Skušnjava

V medijih

SKUŠNJAVA MOČI
Jugoslovanska praizvedba igre Václava Havla na odru Primorskega dramskega gledališča.

Igre sodobnega češkega dramatika Václava Havla (1936) prihajajo k nam z vzgonom političnega dogajanja v avtorjevi domovini. Prvo srečanje s Havlom smo doživeli v sezoni 1968/69, ko so v ljubljanski Drami uprizorili igro »Obvestilo«, najnovejša predstava »Skušnjava« – pa prihaja na slovenski oder v povsem drugačnih političnih okoliščinah. Nekdanji disident, v domovini neuprizarjani avtor, do konca leta 1989 pa predsednik prenovljene češkoslovaške republike, je s svojo osebno držo in z dramskim opusom, uperjenim zoper sleherno obliko totalitarizma, tako rekoč sinonim doslednega boja za človekovo dostojanstvo. Kot dramatik zna Havel učinkovito razkriti mehanizme totalitarnega mišljenja in reda, ki človeka zasvoje, ga osebnostno razkroje ter si ga podredijo ali pa ga uničijo.
To stalno témo svoje dramatike je Václav Havel razvijal, v razponu, ki sega od tragikomične analize negotovega izobraženca, kakršen je junak enodejank Vanek, pa do faustovsko obdelanega fenomena intelektualca, znanstvenika v kolesju totalitarnega sistema. Slednje je tema Havlove igre »Skušnjava« (Pokoušeni, 1985), ki jo v odrsko zahtevnem, a govorljivem prevodu Jaroslava Skrušnija in v režiji Vinka Möderndorferja igrajo v dvorani Primorskega dramskega gledališča v Solkanu.
Igra v desetih slikah »Skušnjava« se dogaja v znanstvenem zavodu, v državni ustanovi, ki je »neke vrste svetilnik pravšnjega védenja« ali naravnost povedano: »tako, kot mi mislimo danes, bodo jutri živeli«. V tem zavodu, ki je avandgarda materialistične znanosti, dela dr. Foustka, upoštevan raziskovalec, ki ga vznemirjajo tako imenovane »hermetične discipline«. Ta »virus predznanstvenega mišljenja« mora ustanova, ki je »budni stražnik nad samo znanstvenostjo znanosti«, seveda izolirati in eliminirati.
Foustkovo zanimanje za magijo dobi dodatno vzpodbudo v čudaškem obiskovalcu, ezoteriku, ki se ponudi, da bo teoretičnega proučevalca seznanil s sodobno magijsko prakso. Dr. Foustka sprva sicer posumi, da ima opraviti s provokatorjem, nato pa le pristane na sodelovanje. Magijska praksa se kajpada preizkusi ob mladi tajnici Markêti. V opiju ene večernih zabav, ki jih prireja primarij, dr. Foustka zanosno spregovori o čudežu bivajočega pa o omejenosti subjektivizma in moderne znanosti, privošči si celo uporniško besedo o popolni razosebljenosti človeka, ki »je iz srca pregnal boga in napravil prostor hudiču«, kar do kraja očara nedolžno Markêto.
Drugo plast junakove osebnosti razkrije avtor skozi Foustkov odnos do Vilme, kolegice, s katero ima dr. Foustka stalno ljubezensko razmerje. Oba partnerja se erotično zadovoljujeta tako, da uprizarjata scene ljubosumja, ki se končajo z brutalnim fizičnim nasiljem. Gre skratka za pervertiran odnos, v katerem partnerja najdeta zadostitev v masohizmu, v draženju in ekstazi podzavestnih nagonov. Magija in sadomasohistična ljubezen sta dve plati neznanega, prepovedanega, razumsko neobvladljivega, ki vznemirja dr. Foustko. In oboje dobiva tudi svojo konkretno pojavno obliko: Foustkovo ljubosumje se utelesi v skrivnostnem, elegantnem plesalcu, ki Vilmo obiskuje s šopkom vijolic in z njo odpleše tango, za magijsko prakso, s katero naj bi manipuliral dr. Foustka, pa se izkaže, da je le past, s katero upravlja totalitarni sistem. Svobode ni, en sam trenutek človeški osvobojenosti v ljubezni plača Markêta z usodo blazne Ofelije, dr. Foustka zgori v peklenskem ognju, ki ga, željan skrivnosti, tako hlastno srka vase.
Režiser Vinko Möderndorfer je z dramaturgom Janezom Žmavcem organiziral uprizoritev »Skušnjave« v pregledno dogajanje, in je z duhovito podčrtanimi detajli označil človeške slabosti in ranljivost ene in druge strani. Morda mu je to še najmanj uspevalo v liku dr. Foustka. Havlova »Skušnjava« govori o skušnjavi moči in potem je tudi lik dr. Foustke treba interpretirati s stališča analize subjektivizma kot volje do moči. Konkretno to pomeni, da je treba Foustkov lik nenehno razpirati, pokazati kako se hudičevo lepo cepi na junakovo slo po spoznanju skrivnosti bivajočega in po obvladovanju sveta. Janez Starina je vlogo dr. Foustke oblikoval z močno izraženimi sunkovitimi preobrazbami, premalo pozornosti je namenjal razvijanju postopnega transformiranja junakovega značaja. Njegova igra je premalo razdelana v tistih niansah, ki naj bi kazale, kako hudičevstvo postopno prodira v človeka, kako strah in moč upogibata človečnost in kako zlahka človek zataji del samega sebe, da bi rešil drugo, okrnjeno in pohabljeno polovico svojega bitja.
Möderndorferjeva postavitev lepo, z vrsto duhovitih detajlov izriše plast realističnega dogajanja v absurdnem, institucionaliziranem svetu hierarhično organizirane državne birokracije. Manjka pa predstavi plast groteskno metafizičnega dogajanja, ki jo Havel oblikuje skozi nenavadne odnose med osebami (homoseksualnost, posesivnost, bolestno manifestirana negotovost, sindrom nezadostnosti, latentna aroganca) ter s slikanjem specifične atmosfere, ki jo oblikuje s prizori vrtnih zabav, na katerih se ti in drugi simptomi še bolj manifestirajo. Gre skratka za vdor iracionalnega, ki tako ni le téma Havlove igre, ampak sestavni del njene odrske podobe, za mojstrsko prepletanje glasne fizike in njene vse prisotne sestre metafizike.
Plast iracionalnega, metafizičnega vpeljuje režiser v predstavo z igro Bineta Matoha, ki čudakarja in ezoterika Fistulo interpretira z dinamičnim, osupljivim učinkovitim preigravanjem izbruhov bizarnega smeha, s padanjem v resnobnost in z umiki v izzivalno skrivnostnost. Igra ga v pokvečeni drži, ki lovi ravnotežje, hromi nogi, ter s hipnimi transformacijami v mačje gladko gibanje, z bogatim repertoarjem zgovornih komičnih gest, duhovitih domislic in retoričnih bravur, s katerimi preigrava hudičevsko sofistificirani govor.
Primarija je imenitno, z natančno odmerjeno lepljivo blaziranostjo in groteskno izrisano oblastnostjo, nenehno preigravajoč dobrotljivega in strogega očeta, odigral Sandi Krošl. Vilmo, zrelo žensko, ki se povsem zaveda, kako zanesljivo drži v rokah svojega partnerja, je s potrebno suverenim nastopom ter z vehemetno samozadostnostjo interpretirala Mira Lampe-Vujičić. Markêto je sprva v zadržani drži dekleta, ki upa, da jo bodo opazili, nato pa v ljubezenskem prebujenju, v osebnostni potrditvi in v človeški osvoboditvi odigrala Dušanka Ristić; manj sugestivna sta bila njen zlom in padec v blaznost vsega oropane Ofelije. Sergej Ferrari je Namestnika primarija oblikoval v figuro, ki je v enaki meri komična in nevarna, v človeka, ki v svoji psihični pohabljenosti in patološki nezadostnosti neprestano prehiteva in si prisvaja tuje misli, je hkrati skoz in skoz servilen in agresiven, nebogljen in tiranski.
Natančne izoblikovane tipe so disciplinirano odigrali Nevenka Sedlar kot domišljavo arogantna dr. Lorenčeva, Jože Horvat kot zdrizasti ugodnik in karierist dr. Kotrlý in Stane Leban kot cinični, zahrbtni dr. Neuwirth. Z duhovito komično miniaturo je igro učinkovito popestrila Breda Urbič kot tipično socialistična gospodinja Houbonova. Eleganten nastop je kot Plesalec oblikoval Radoš Bolčina, zagonetna, brezosebna Petruška je bila Nevenka Vrančič, bizarno ponavljajoče se scene pa je kot skrivnostni prinašalec zaupnih sporočill oblikoval Milan Vodopivec (Tajnik). V nemih vlogah Ljubimke in Ljubimca sta nastopila Vodopivec in Tomi Janežič. Enostavno sceno, ki je nakazovala različna prizorišča in omogočala tekoče prehode, je z neonskimi cevmi oblikoval Štefan Marflak, kostume pa Majda Kolenik. Glasbo je skomponiral Jani Golob, koreografka je bila Ksenija Hribar, luč je oblikoval Samo Podlogar, duhovita maska pa je delo Gabi Flaichman. Lektorsko je igralce vodil Srečko Fišer.
Jernej Novak, Dnevnik, 10. 3. 1990.