Sapramiška

V medijih

Novogoriško Primorsko dramsko gledališče je krstilo igrico Svetlane Makarovičeve »Sapramiška«. Avtorica je svojo junaknjo, ki je mladim že dolgoletna prijateljica iz knjig, za oder priredila kot glasbeno pravljico. Vsak izmed nastopajočih se nam namreč predstavi s songom, v katerem poetično izpriča svoj značaj. Režiser Emil Aberšek je zgodbo o Sapramiškinem zobku in lešnikih spremenil v igrico, kot si jo lahko z nekaj drobnimi rekviziti umislijo otroci sami. Na pisani sceni Melite Vovkove, ki jo opredeljujeta velikanska doza sadnega soka in domiselni šotor iz mlečnega tetrapaka, se namreč igriva petorica naglo domeni, kaj bo kdo igral, poišče ustrezna oblačila (tudi Melite Vovkove) in že se začno tegobe lačne Sapramiške s tremi lešniki. Novogoriško gledališče je ob predstavi angažiralo vse tri nove člane svojega ansambla. Tako se nam ob Strahcu Milana Vodopivca in Detlu Jožeta Zupana predstavijo absolventi Akademije za gledališče, film, radio in televizijo, Nevenka Sedlar kot Sapramiška, Jože Hrovat v vlogi Regca in Veveriček Matjaža Modica. Vsi so dobro prestali svojo prvo preizkušnjo v poklicnem gledališču, saj terja ta žanr od mladega igralca precej. Za spevno glasbo je poskrbel Aleš Kersnik, gib pa je – pri tovrstnih igrah je skrb zanj posebej važna – oblikoval Janez Mejač. Predstava sicer ne sodi med »vrhunske« gledališke dosežke, povsem jasno in ubrano pa nam je spregovorila o tem, kako malo znamo ceniti lastno mladinsko zakladnico. Mladež vseh let je z velikim navdušenjem in zanimanjem spremljala Sapramiškino pot do prigrizka in se razveseljevala ob drobnih duhovitostih Makarovičeve, igralcev in režiserja. Ta njihova vnema dokazuje, da jih (predvsem prek malih in velikih ekranov) neupravičeno zastrupljamo z uvoženim blagom, ki po človeški in ustvarjalni potenci običajno ne seže našim mladinskim avtorjem niti do gležnja.
Majda Knap, Odlomek iz članka Druga inačica Mikelnove komedije, Dve za otroke, Komunist, 19. 1. 1979.