Po vseh višavah je mir

V medijih

PO VSEH VIŠAVAH JE MIR
Videli smo predstavo, ki ne bo kmalu pozabljena

Prvo srečanje s sodobnim avstrijskim dramatikom Thomasom Bernhardom na novogoriškem odru je bil vsekakor v četrtek, 8. tega meseca, svojevrsten in tudi pomemben gledališko-literarni dogodek. Z uvrstitvijo njegovega najnovejšega dramskega dela »Po vseh višavah je mir« (to je Goethejev verz, v podnaslovu je avtor zapisal: Dan v življenju nemškega pisatelja okrog leta 1980) v letošnjo novogoriško gledališko sezono, so Novogoričani ponovno dokazali, da njihovo gledališče niti malo ne živi na kakem obrobju slovenskega kulturnega prostora. Prav ta njihova premiera ne pomeni samo prve predstavitve zanimivega in kvalitetnega sodobnega evropskega besedila, temveč uvršča njihovo predstavo že skoraj med antologijske predstave v zgodovino slovenskega gledališča sploh.
Prevajalec in dramaturški svetovalec Lado Kralj je zelo zahtevno, a izredno briljantno napisano Bernhardovo besedilo posredoval tako gladko tekoče in umljivo, da smo uživali že v tekstu tega avstrijskega sodobnega pisatelja. V tem svojem besedilu je bridko, ironično, dramaturško čisto prikazal neko intelektualno prazno, puhlo, a tudi nevarno stanje nemškega duha, ki naj bi se izražalo skozi življenje, delo in obstoj nemškega pisatelja tetralogije Mortiza Meisterja, akademika, znanstvenika, v bistvu pa skrajno prazno in papagajsko naučenega malomeščanskega snoba.
Delo tragikomično, skoraj farsično odraža stanje sodobnega »intelektualističnega« nemškega duha, ki nikakor ni niti nedolžno, niti transcedentalno, temveč nosi v sebi še vse njegove grozljive in tragične usedline, ki jih še nismo pozabili iz novejše evropske in naše zgodovine.
Režiser Dušan Mlakar je tudi to pot ponovno dokazal, da mu stilno in groteksno natančno izdelana besedila »ležijo«, saj je skoraj filigransko in z velikim estetskim čutom stkal to malo dramsko umetniško vezenino, pri čemer mu je scenografka in kostumografka Meta Hočevar stala enakovredno ob strani, saj je naravnost mojstrsko izdelala izredno pregledno, funkcionalno in duhu dela ustrezno sceno. Podobno lahko zapišemo tudi o igralcih, iz katerih je znal režiser potegniti vse in jih vkomponirati v svojo stilizirano, skoraj do popolnosti izdelano tragikomično fresko.
Levji delež predstave je ležal vsekakor na gostji, igralki Štefki Drolčevi, ki ji je tudi avtor namenil pravzaprav osrednjo vlogo, saj pretežni del besedila zajema prav njeno vlogo Ane, žene pisca tetralogije Mortiza Meisterja. Drolčeva je že v uvodnem, bravuroznem, dolgem, a nič kaj dolgočasnem monologu na začetku predstave pravzaprav obeležila vse, kar se bo kasneje dogajalo na odru. Tako je dala celotni uprizoritvi pečat njene igralske osebnosti, ki je, kot pravimo, že takoj napolnila ves prostrani oder s svojo osebnostjo. Stane Leban je kot njen mož upodobil v bistvu nebogljenega, povzpetniškega malomeščančka, ki je ves pod »komando« svoje ambiciozne in prav tako nemško puhoglave žene. Ves ta ništrc intelektualizma, pisunstva in nemške pedanterije sta posrečeno dopolnjevala še gospodična Werdenfeisova, doktorantka in plemkinja, ki jo je odlično odigrala Mira Lampe-Vujičić, zlasti v pohlevnem in pedantnem raziskovanju dela »velikega« Meistra, o katerem pripravlja doktorat, in gospod von Wegner, novinar in očalar v vlogi Iva Barišiča, ki je prav tako dopolnjeval lažno nabuhlo in neresnično podobo »nesmrtnega« pisca tetralogije.
Pri tem ne smemo pozabiti tudi vlog Brede Urbičeve kot gospe Herte, postrežnice pri Meistrovih, Sergeja Ferrarija kot gospoda Smirnoffa, poštarja, in Toneta Šolarja kot založnika, ki je s svojevrstno grotesknostjo predstavil pravo podobo sodobnega nemškega založništva.
Skratka, videli smo odlično, zanimivo, dobro zrežirano, scenografsko sijajno zamišljeno in igralsko dovršeno izvedeno predstavo, ki jo je treba videti, in ki ne bo tako kmalu zašla v pozabo.
Dušan Željeznov, Večer, 13. 3. 1984.