Prihodnje, odhodnje

V medijih

Na novogoriškem odru je komedija melodrama Prihodnje odhodnje Srečka Fišerja zažarela z globino iskrive duhovitosti in mediteranske mehkobe. Fišerjev odrski jezik je voljan, poln domislic in drobnih pomenljivih preobratov. Ko gledalec že misli, da se je avtor ujel v preveč črno belo slikanje življenja na goriškem leta 1948, ko se je komaj vzpostavila meja z Italijo in se je novi družbeni red šele začel uveljavljati, ga preseneti z drugačnim odtenkom, namigom. Številni mali junaki, preprosti ljudje, ki prekipevajo od vitalnosti, predstavljajo prav toliko strategij preživetja v obdobju, ko se je neposredno utelešala utopija vere v nove boljše čase. V tem zgodovinskem trenutku prehajanja so se, poudarja Fišer, razpirale možnosti tako za dobro kot za zlo. Režiser Jaša Jamnik je filigransko dodelal … sceno 12. komornih prizorov, ki jih povezuje ljubezen med komunistom in idealistom Ivanom ter verno brigadirko Fanico, tako da vsak gib, izraz, podton pomensko in čustveno dopolnjuje s humorjem prežeto besedilo. Enako so se izkazali igralci. Kar 25 jih je. Vse vloge so oblikovali tako, da so polnokrvno in enakovredno prispevale k odstiranju večplastnih dimenzij prihodnjega odhodnjega. Na koncu se odhodnje nostalgično poslovi s filmskim odlomkom o brigadirjih. Brzovlak prihodnjega pa je pol novih ideologij in prepričanj že na peronu. Napovejo ga mladinci, ki bodo posneli čisto svoj film.
Lea Širok, Primorski dnevnik, Radio Koper, 22. 12. 2006

Dramski tekst Srečka Fišerja, ki je pred tem zablestel s svojo predelavo romanesknega sveta Prima Levija, literarne arhetipe, kot so podeželski komunistični oblastnik, njegov mladi zaupnik, predstavnik kmetov in vaška učiteljica, postavlja v konkretno slovensko lokalno primorsko povojno zgodovinsko stvarnost. /…/
Novogoriška uprizoritev že z naslovom Prihodnje, odhodnje opozarja na zgodovino kot tok, v katerem temeljni zdaj v smislu časovne trajnosti, fiksiranosti in stabilnosti vedno izostane. Zgodovino pripoveduje kot zgodbo, niz dogodkov, ki so na odru realizirani kot zaporedje korektno režiranih duelnih in skupinskih prizorov. Režiser Jaša Jamnik tako z izjemo presunljivih asociacij na zvoke kamionov, ki vozijo svoj živi tovor na grobišča zgodovine in pričajo, kako na prizorišču komedije v ozadju vedno odzvanja odmev tragičnega, ni poskušal preseči ali nadgraditi realističnega imperativa samega besedila. Očitati mu je moč še nekaj neposrečeno organiziranih prihodov in odhodov igralcev. Poudariti velja tudi dejstvo, da premalo izrablja globino novogoriškega odra, čeprav mu je dobro zasnovana scenografija multipliciranih in skrhanih stenskih vogalov Jožeta Logarja dala možnost za razpiranje časovne razsežnosti predstave od linearnosti k sočasnosti in s tem tudi za izrazitejšo tematiziranje sodobnosti, v kateri ne nazadnje domuje gledalec našega časa. Prav vprašanje, zakaj in kako danes z obnavljanjem (predvsem v Partljičevem Mojem atu) že videnih gledaliških figur reflektirati slovensko zgodovino, ni dovolj jasno zastavljeno. Lik pisatelja, s katerim bi dramatik lahko razvil ne le časovno, temveč tudi idejno in umetniško distanco do tem in hkrati do gledališke prakse nekega preteklega obdobja, ostane izdelan le na pol. Dejstvo, da mu v zaključku pripiše vlogo tistega, ki odhaja, nikakor ne daje zadostnega dramatičnega izziva. Na drugi strani pa tudi lik otroka, ki se pojavlja skozi celotno besedilo in na koncu postane nosilec tega, kar po odhajajočem šele prihaja, celotnega dogajanja ne more osmisliti. Spoznanje o neizprosnem stroju zgodovine, ki neprenehoma melje naprej in rojeva nove tragikomične otroke, ni niti za sodobnega gledalca niti za igralca dovolj vznemirljivo. Kvantitativno širokemu naboru kreacij m uravnoteženemu igralskemu potencialu novogoriškega ansambla tako manjka tretja, to je idejna, bolje rečeno duhovna razsežnost. V svojih miselnih in moralnih preobrazbah še najbolj izstopa Vojko Belšak kot mladi komunist Ivan, Bine Matoh rutinirano šarmira z likom predsednika KLO, kosmačevske poetizirane vaške norčke pa z imenitno odigranim in nevarno čudaškim Stankom nadgrajuje Primož Pirnat. A vendarle so igralski prispevki premalo, da bi Fišer s svojo novo igro dosegel pričakovanja, ki jih je gledališka stroka po njegovem uspešnem besedilu Medtem zagotovo gojila.
Ignacija J. Fridl, Življenje kot vaja za smrt, Dnevnik, 27. 12. 2006

Slovensko narodno gledališče Nova Gorica in Slovensko stalno gledališče iz Trsta, ki sta oktobra družno zaplesali v divjem ritmu Evrlpidovih Bakhantk, sta se ob izteku leta srečali še na povojnem vrtiljaku razdejane Evrope, na katerega je porinjen mali, drobni, nemočni slehernik. Čeprav je dramaturg in prevajalec Srečko Fišer igro Prihodnje, odhodnje, ki so jo v četrtek krstno uprizorili na odru novogoriškega teatra, napisal že pred dramo Medtem, zasnovano po romanu Premirje torinskega Juda Prima Levija, jo lahko beremo in gledamo kot drugo postajo na Fišerjevem potovanju: če je v Medtem po drugi svetovni vojni na oder prenesel razrušeno Evropo, ki se mora zopet postaviti na noge, se je v Prihodnje, odhodnje vrnil domov, na Primorsko. V obeh delih je družba porinjena v vmesni čas, razpeta je med dva režima, med mučno preteklost in negotovo prihodnost. A Medtem je bolj fragmentarna, sredobežna igra, razpotegnjena skozi širok evropski čas in prostor, odprta, razpršena, medtem ko je sredotežna Prihodnje, odhodnje zasidrana v en sam kraj, kjer se zaokrožena štorija zaplete in razplete v krajšem času, v enem ali dveh tednih.
Med režijo Prihodnje, odhodnje se je Jaša Janmik umaknil ob rob, besedilu je dopustil, da spregovori, kot si je zamislil dramatik. Sicer zelo spretno napisana igra, ki bi verjetno le težko prenesla kakšne drznejše režiserske rešitve, se prične z vrnitvijo izgubljenega sina v domači kraj. Tovrstna ekspozicija je dediščina ibsenovsko-cankarjanskega tipa dramatike, le da v Fišerjevi igri zapleta ne sproži vrnitev pisatelja Pavleta – ta namreč vstopi v že spreminjajoči se svet. V svet, ki ga premikajo mogočne ideologije, medtem ko posameznik lahko le nemo opazuje kresanje velikanskih tektonskih plošč. Svet, v katerem se morata brokat in damast umakniti enakosti med brati in sestrami, naj bi bil kot po meri ustvarjen za malega človeka, ne pa tudi za bogatina ali intelektualca. Slednjega, pisatelja Pavleta, ki se iz bleščeče tujine vrne na domače podeželje, Iztok Mlakar natančno odigra kot negotovega povratnika, razpetega med kmečke korenine in mestne manire, med ljudsko preprostost širokega nasmeha in komaj zaznavno vzvišenost nad neprepoznavnim domačim svetom, čez katerega se je v letih vojne nagrmadila zastrašujoča gomila zamolčanih zamer, sovraštev, zločinov. Temno plat povojne družbe imenitno razgrne Primož Pirnat, čigar izvirna kreacija vaškega posebneža je na prvi pogled preveč potencirana in štrli iz sicer zelo realistične uprizoritve. A njegov krčeviti bes ni prav nič nerealističen – to je tisti bes, ki je mitraljez uperil v nemočne žrtve svobode. V nemirni nastajajoči družbi se skuša uveljaviti tudi mladi Ivan, ki ga Vojko Belšak upodobi kot begavega aktivista, nabitega s tisoč zamislimi, tisoč nalogami, tisoč čustvi, medtem ko Bine Matoh odigra avtoritarnega, ledeno hladnega in umirjenega predsednika KLO, malega maršala malega kraja. V igri, kjer se tragično vseskozi prepleta z duhovitim, eno bolj komičnih vlog oblikuje Branko Ličen, čigar srbski oficir je nekakšen bratranec onega bivšega udbovca, ki ga Ličen igra v komediji Kako smo ljubili tovariša Tita. Da vse ni le črno ali belo, dokaže župnik, ki ga živahno in prikupno upodobi Stane Leban: "Za komuniste nisem bil in nisem, to drži; ampak jaz sem, recimo, imel tudi pod fašizmom verouk v slovenščini, medtem ko so nekateri zdajšnji pomembni 'tovariši' prepevali Giovinezzo." Režim je enak režimu. Ali je posameznikova usoda v njem komična ali tragična, pa je odvisno od tega, kako dolgo jo opazujemo, nam pove Fišerjeva drama, ki bi si zaslužila natančnejšo primerjavo s sorodno Partljičevo klasiko Moj ata, socialistični kulak.
Andraž Gombač, Roke, ki nemo kujejo, Primorske novice, 27. 12. 2006

S krstno upodobitvijo novega dela Srečka Fišerja Prihodnje, odhodnje (avtor ga je podnaslovil s: komedija, melodrama) je Slovensko narodno gledališče Nova Gorica zaokrožilo sončno leto, ne pa seveda umetniške sezone. Prihodnje, odhodnje pripoveduje o preteklem in prihodnjem s časovne perspektive leta 1948, z današnjega gledišča pa gre za refleksijo o povojnem času, do katerega vzpostavi delo potrebno objektivno distanco v smislu, da se ne opredeljuje do ekstremnih ideoloških polov in o njih ne moralizira niti ju ne vrednoti, marveč pne zgodbo malih ljudi, ki so čas živeli. Lahko bi rekli, da gre za žanr ljudskega gledališča v najžlahtnejšem smislu, kjer so liki tipizacijski modeli, vendar brez pretiranih možganskih in čustvenih otežitev. Galerija vlog m oseb se raztegne od dobrosrčne tete, zaljubljenih mladih ljudi, tihotapca, gostilniških nakladačev do oblastniškega precednika, likvidatorja, duhovnika, učiteljice in pisatelja, ki se iz tujine vrne v domači primorski kraj. Vse je dovolj jasno in nazorno, partizanščina in svetnost si nikoli ne skočita v lase, ideološke razlike so nakazane, a ne prerastejo v konflikt, kapljice fabulativne skrivnosti okrepijo gledanost in pomagajo razrešitvi zgodbenega klobčiča z zmago pravičnosti nad nasilnostjo in umetelnostjo. Kaj se torej pravzaprav dogaja? Režiser Jaša Jamnik je z izčiščenim pogledom in zelo natančnim prepletanjem prizorov, brez motečih baročnih primesi ali posegov v igralsko in tekstovno avtonomijo uprizoril Fišerjevo noviteto s prefinjenim čutom za pripoved, ki jo vodi v zaključen krog. Pri tem se je nevsiljivo poslužil narativne niti, veznega dramskega člena lika pisatelja Pavleta, ki ga Iztok Mlakar oblikuje z dosledno distanco videnja in opazovanja provincialnega vaškega mikrokozmosa, v katerem se dogaja povojna konkretnost. Z drugimi besedami povedano: zdi se, da je pisatelj Pavle tisti, ki zapisuje kroniko zgodovine in kraja. V oboje ni več čustveno ujet, zaradi česa se na 'revolucijo' odziva hladno, na prostor ga vežejo le sorodstvene niti in spomini. In tako opazuje oblast Precednika KLO-ja, ki ga cinično igra Bine Matoh z vso aroganco zmagovalca vojne, dokler ni razkrinkan njegov kolaboracinizem s prejšnjo fašistično oblastjo; opazuje uresničevanje vsakršnih reform, ki jih uveljavlja novi režim; opazuje ljubezen med Ivanom (Vojko Belsak), mladim privržencem nove oblasti, ki pa je naiven, občutljiv za krivice in zato nerojen za politika ter Fanico (Maja Poljanec), ki izhaja iz verne družine in je zato njena zveza z Ivanom (komunistom) rizična. A ljubezen je ljubezen in seveda prevlada nad vsem; opazuje nekakšno čezlesno čudaškost surovega likvidatorja (Primož Pirnat). Potem so tu še tihotapec (Milan Vodopivec), župnik (Stane Leban) in ostali liki, ki rišejo gledališko fresko, mozaik drobnih usod in kamenčkov, ki oblikujejo veliki čas, v katerem deluje učiteljica Jelka (Ana Facchini) kot svetla nadgradnja vsakršnih ideologij in varuhinja zasebnosti. Skratka. Prihodnje, odhodnje Srečka Fišerja v režiji Jaše Jammka (scenograf Jože Logar, kostumografka Slavica Radović, oblikovalec luči Samo Oblokar, dramaturginja Martina Mrhar) utemeljuje dokaj prosojno, čeprav večkrat zakrito resnico: tudi zgodovino in čas oblikujejo mali ljudje, njihovi medsebojni odnosi, čustvovanje, zaslepljenost, nežnost. Mali ljudje so tvorci m odmev zgodovinskega časa, nikoli nad njim, vedno v njegovi srčiki. Usodnost zgodovine se dogaja v tišini in ne v hrupu. Ta je slika, ki nam jo zadnja premiera Slovenskega narodnega gledališča v Novi Gorici ponuja v presojo brez travm in zapletene psihologije, brez konfliktnih čeri in moraliziranja. Simpatično gledljivo.
Marij Čuk, Prijetno gledljiva uprizoritev novitete Prihodnje, odhodnje, Primorski dnevnik, 29. 12. 2006

Posebej velja na tem mestu poudariti /…/, reč bo hit in tu ni dvoma /…/.
Anja Golob, Tovornjaki v svetlo bodočnost, Večer, 06. 01. 2007

Leto 1948., nekje ob zahodni meji, družeti, se reče JLA in lokalni rdeči vojvoda z oprodo na eni, mali ljudje na drugi strani, med njimi pa medij, pisatelj, Fišer ga je upodobil z veliko Kosmačevimi biografskimi črtami, pred katerim se vse skupaj dogaja in je malo tudi sumljiv. Pride, pogleda, vidi in odide. Fišerjeva »komedija, melodrama« je skoraj brez zaostritve, njen protagonist je vas oziroma njeni ljudje, v tem je kosmačevsko sočutna s prepoznavno občutljivostjo do malega človeka nasploh in posebnežev še prav posebej, sestavljena iz fragmenotv, bolj podobna nehierarhično in razpršeno postavljenim atmosferam kot dramsko stopnjevana, brez glavne osebe, vendar ne tudi brez stranske junakinje; učiteljičino dejanje iz obupa, ki povzroči prekuc, no ja, vsaj kadrovski, lokalne oblasti, je bolj kot zmaga zgodovine obrat, ki ga lahko v skladu z nekajkrat ponovljnim (dovtipom?) iz besedila, da je komedija isto kot tragedija, samo da se prej konča, razumemo tudi kot spravljivo predstopnjo vsega tistega, kar ima še priti; destalinizacija je tik pred vrati.
V tem spravljivem in blago sentimentalnem duhu se je besedila lotil tudi režiser Jaša Jamnik, enkrat humorno podčrtal upogljivost in kooperativnost oštarijskih nakladačev z oblastjo, drugič poudarjal »melodramatičnost« in toplino vladnih, ki ji ne manjka gona po preživetju, upornost in odločnost, kadar so prestopljene njihove osebne meje. Tako v besedilu polno in mestoma tudi humorno zaživi skoraj partljičevska naklonjenost do malega človeka in njegovi drobnih značajskih hib, zdi se, da je vera v človečnost posameznika, tudi kadar je zmuzljiv in hoče več in pleza sebi na rame in se pri tem tudi malo osmeši, tisto, kar si Prihodnje, odhodnje deli s Kulakom; ne le dogajalni čas, čase okoli Resolucije. Le da je v uprizoritvi vloga otroka postavljena drugače; če je Kulak smešen zaradi optike dveh preveč zagnanih butljev, Malika in njegovega pesniškega sina, je Jamnikovo branje, pač ustrezno predlogi, za stopnjo bolj zresnjeno. Ne samo zaradi ustreljenih ob meji, ne samo zaradi železne zavese, tudi sicer so spori takšni, da jim vlije optimizem, torej komedijski razplet, šele distanciran in v prihodnje zazrt otroški pogled, medtem ko se nek čas in v njem poseljeni liki, projecirani na filmsko platno na horizontu, razblinjajo in izginjajo. Hitro menjavo med prizori, ki delujejo tudi vsak zase, s svojo logiko, omogoča vrtljiva in stilizirana scenografija Jožeta Logarja, verizem uprizoritve podčrtuje kostumografija Slavice Radović, ki karakterizacijo mestoma decentno in duhovitno zauskne.
Uprizoritev je tako uravnotežena, nepretenciozna zgodba o usodah iz nekih drugih časov, še eden od prispevkov in spomenikov primorski žilavosti in neagresivni upornosti.
Igralsko imajo največ prostora in tako izstopajo Vojko Belšak kot zagnani komsomolec in KLO-jevec, pa Bine Matoh kot Predsednik, lokalni najprej batina in šele potem bog, Primož Pirnat je bebavi in retardirani likvidator Stanko z nepozabnim vase uprtim pogledom, pač eden tistih simpatičnih kosmačevskih originalov, ki mu je nekdo porinil orožje v roke, Mira Lampe Vujičić kot tTeta in Ana Facchini kot Jelka zastopata topli, ozemljeni in materinski protipol zgodovini kot nujnosti, Iztok Mlakar je pisatelj Pavle, malo tudi smešna in v novih časih izgubljena figura; solidno igro pa prikaže celotna zasedba, skupaj več kot dva ducata nastopajočih.
Matej Bogataj, Vas ob meji, nekoč, Delo, 3. 1. 2007

/…/ Čeprav so posamezni prizori, ob uverturnem glasu harmonike na izvirno glasbo Mirka Vuksanovića, prikazani kot zaključena celota, se pa vendarle spajajo v celovito dramsko zgradbo, ko jo je s čustveno toplino, a tudi grenkim pelinom prevlekel Jaša Jamnik s svojim lapidarnim režijskim konceptom, jasno opirajočim se na igralske kreacije in na učinkovitost besedila. igralec in beseda sta nesporna protagonista zelo povednega Fišerjevega dela Prihodnje, odhodnje, ki gledalcu ne odstira pogleda samo na tisti zmedeni, še posebno za mejaše prav žalostni čas po drugi svetovni moriji, ko se je začel vzpon enoumja, in na stične točke različnih ideoloških -izmov, ampak nevsiljivo sega tudi v naš razčlovečeni, brezsrčni čas, ko se slehernik najraje zapira v svojo lupino in je brezbrižen do vsega.
Iva Koršič, Ob nastajanju novega družbenega reda …, Novi glas, 11. 01. 2007