Skrivno oko

V medijih

IZVRSTNA DESERTNA AVANTURA
Predstava Skrivno oko PDG je rdeče strastna, črno zabavna in z resnico za desert

Zadnja predstava Primorskega dramskega gledališča Skrivno oko, katere premiera je bila v četrtek, je prvovrstna avantura. Ni čudno, da so jo uvrstili med deset najpogosteje igranih predstav na ameriških odrih v letu 1998. Ima namreč vse, kar mora imeti igra, da je dinamična, pronicljiva, dramatična, zabavna in resnična hkrati. Pa še nekaj ima: odlične igralce!
»Študij te predstave je bil med najelegantnejšimi in tekočimi, kar sem jih delal v življenju. Čisti užitek, pravcati gledališki trening, čisti šport!« S takšnim navdušenjem je o predstavi na tiskovni konferenci govoril Peter Musevski, ki v njej odigra glavno moško vlogo.
Ameriški dramatik Steven Dietz iz Arizone se je sprehajal po nekem hotelu v Kentuckyju, in ko se mu je oko ustavilo v odprtih sobah z razmetanimi posteljami, si je zamislil prizore o tem, kaj vse se (lahko) dogaja za zaprtimi vrati … Od trenutka, ko si je rekel: »Ta misel je seksi,« pa do trenutka, ko je pet igralcev PDG z lahkotno strastjo odigravalo Skrivno oko na goriškem odru, so minila natanko štiri leta. Ni torej potrebno posebej poudarjati, da je predstava aktualna, sodobna, še več, še vedno trendovska.
Tematika se dotika vsakogar: izvrstna vročica varanja, zahrbtna moč ljubosumja in vse te »plemenite« laži. Desertni detajli: kaj je tisto, kar »preskoči«, da lahko govorimo o varanju? Že sama misel, domišljija, poželenje ali šele telesni stik? Odgovora ne ve niti vaš osebni psihoanalitik. Naslednji desert: varanje samo po sebi niti ni tako zelo problematično, kot je strah varanega, da bo izgubil ljubljeno osebo. Zato si dopovedujemo, da si vse le domišljamo. Vsebina, za katero je poskrbel Steven Dietz, je mnogoplastna, forma, za katero stoji hrvaški režiser obetavne mlade generacije (z beograjsko in kanadsko diplomo) Lary Zappia, dosledno sledi vsebini.
Da, prav ima dramaturginja Tea Rogelj, ki pravi, da ima predstava formo ruske babuške: igra v igri, in znova igra v igri in spet in spet, kjer smo s svojo igro prisotni tudi mi. Kot igralci, režiserji, detektivi, psihoanalitiki ali kot skrivno oko, ni pomembno.
Rdeče-črno obarvana (scenografka Slavica Radović, kostumograf Leo Kulaš) lahkotna komedija s primerno sladkobno (desertno) glasbo Duška Rapotca je zagotovo prava stvar za uglašeno igralsko četverico Peter Musevski, Iva Babić, Gorazd Jakomini, Barbara Babič in Milan Vodopivec. Intimno avanturo so namreč odigrali z napeto dinamiko in popolno vživetostjo, za kar gre zasluga tudi izjemno lahko govorljivemu scenariju.
Milan Vodopivec je bil v vlogi psihiatra Franka prepričljivo nemočen razlagalec in povezovalec vsega dogajanja, Barbara Babič kot Cory je s svojo karikirano pojavnostjo dosegla zaželeno začinjenost, Iva Babić je Liso odigrala strastno in v lahkotnosti sladkega vetra, Gorazd Jakomini (le kje so tega igralca »skrivali« doslej?) je bil v vlogi Adriana zadržano in meseno poželjiv vetrolov ter končno
Peter Musevski, ki je zahtevno vlogo Matthewa odigral vrhunsko, kot kapitan na ladji držal vse niti predstave v rokah, se mojstrsko spopadal z resnobnostjo in humornostjo, premetenostjo in iskrenostjo, elegantno deskal po različnih plasteh igre, skratka čisti šport!
Klavdija Figelj, Primorske novice, 16. 5. 2000