Slavček

V medijih

GLEDALIŠČE »IZ KOVČKA«
Andersenov Slavček
Znano Andersenovo pravljico prevaja režiser Marko Sosič v preprosto, po opremi skromno, vendar kompletno gledališko miniaturo, narejeno za hvaležno občinstvo najmlajših mladostnikov kar v njihovem prvobitnem »širšem« socialnem okolju, igralnici v vrtcu in šolskem razredu.
Polurna predstava je zares kot gledališče »iz kovčka«, ki ga je mogoče odpreti skoraj kjerkoli, nezahteven potujoč teater s pravo kuliso, muziko, menjavo kostumov in celo z lutkami – in s pravljičarjema: dvema prijaznima in učinkovitima komedijantoma (Nevenko Vrančič in Tonetom Šolarjem), ki se profesionalno in s kancem humorja spoznata na posel, vedoč, kaj ima publika rada in kako ji je treba ustreči.
Sosič je Andersenu v tem smislu posebno introdukcijo in dogajanju določil nedvoumen in čist komedijski okvir. Njegova igralca pripovedujeta zgodbo o kitajskem cesarju in čudovitem petju njegovega slavčka ter obenem – s hitrim preoblačenjem – spretno preigravata različne »prave« odrske vloge; obračata se frontalno na gledalce ter jih po »brechtovsko« zabavno – in hvalabogu prav nič šolmaštrsko – vključujeta v igro (da bi nemara ne pozabili, da je vse skupaj »samo teater«). Andersenova pravljica se za to izkaže kot hvaležen material tako s svojo liričnostjo kot z nežnim humorjem, tako z igrivo dramatično fantastiko kot s svojim neuničljivim zaupanjem v pravo in dobronamerno logiko človeških stvari.
Z eno besedo: goriški Slavček je čisto prava igra ne le za ta predpraznični čas, ampak tudi za publiko, ki verjame in ki se še zna čuditi čarovnijam.
Andrej Inkret, Delo, 7. 12. 1992.