Potujoče gledališče Šopalović

V medijih

POTUJOČE GLEDALIŠČE ŠOPALOVIĆ
Peta premiera v Novi Gorici

Vsekakor pomeni peta premiera na solkanskem odru prijetno osvežitev repertoarne politike novogoriškega gledališča.
To pot nam je predstavilo delo sodobnega srbskega dramatika Ljubomira Simovića Potujoče gledališče Šopalović. Avtor se je v svojem delu vsekakor lotil večnostne problematike, ki bi jo na kratko označili z dilemo: življenje – sanje ali resničnost in iluzija. Svojo dramaturško fakturo je gradil na dveh kontrastih: na mračnem, zgodovinskem dejstvu okupirane Srbije v minuli vojni in zunajčasovnem, večnostnem obstoju igralstva oziroma celo glumaštva. Iz teh dveh nasprotij – pošastne, krvave realnosti in sanjskega sveta igralstva nastaja podoba časa in ljudi v njih, na eni strani polna skoraj antične tragičnosti, na drugi strani pa tudi določene humornosti, čeprav mečejo »vislice senco na deske potujočega gledališča Šopalović«.
Režiser Vinko Mödernorfer se je morda lotil tega komada preveč akademsko, hoteč mu dati neke širše, skoraj antične razsežnosti, pri čemer pa je seveda zanemaril čisto lokalni kolorit srbskega, užiškega prostora okupacijskega poletja in zasebnimi glumači, ki nam v liku Filipa Trnavca igralca z dvema maskama, pod katerima je morda še tretja, bravurozno odigrava nekakšen kompendij svetovne dramatike od Sofokla, prek Shakespeara do Schillerja. Vendar je celotno predstavo uspel, predvsem igralsko, predstaviti nekam očiščeno, spolirano in do podrobnosti obdelano bolj v teatrskem kot ambientalnem in časovnem okviru.
Med igralci, ki so v bistvu igrali same sebe in svojo usodo, je zlasti izstopal Bine Matoh kot batinaš Drobec in ustvaril lik tragičnega primitivca, ki ga na kraju lepota tolikanj prežari, da spozna svojo ničevost in klavrnost in konča samomorilsko na veji. Tudi ostali soigralci (zlasti kvartet gledališča Šopalović) so pokazali izjemne igralske kvalitete in vživetost v igro med sanjami in resničnostjo ter lahko zato za premiero samo zapišemo, da nam je razvidno, prepričljivo in visoko profesionalno posredovala dokaj izvirno in zanimivo delo iz sodobne srbske dramatike, ki jo še vse premalo poznamo in igramo na naših odrih, čeprav bi to tako po svoji kvaliteti, aktualnosti kot tudi umetniški ravni vsekakor zaslužila. Naj nam ta lastovka prinese na naše odre v tem smislu še več pomladi.
Dušan Željeznov, Večer, 25. 3. 1986.