Pokopani otrok

V medijih

HUDA IN OKRUTNA KOMEDIJA

Pokopani otrok sodobnega ameriškega pisca Sama Sheparda, to je za današnje pojme precej huda in okrutna drama s precej tragično, v tem smislu tudi preizkušeno efektno zgodbo, kakršne so nekdaj zmogli stari, ki so postavljali dogajanje svojih iger praviloma zmeraj na skrajne robove človeške kondicije, uprizarjali jih kot sliko tako imenovanih mejnih položajev, kjer sta bili človeška samozavest in zdržljivost postavljeni na radikalne preizkušnje in potem – praviloma – tudi obsojeni na tragičen pogin.
Shepard postavlja na oder nekakšnega anti-Ojdipa: tu ni seveda več nobenih bogov, ki bi kot pri Grkih se »cinično« igrali z ljudmi ter jim na različne skrajne načine dokazovali njihovo bedo in ničevnost – tu so »samo« še ljudje, izročeni svojim strastem in obsesijam ter zavozlani sami med seboj v nepojmljivo in tragično zmedo in nered. V pokopanem otroku je prva povzročiteljica zmede mati Halie, ki gre s svojo strastjo predaleč in s starejšim, tudi »najlepšim« sinom Tildnom rodi otroka; potem je Tildnov oče Dodge, ki incestoidnega pankrta, tistega »spačenega ščeneta«, ubije in zakoplje v vrtu za hišo, da bi prikril sramoto navzven in v družini navznoter spet ustvaril ravnovesje, da bi torej enkrat za vselej vsi skupaj in vsakdo posamič pozabili na zločin; in nazadnje je vnuk Vince, ki se kot »izgubljeni sin« vrača domov k očetu (Tildnu) in starima dvema, da bi si znova našel »korenine«. – Shepardova igra nam v ojdipovski stari, dobri analitični tehniki prikazuje posledice tistega prvobitnega incesta in detomora: nemožnost pozabe, kompleten gospodarski in – seveda – moralni bankrot nekdanje uspešne farmarske familije iz Illinoisa, nenehen teror, ki si ga med seboj perfidno in brez prestanka prirejajo njeni pripadniki, njihovo psihično in fizično degeneracijo … Shepardova drama nam slika družinski martirij, zaprt sam vase, kako traja in traja, dokler ga nazadnje ne dokonča očetovo-detomorilčevo priznanje zločina, njegova smrt in še prej tudi oporoka za prihodnost: z oporoko izroči stari Dodge družinsko »oblast« v vnukove roke, in v familiji naj bi se s tem začel nov ciklus rasti, podobno kot je to v naravi. Seveda pa je tudi zdaj tako, da človek ne more reči ničesar o tem, kaj in kako se bo naredilo …
Režiserju Dušanu Jovanoviću je Shepardova igra kakor napisana na kožo. Natančna in obenem prefinjena režija izvrstno ujame in ponazori zlasti avtorjevo pozicijo, njegovo razmerje do vsega tega strašljivo kaotičnega, vendar obenem tudi skrajno pozorno in nežno sestavljenega dramskega gradiva. Na prvi strani je Pokopani otrok brutalna, cinična tragedija (v nekem evripidovskem smislu), ki gre do konca dosledno s svojimi grozovitostmi in ki si tudi na koncu ne dovoljuje nobenih iluzij: natančno ve, da so človekovi dobri nameni tvegani in njegove moči omejene. Na drugi strani je Shepardova in Jovanovićeva igra vendarle tudi – čeprav še tako črna – komedija: komedija namreč v tem, da prikazuje svoje junake vseskozi v distanci – kot zares in popolnoma bizarno »abnormalne« človeške usode, ki so z vsako »zdravo« pametjo tako nenavadno in slepo sprte, da skupaj z ganjenim pomilovanjem vzbujajo tudi še smeh. In to je seveda smeh, ki kljub vsemu hudemu deluje osvobajajoče: življenje teh ojdipovskih farmarjev iz Illinoisa nas sicer gane s svojo strašno katastrofalnostjo, hkrati pa nam nenehoma daje vedeti tudi to, da je naše življenje – hvalabogu – drugje; kolikor zbuja Pokopani otrok sočutja in strahu, toliko nas tako rekoč sproti tudi že razbremenjuje pretiranega čustvovanja …
Jovanović se prav tako dobro zaveda, da je poglavitna Shepardova moč v oblikovanju »značajev«. Pokopani otrok je igra s pogledom nazaj, z junaki, ki so vse svoje že opravili in ki zdaj samo še mučno-smešno »rekapitulirajo« (vedoč, da se popraviti ne da več ničesar). Zato je vse glavno v tej drami odvisno od igralcev. Režiser jim je – v sodelovanju z dramaturginjo Martino Bremec – očitno ustvaril zanesljiv, v psihološkem smislu širok, vendar tudi natančno razčlenjen referencialni prostor za igro: nekaj vlog v predstavi je bilo naravnost magistralnih. Tako Tilden, ki ga je Bine Matoh upodobil sijajno in pretresljivo in obenem s suvereno duhovitostjo v vseh njegovih hudih, norih, nebogljenih frustracijah; tako stari, sitni, nepokretni Dodge, ki ga je igral Stane Leban s silovito, strašno prezenco tudi takrat, kadar samo sedi, molči in gleda predse, ko se le še sam zase spominja in ve, da ne more nič več; tako tudi Bradley, drugi Dodgev sin, pohabljenec, ki ga z demonično hudobijo in hkrati s samousmiljenjem predstavlja Ivo Barišič. Dobra je Shelly Alenke Vidrih, mlada punca, ki pride z Dodgevim vnukom Vincem, da bi mu pomagala v tej splošni družinski zmedi poiskati korenin, in ki pod milim nebom nič ne razume; dober je Rastko Krošl, pastor, ki si ne more predstavljati, da je vse to, kar vidi, sploh mogoče, ki pa se hkrati požvižga, češ, v takih slučajih tudi »duševni pastir« ne more pomagati, razen tega to tudi ni »moja fara«. Nekoliko šibkejši vlogi sta ustvarila Dragica Kokot kot neznosna, nevrotična in šemasta mati Halie ter Radoš Bolčina kot mladi izkoreninjenec, novi družinski gospodar Vince.
Andrej Inkret, Delo, 2. 3. 1992.