Plebanus Joannes

V medijih

PREGLJEV PLEBANUS JOANNES
Pregljev roman je uspešno dramatiziral Matjaž Kmecl

Ni naključje, da sta zlasti v primorskih gledališčih ta čas na sporedu dramatizaciji dveh Pregljevih pripovednih del v Trstu, saj smo pred kratkim praznovali stoletnico rojstva tega velikega našega in tolminskega pisatelja, na drugi strani pa je tudi res, da prav »tolminskost« Pregljevega pisanja ustreza tako dramatizacijam kot tudi primorskim ljudem nasploh.
Primorsko dramsko gledališče iz Nove Gorice si je za svojo drugo premiero v letošnji sezoni in stoto v njegovem petnajstletnem profesionalnem delovanju, izbralo dramatizacijo Pregljevega romana »Plebanus Joannes«. Matjaž Kmecl, ki je to, danes že klasično delo slovenske književnosti, dramatiziral za oder, je v dramatizacijo romana vključil še najznamenitejšo Pregljevo novelo »Thabiti kumi« in tako skušal zaokrožiti in še poglobiti dramatičnost Pregljeve literarne fakture Plebanusa Joannesa. Kmecl zagotovo ni stal pred lahko nalogo, saj je navidezno Preglja moč dramatizirati zelo lahko. Njegova dela namreč vsebujejo dovolj dramatičnosti in tragičnosti, ujeta so v natančno določena zgodovinska obdobja, njegovi junaki so prepolni najhujših notranjih bojev in razkolov in Pregljev bogat, baročni, namenoma arhaični in lokalno obarvani jezik in sentence, izražene v njem, nudijo tudi dovolj možnosti za dober dialog, da ne govorimo tudi o Pregljevih junakih, ki so izrazito reliefno in plastično podani, zarisani in upodobljeni.
Pa vendar je pri vsem tem velikanska težava: izrazito pisateljska naravnanost in moč Pregljevega pripovedništva se tako naravno oddaljuje od dramskega načina pisanja, pri čemer seveda pri dramski adaptaciji nujno izgublja vse značilnosti in barvitosti Preglja kot izrazitega pripovednika. In prav ta dilema je bila prisotna v Kmeclovi dramatizaciji, za katero je treba reči, da je znala profesionalno, poznavalsko in učinkovito zadostiti vsem dramskim in teatrskim zahtevam odra, pri čemer pa je seveda morala opustiti ali pa celo izpustiti marsikaj iz pregljevske umetniške fakture in izraza. Najbolj je občutil režiser predstave Dušan Mlakar, ko mu sicer dramatični povodci niso uhajali iz rok, težave pa je imel tako z dialogi kot tudi s številnimi nastopajočimi, čeprav je pravilno osredotočil vso srž in bistvo celotnega poteka prav dramske uprizoritve na Plebanusa Joannesa, centralno osebnost tako romana kot njegove dramske priredbe.
In prav za voljo povedanega je stal daleč v ospredju lik Plebanusa Joannesa v interpretaciji Sandija Krošla, ki je odigral podobo tega tolminskega puntarja, duhovnika, upornika in človeka dovolj prepričljivo in plastično, medtem ko so ostale dramske osebe ostajale nekako v ozadju te zgodovinske tragične tolminske freske. Morda mu je delno lahko sekundirala Dušanka Ristić, kot Katica, dekle in žena, Pregljeva junakinja in trpinka, predstavnica ženskosti in lepote, a tudi tragičnosti in ključa k razreševanju tipičnega pregljevskega »čistega greha«.
Kljub vsemu temu so tudi ostali igralci vzorno izpolnjevali svoje vloge, tako Tone Šolar kot gospod Martin, Breda Urbičeva kot Magdalena, Matjaž Višnar kot študent Peter, Stane Leban kot glavar, Sergej Ferrari kot Menezeis, Jože Hrovat kot Matevžek, Janez Starina kot diakon Peter Degradatus, Ernest Zega kot De Caballis, Lojze Krumberger kot De Formentini, Milan Vodopivec kot Falcidij, Ivo Barišič kot ovčar, Darko Komac kot bebec, Marjanca Krošl kot ženska in Dragica Kokot, Nevenka Vrančič, Nevenka Sedlar in Rastko Krošl pa v ostalih vlogah.
Režiserju je ustrezno in funkcionalno sceno izdelala Meta Hočevarjeva, medtem ko so kostumi Anje Dolenc živopisno in skladno dopolnjevali to tragično odrsko fresko. In navsezadnje je bila tu še izvirna glasba, ki jo je napisal Tržačan Gianpaolo Coral, ki je, čeprav kot znani italijanski sodobni skladatelj, znal prisluhniti tako melosu Tolminske kot tudi času, v katerem se dogaja tragedija Plebanusa Joannesa.
Dušan Željeznov, Večer, 13. 11. 1984.