale kopice razstavljenih stolov na golo steno v ozadju, je srhljivo risalo dramatičnost teksta.
Igralci. Zanimivi, prepričljivi in na več kot dostojni profesionalni ravni. Tone Šolar, Iztok Jereb in Jože Zupan so naravno izpovedovali bolečino, se sproščeno premikali bodisi na odru bodisi v dvorani med publiko. Njihov izraz je bil ves čas smotrno usmerjen in osredotočen, besedilo je teklo gladko, brez zatikljajev, prisotne je smiselno uklenilo in spodbujalo k sočutnemu sodelovanju. Lepo se je izoblikovala karakteristika Toneta Šolarja, ki sloni na grčavosti in globokem dojemanju tragičnosti, čudovita glasovna faktura in moškost Iztoka Jezreba sta prepričevalno delovala, prav tako analitična prefinjenost Jožeta Zupana. (Glede tega igralca bi lahko rekli, da je precejšnja pridobitev za Primorsko dramsko gledališče, kajti njegova osebnost zares izžareva veliko predanost gledališču).
Igralke Metka Franko, Teja Glažar in Dragica Kokot-Šolarjeva so imele v »Pismu« bolj nehvaležen tekst kot njihovi kolegi, vendar so dostojno dopolnjevale predstavo, posebno Kokot-Šolarjeva je prepričala s svojo jezikovno kulturo.
Omeniti je treba še kostume Milene Kumarjeve, ki so bili povsem ustrezni miselnemu kontekstu in ljudskosti avtorjevega besedila.
Aleksij Pregarc, Večer, 18. 1. 1978.