Preden bo petelin zapel

V medijih

Primorsko dramsko gledališče iz Nove Gorice je sinoči uprizorilo igro sodobnega slovaškega dramatika Ivana Bukovčana Preden bo petelin zapel. Poroča Veno Taufer:
Med vojno v nekem majhnem slovaškem mestecu Nemci zapro v klet 10 talcev, deset ljudi, ki so jih po slepem naključju pobrali s ceste ob uboju nekega okupatorskega vojaka. Izkaže se, da čaka smrt le enega izmed njih in perverzna komandantova logika hoče, da ga žrtve določijo same iz svoje srede. Takšna je dramska konstrukcija Bukovčanove igre, ki je nastala oblikovno pa tudi idejno izpovedno, čeprav to manj dosledno, po vzoru že nekoliko teatrsko staromodne eksistencialistične dramatike npr. Sartra. Bukovčan je spreten in učinkovit dramaturg, ki zna premišljeno in po vseh preizkušenih pravilih dobro napisane igre graditi napetost in z njenimi ravno prav razpostavljenimi efekti zabrisovati preveč očitno konstruiranost. Deset ljudi, ki jih je avtor dosti manj naključno kot Nemci zbral skupaj, saj je pazil, da bi bila zbirka kar najbolj sociološko in statistično reprezentančen prerez skozi prebivalstvo majhnega mesta od snobističnega gosposkega vrha, mimo inteligence, mladine, predstavnika drobnega obrtništva pa do prostitutke kot zastopnice mestnega družabnega dna, teh deset ljudi uporabi v njihovi skupni stiski ne toliko po načelu eksistencialistične dramaturgije, da bi bili drug drugemu pekel, kolikor priredi ta prijem v vzvod, ki mu pomaga, da drug drugega dramatično značajsko slačijo. To se mu pri nekaterih osebah dovolj učinkovito in tudi prepričljivo posreči, manj seveda pri tistih, ki jih je vključil bolj bodisi zaradi teze, rezonerske naloge ali pa iz že omenjenega reprezentačnega vzorčnega nagiba. Načelo eksistencialističnega uresničevanja ali človečenja v akciji pa po svoje priredi v junaku, ki je najgloblje padel, ko je v sebičnem strahu za svoje življenje umoril sojetnika in se mora potem za to v dajanju lastnega življenja najviše odkupiti. Skratka, besedilo daje vtis takšne igre, ki z igralci bodisi pade ali pa ga ti s svojo ustvarjalno intenzivnostjo vzdignejo. In v Primorskem dramskem gledališču se je dogodil drugi primer, da so namreč igralci brez izjeme v celotni zasedbi in pod vodstvom režiserja Janeza Drozga igro oživili v dober gledališki večer. Scena Vladimirja Rijavca je s prostorom, ki je majhen oder razgibal na več ekonomično obogatenih nivojev, omogočila režiserju, da je fabulativno skromno razgibanost lahko menjaval, selil pozornost gledalca z enega žarišča konverzacije na drugo, je pa pri tem kdaj preveč prepuščal lik ali skupino, ki nanjo ni obrnil očesa gledalca, igralčevi lastni iznajdljivosti. Igralci so, kot rečeno, rešili celo tiste like, ki jih je avtor orisal bledo ali celo neizrazito. Taki so na primer trgovec Fischl, ki mu je dal Rohaček fin podton nekoliko prestrašenega zmagoslavja, človeške slabe vesti, ki se skriva za tujo maščevalnostjo.
Iztok Jereb je čisto deklarativnega jeznega klateža z ekonomično, zadržano, v podtekstu s strahom podloženo igro plastično postavil v stisko, prav tako je Stane Leban s podtonom zgroženosti rešil avtoriteto sicer rezonerskega učitelja; lepo doživetje lika prave babnice je s svojo naravno babico omogočila Breda Urbičeva in še posebej v hipu svoje skrajne stiske, komaj dojemajočega brezna svojega obupa je bil pretresljiv brivec Matjaža Turka; dekle Fanka Nevenke Vrančičeve je bilo naravno prisrčno, neposredno in njen Ondrej Iva Barišiča je prepričal s svojim nihanjem med dozorevajočo zadržanostjo in še mladeniško direktnostjo; prostitutka Metke Franko je bila živa, tipološko barvita in osvežujoča v vseh hipih, ko se obrne pozornost v igri nanjo; Sergej Ferrari je dal svojemu liku, ki mu je avtor tako enostransko odmeril en sam ton, žive variacije sebičnosti; Stane Raztresen je prepričal v svojem obratu iz skrivnostnosti zaznamovanega človeka in Kokot-Šolarjeva je svojemu tipu gospe dala nevsiljivo ošabnost. Nenazadnje je k živosti in gladkosti dogajanja prispeval svoje tudi konverzacijsko plastičen, gledališko govorljivo izdelan prevod Vladimirja Kocjančiča.
Veno Taufer, Radio Ljubljana, 28. 2. 1976.