Prividi Simone Machard

V medijih

SIMONA MACHARD – PRIVID ALI RESNICA
Ob predstavi Brechtovega dela »Prividi Simone Machard« v Primorskem dramskem gledališču v Novi Gorici

Novogoriškemu gledališkemu občinstvu je pripadla posebna čast, da lahko v svojem gledališču in v izvedbi domačih igralcev prvič v jugoslovanskem gledališkem prostoru vidi predstavo enega zadnjih Brechtovih dramskih tekstov (premiera je bila v sredo, 12. marca, 1980). Delo samo tudi sicer le redko zagleda odrske deske prav zaradi avtorjeve izrecne zahteve, da sme v naslovni vlogi nastopati dekletce, ki ni starejše od 14 let. Tudi po tej plati je novogoriška predstavitev svojevrsten dogodek. Nemalo težav pa je režiserju Jožetu Babiču predstavljala tudi zasedba vlog; za to predstavo je moral angažirati ves novogoriški igralski ansambel, pomagati pa si je moral tudi z gosti iz tržaškega gledališča in z amaterji.
Dogajanje je postavljeno v neko provincialno mestece v srednji Franciji v leto 1940, ko nemške čete, potem ko so zavzele Pariz, prodirajo proti jugu države. Dobro oborožena francoska armada je zaradi izdaje njenih voditeljev v razsulu, na dan prilezejo črnoborzijanci, dezerterji in ljudje čudnih baž. Hotel Henrija Soupeauja postane vsa Francija, ves svet, ki v tej predvojni psihozi prodaja svoje rodoljubje in beži pred osvajalci v mišje luknje. V tem hotelu živi tudi mala Simona Machard, »uslužbenka na bencinski črpalki, natakarica in dekla«, ki kljub mladosti opravlja težka dela, da bi »obdržala delo« za svojega, k vojakom vpoklicanega brata. Ob prostem času, ki ga nima veliko, bere knjigo o devici Orleanski in zato pod njenim vplivom in vplivov vsakodnevnih dogodkov doživlja privide, v katerih se ji prikazujejo resnični dogodki preobrnjeni v sanje. Vsi prividi imajo poteze živih bitij, stvarna dogajanja pa se mešajo z onimi iz legende. Tako na primer njen gospodar, hotelir Henri, nastopa v snu kot vojskovodja, župan kot kralj Karel VII., gospodarjeva mati kot kraljica Isabeau, ona sama pa kot devica Orleanska. Navodila o tem, kako in kaj naj dela, dobiva od angela, ki je podoben njenemu bratu. Pri svojem ravnanju – v napetem vzdušju izsili od svojega gospodarja in njegove matere zaloge hrane za begunce, kasneje pa zažge skladišče bencina v gospodarjevi opekarni, da ne bi ta prišel v roke Nemcem – pa pride v konflikt s svojimi gospodarji in oblastjo. V sanjah se vidi obsojeno pred sodiščem in tudi ta njen privid, kot vsi prejšnji, se uresniči. Vsi pričajo proti njej – tudi tisti, ki jo imajo radi in bi ji lahko pomagali, pa nič ne storijo. V njenem dejanju ne vidijo domovinskih nagibov, ampak le maščevanje, ker so jo gospodarji spodili iz službe. Simono pošljejo v umobolnico. Kljub temu pa njena dejanja – porojena iz čiste otroške nepokvarjenosti – rodijo rezultat, ko jo vodijo mimo telovadnice, v kateri živijo begunci, jo le-ti zažgejo.
Pred režiserja Jožeta Babiča je bila postavljena nelahka naloga, kako vpeti v odrsko dogajanje mlado igralko, ki jo je posrečeno našel v Barbari Babič, kajti od njene akcije je bila odvisna vsa igra in protiigra njenih soigralcev. Jasno zasnovana predstava, ki so jo v režiji enakovredno dopolnjevale scena Mirka Lipužiča, kostumi (nekateri med njimi prave mojstrovine) Marije Vidau, originalna glasba Hannsa Eislerja v priredbi Aleksandra Vodopivca je dovolj razumljivo popeljala gledalčevo doživetje žrtve male Simone, ki po svojih dejanjih nikakor ni več otrok, po svoji nepokvarjenosti in nepreračunljivosti pa še ne odrasla. Pri tem je znal uporabiti vse elemente, ki mu jih daje na razpolago tako imenovano »epsko gledališče«. Gledalec v njem se neprestano zaveda, da ne prisostvuje resničnim dogodkom, ampak da le spremlja pripovedovanje o nekih dogodkih v preteklosti.
Gre za tako imenovani »potujitveni učinek« »dejanju in značaju odvzeti vse, kar je samo po sebi jasno, znano in samoumevno, namesto tega pa v gledalcu vzbuditi začudenje in radovednost.
Pravilom »epskega gledališča« so se morali podrediti tudi vsi nastopajoči: mala in prisrčna Simona (Barbara Babič – v prividih Teja Glažarjeva), izkoriščevalski in preračunljivi hotelir Henri Soupeau – v prividih vojskovodja (Tone Šolar), navidezno prizadevani župan Chavez – v prividih kralj Karel VII. (Stane Leban), mladi vojak Georges, ki se pred vojsko skriva za svojo invalidnostjo (Miloš Battelino) cinični podrepnik in hujskač, ki pa vedno potegne z gospodarjem, Pere Gustave (Iztok Jereb), šoferja Maurice in Robert (Karel Brišnik in Ernest Zega) in drugi nastopajoči.
S predstavo Brechtovih »Prividov Simone Machard« so novogoriški gledališčniki nedvomno dosegli več namenov: spoprijeti se z Brechtovim besedilom nasploh in z njegovim »epskim gledališčem« ter postaviti pred gledalce zgodbo tako veliko po svoji pripovedni moči in bogato po svoji izpovednosti.
Vojko Cuder, Primorske novice, 14. 3. 1980.