Po Magrittu

V medijih

Da lahko marsikatero situacijo vsak od nas drugače tolmači in trmasto zagovarja svoje prepričanje o tem, da je resnično to, kar sam misli, da je resnica, ter da se iz tega interpretiranja marsikdaj porodijo sumi, sumničenja, nesporazumi in celo napačni sklepi, nas v komičnem ključu z nadihom parodije na račun detektivk »opozarja« Tom Stoppard (1937), eden izmed najuspešnejših sodobnih angleških dramatikov, ki je sicer češkega rodu, v svojem delu After Magritte (1969). Dramsko delo, napisano z velikim smislom za humor, parodijo in ironijo, odlikuje »neverjetna jezikovna senzibilnost«, kot o avtorju pravi v gledališkem listu dramaturginja Simona Hamer, ki je bila pri dramaturški razčlenitvi v oporo režiserki Ajdi Valcl. Obe sta v novogoriškem gledališču že bili zelo domiselni sooblikovalki domišljijsko razkošne otroške predstave Zajtrk novembra 2012. Valclova se je na slovenskem odru prva soočila s tem Stoppardovim delom. Krstno uprizoritev v slovenskem jeziku je namreč komedija doživela v izvrstnem prevodu Alje Predan z naslovom Po Magrittu na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica v četrtek, 2. aprila 2014. Prijetna odrska miniaturka, ki kot prave detektivke drži gledalca v šahu do končne razrešitve zagonetke, se je kot »izluščena« s slike belgijskega nadrealističnega slikarja Renéja Magritta (1898–1967), pojavila v poltemi odra male dvorane. Pri učinkovitosti vizualne podobe predstave ima veliko zaslugo scenografinja Jasna Vastl, ki je z nadrobnim prikazom notranjosti stanovanja ponudila realističen vpogled v sicer le (navidezno) nadrealistično situacijo, v kateri vidimo pol golega moškega, visečega s stropa, domnevno truplo na likalni mizi in smrkajočo žensko na kolenih. Vse to gleda publika, pa tudi policist Holmes, ki »kuka« v stanovanje in je prepričan, kot sicer tudi občinstvo, da gre za komaj storjen zločin. To se sicer kaj kmalu izkaže za popolnoma neresnično. /…/
Stoppard se v svoji igri Po Magrittu, ki nas s simboli vodi po likovnih poteh tega svojevrstnega umetnika, z vrsto bizarnih situacij poigrava z detektivskimi prvinami in zavaja z njimi publiko, ki ob njih sicer malce zbegano preizkuša svoje detektivske (ne) spretnosti in se ob tem tudi zabava. Spozna pa tudi, da je bolje ne prenagliti se v tolmačenju na prvi pogled nenavadnih situacij. Kratko enodejanko bogatijo kostumi po zamisli Bjanke Adžić Ursulov, izvirna glasba Mirka Vuksanovića, ki zna vselej čudovito ubrati glasbene odtenke v sozvočju z odrskim dogajanjem, in seveda igra luči svetlobnega mojstra Sama Oblokarja. Srečku Fišerju je bila kot vedno zaupana lektorska naloga. Na odru so kot odsev iz Magrittovih del pred publiko »skrivnostno« – med vsakdanjim in nenavadnim videzom – oživeli Stoppardovi protagonisti Harris, Thelma, Mati, Foot in Holmes v plastični interpretaciji Gorazda Jakominija, Ane Facchini, Mire Lampe Vujičić, Kristijana Gučka in gosta Andreja Zalesjaka, ki je že bil igriv soigralec Ane Facchini in Medee Novak v igri Zajtrk.
Iva Koršič, Novi glas, 17. aprila 2014

Angleški humor, parodija, elementi detektivke in absurdnost so na kratko značilnosti komične enodejanke Po Magrittu. /…/ Avtor Tom Stoppard je zagotovo mojster besednih iger, ki so odlično zaživele tudi v slovenskem prevodu Alje Predan in še posebno v interpretaciji odlične igralske ekipe. Zakonski par sta s pravo mero resnosti in hkrati parodije upodobila Ana Facchini in Gorazd Jakomini, odlična Mira Lampe Vujičić je izrisala ekscentrično taščo, v vlogi prav komično zavzetega in v svoje teorije prepričanega policijskega inšpektorja se je odrezal Kristijan Guček, policaja Holmesa je sproščeno kot gost odigral Andrej Zalesjak. Predstava Po Magrittu od gledalca ne zahteva posebej poglobljenega premisleka, čeprav na svoj način govori o tem, kako lahko brez razloga represivni organi vdrejo v zasebno življenje in ga obrnejo na glavo. Novogoriška uprizoritev je v vseh pogledih izzvenela dodelano, igrivo in dovolj dopadljivo za slehernega.
Ingrid Kašca Bucik, Radio Slovenija 1 in Radio Koper, 3. aprila 2014

Kaj imajo skupnega Magrittove surrealistične slike, prigode neverjetne britanske družine in nesmiselne detektivske preiskave? Veliko, če vse dramaturško premeša Tom Stoppard. /…/ Morda je neverjetno, vendar za vse obstaja racionalna razlaga. Stopparda, kot je sam večkrat rekel, pritegujejo neobičajne prigode in obnašanja, ki jim ljudje skušajo najti logičen razlog. To je Stoppardovo izhodiščno gledanje, ki mu je tokrat pridal občudovanje ustvarjalnosti Renéja Magritta. Nastopajoča družina, ki jo sestavljajo Harris, njegova žena Thelma in njegova mati, si je leta 1969 v londonski galeriji Tate ogledala razstavo Magrittovih del. Tega dogodka se je udeležil tudi Tom Stoppard, ki je zadevo vpletel v svojo komično-surrealistično komedijo. /…/ V ospredju pa je poseganje v zasebnost posameznikov v imenu zakonskih predpisov in splošne varnosti. To temo, ki je vse bolj aktualna, je Tom Stoppard razvil na njemu svojstven način, s katerim se je zapisal med najuspešnejše sodobne avtorje. /…/ Stoppardova dela ni prav enostavno interpretirati zaradi nenehnega nihanja med tem, kar mislimo, da je res, in tistim, kar se nam dozdeva. Vsekakor se je občinstvo nad videnim zabavalo.
bip, Primorski dnevnik, 9. aprila 2014