Premiera v New Yorku

V medijih

VNEMA IN POŽRTVOVALNOST NE ZADOŠČATA
Prva predstava Goriškega gledališča
/…/ In še nekaj besed o zadnji predstavi. Lagala bi, če bi trdila, da predstava ni uspela. Clifford Odetsova drama v izvedbi goriškega gledališča je ponovno razkrila veliko ljubezen, voljo in požrtvovalnost, s katero mladi amaterji stopajo na odrske deske ter se lotevajo tako težkega, odgovornega in zahtevnega dela. Priznam, da so bili zelo pogumni in zdi se mi, da se niso docela zavedali težine dela, ki so ga prevzeli na svoja ramena in ga ob uprizoritvi dostojno položili pred gledalce. Mladi režiser, absolvent AIU Janez Drozg je tokrat pokazal, da je bila njegova režijska zasnova domiselna, vzpodbudna in smela, saj je imel pred seboj samo mlade ljudi brez daljše gledališke prakse, istočasno pa je moral prevzeti tudi eno od glavnih vlog ter realizirati scensko zamisel. Naloge, od katerih je že vsaka zase dovolj težavna in polna odgovornosti, je predvsem v režijski in scenski koncepciji dostojno rešil.
Osnovno težo dejanja je v delu nosil glavni igralec, slušatelj AIU, Sergej Ferrari, v vlogi igralca Franka Elgina. Gre za upodobitev človeka, ki globoko in prepričljivo doživlja svoj življenjski brodolom in njegovo »rojstvo«. Ferrari je Elgina oblikoval s človeško, mogočno, polno igro, ki je gledalce pritegnila in pretresla. Vse kaže, da so v mladem igralcu močne silnice, ki ga bodo vodile še do pomembnih igralskih stvaritev. Iz podob ostalih igralcev pa je odsevala predvsem izredna prizadevnost v čistih, odkritosrčnih lastnostih, ki so jih po svojih individualnih močeh in sposobnostih skušali vdahniti v svojo igro ter podati gledalcem čim popolnejše in izdelano dramsko dejanje. Občinstvo, ki je napolnilo malo dvorano, je mlade prizadevne igralce nagradilo z razumevanjem in iskrenim priznanjem.
(ib), Ljudska pravica, 27. 9. 1958.


TRAGEDIJA Z OPTIMISTIČNIM ZAKLJUČKOM
Ob trinajsti premieri v Goriškem gledališču Nova Gorica

Za sobotno premiero v Goriškem gledališču je vladalo med Novogoričani precejšnje zanimanje. Kljub istočasni kvalitetni prireditvi kulturnega društva »Tine Rožanc« iz Ljubljane v dvorani upravne zgradbe v Novi Gorici, je občinstvo skoraj napolnilo dvorano gledališča in šlo iz nje zadovoljno.
Vodstvo gledališča se je to pot odločilo za dokaj drzen korak. Izbralo je dramo Clifforda Odetsa »Premiera v New Yorku«, ki postavlja spričo globokega razkrivanja psihologije in značajev ljudi pred igralski ansambel velike zahteve. Novogoriški igralci so jim bili eni manj, drugi bolj dorasli. V splošnem lahko rečemo, da je predstava dobro uspela.
Kaj nam pravzaprav odkriva Cliford Odets v delu, ki smo ga pravkar videli na novogoriškem odru? Etične in moralne probleme človeka, ki je duševno zlomljen in ljudi v njegovem okolju. Na kratko: mnogo obetajoči igralec Frank Elgin doživi kot producent polomijo. Tej polomiji se pridruži še nesrečna izguba otroka. Ob tem se njegova notranjost zlomi. Začne se vdajati pijači in pada vedno globlje. Krha se tudi njegov značaj. Do ljudi postaja plah in neiskren. Producenti mu ne zaupajo več. Edini, ki še veruje vanj, je mladi režiser Bernie Dodd. On prepriča producenta Phila Cooka, da mu zaupa glavno vlogo v delu, ki ga financira. Toda z vajami so težave. Frank še vedno pije, čeprav si njegova žena in režiser prizadevata, da bi ga odvrnila od pijače. Naposled pride premiera. Frank doživi izreden uspeh. Tudi notranje se sprosti in videti je, da se bo osamosvojil. Med pripravami na premiero pa sta se režiser in Frankova žena zaljubila drug v drugega. Žena, ki je bila Franku prej tako potrebna, bi ga sedaj lahko zapustila, kajti kaže, da se bo znal sam prebijati skozi življenje. Toda ne. Ostane z njim.
Glavni junaki v delu so kakor krila v vetru. Zdaj se dvigajo, zdaj padajo. Obide jih trenutek svetlobe, pa ga senca spet zamori. Režiser Janez Drozg, ki je to pot že drugič režiral v Novi Gorici, je ta boj ljudi s samimi s sabo in okolico dovolj nazorno prikazal. Posebno se mu je to posrečilo pri igralcu Franku Elginu, ki ga je zelo dobro interpretiral Sergej Ferrari. Njegova vloga je bila med najbolje odigranimi, kar smo jih do sedaj videli v Goriškem gledališču. Prijetno nas je presenetila tudi Marija Paravanova v vlogi Frankove žene, medtem ko je bil Janez Drozg kot režiser Bernie Dodd nekoliko preenoličen. Upoštevati pa moramo, da se je pripravljal na nastop le spričo obolelosti v ansamblu in samo kratek čas. V vlogi producenta je tokrat nastopil prvič v gledališču Jure Buda, ki predstavlja lep obet za prihodnost. Pisatelja Paula Ungerja je nekoliko karikirano tolmačil naš stari znanec Stane Leban. V obrobnih vlogah so nastopili še Zofka Slokarjeva kot igralka, Tone Čuk kot inspicient in Miro Jug kot garderober.
Ob koncu naj izrazimo priznanje za pogum, ki ga je pokazalo vodstvo gledališča, ko se je v razmeroma težkih delovnih pogojih odločilo za tako zahtevno delo.
Primorske novice, 20. 9. 1958.