Sljehrnik

V medijih

KRITIKOV POGLED

Burkaška moraliteta

Slehernik je moraliteta, zgodba o človeku, ki ga obišče smrt in išče priprošnjike, ki naj omilijo kazen za njegovo grešno življenje in ga rešijo peklenskih muk in/ali okrutne kazni za uživaštvo in zdrse v morali, gre za srednjeveško formo, vendar ne tudi zamrznjeno v tem obdobju. V slovenščini smo eno zadnjih variacij pred par leti dobili v kratki prozi Lada Kralja, kjer uspešnega mahinatorja z zemljišči in nepremičninami obišče Matilda s koso iz Bruslja in poišče potem klošarko, ki ji je dal vbogajme, da priča zanj. Zaključi se z arhaično, kot da v stilu starih zapisov, pisnih »spomenikov« spesnjeno balado o neodložljivosti smrti in ničevosti pregreh.
Mladar se predelave in variacije loti avtorsko, po svoje, morda tudi nekoliko presenetljivo; saj ne da bi dvomili v natančnost njegove poezije, kolikor je poznamo iz njegove kantavtorske kariere, pa vendar je v komediografiji, recimo z Duohtarjem pod mus, doslej zastavil bistveno bolj svobodno, sproščeno. V njegovo komiko in včasih tudi v igro je bilo položeno več improvizacije, to je besedilo in gledališče, ki se napaja pri commedii dell'arte, pri ljudskih, znižanih, »vulgarnih« obdelavah tematike. Zdaj pa ravno obratno; Sljehrnik je spisan v natančni verzni formi, brez popuščanja, rimajo se tudi replike, pri tem pa s formalnimi akrobacijami ustvarja presenetljiva verzna zrcaljenja in dodane pomene, rima konkurenca na pacienca in podobno. Pri rabi enjambementa, verznega preskoka, pa tudi pri menjavi govornih leg je recimo blizu Andreju Rozmanu Rozi v njegovih predelavah Molièra in preoblačenju klasike. Ob tem, da Mlakar vzame nalašč postaran literarni model o odnosu do smrti in pregreh, je jasno, da je dogajalni čas ravno sodobnost, ta naš zdaj; tako recimo Pepi ob tem, da se poslužuje korupcije (ki je verjetno nastopila že s presežki ustvarjenega, na prehodu v civilizacijo, bi rekla Marx-Engels) in da izda in potunka svoje prijatelje in poslovne kompanjone, da ne izkazuje temeljne spoštljivosti do staršev in podobno, opravlja tudi brejnstorminge, pa četudi vrtince ustvarja s praškastimi pomagali, to je svet japijev, biznismenov in sm praks. Vendar svet, ki (še) ni jezikovno stehniziran, to je svet, kjer so še ohranili lokalizme, svet, v katerem je globalizem s svojim besednjakom samo cepljen na prejšnje slovnične modele in sintakso, ne da bi jih prekril ali izrinjal. In ravno ta mešanica visokega, obsmrtnega, in znižanega, burkaškega, tudi jezikovno okretnega in komedijsko iznajdljivega, dela Sljehrnika izrazito živahnega, mu pa tudi narekuje izredno strogo izvedbeno formo.
Mlakar svet moralitete in tradicijo razširi še z nekaj specifičnostmi in originalnostmi; najprej z dejstvom, da Pepi (kot da) umre po brejnstormingu, da od zadetosti otrpne in se znajde v vmesnem stanju, kjer je morda nadaljevanje tistega, kar gledamo, samo v njegovi glavi. Vemo: kadar ne poznamo ontološkega statusa sveta, kadar mu ne moremo določiti stopnje iluzije, ker obstaja nejasnost, ali je nekaj res ali se je nekomu prisanjalo, pribledlo, imamo opraviti s fantastiko. Potem je v besedilu nekaj močnih poudarkov; recimo repetitivno pljuvanje ob govorjenju o politiku, ki je družbeno sporen celo za prevarante nižjega reda, s katerimi je obkrožen Pepi, kaže, da je politik alfa prasec. Potem epizoda z materjo, ki je požrtvovalna, celo preveč, ki se zaveda, da je njen sin baraba, vendar si ne more pomagati, da se ne bi žrtvovala in da mu hkrati te žrtve ne bi ob vsaki priložnosti servirala, seveda v opoziciji sebe z ženo, ki jo je izrinila s privilegiranega mesta v Pepijevem življenju; to je prispevek k cankarjanstvu tam, kjer ga ne bi pričakovali, kot karikirano cankarjanstvo skozi komediografsko optiko. V celotni paleti likov tako izpadeta pozitivna samo revež in kurba, pri čemer je berač nekoliko naiven v svojem zahvaljevanju za deziluzijo, ki jo je prejel od slehernika, v svoji servilnosti morda tudi pasiven; le kurba s svojimi profesionalnimi standardi, z vestnim obračunavanjem dedeveja in zavestjo o popustu, s temeljno poštenostjo do posla, ki mu vsi ostali odrekajo poštenost, vztraja pri svoji nalogi, za katero je plačana.
Potem je v igri še velika dvojica, Smrt in Bog; v zadnjih stotih letih je bilo kar nekaj razprav o Jobu in njegovi poslušnosti, tudi lik starozaveznega Boga je utrpel kar nekaj, tudi znotrajteoloških kritik, verjetno nazadnje v Saramagovem romanu Kajn, ki je ena sama obtožba dvoličnosti, maščevalnosti in podobnega. Saramagov roman cel izzveni v mlakarjevskem stilu; Bog je rahlo dementna pojava, ki ima ves čas šum na zvezi, ki ga ljudstva ne poslušajo, Smrt je njegov sicer zvesti, a preveč zagnani hlapec, ki se težko ustavi, ko enkrat začne. Približno tako kot telesni čuvaji ali kakšni policaji; ko se enkrat zagrejejo, vidijo samo še posel in grejo hitro čez, tudi po nepotrebnem, in tako Smrt izbriše plemena zaradi imena, se zadržuje, da ne bi za ogrevanje zakuhala vsaj letalske nesreče in podobno. Pepi ima proti temu paru dobre možnosti, namesto morale vse skupaj izzveni na hec, češ, kaj nam bo pekel, če imamo doma našpičeno babo oziroma »obstaja večja štala od smrti«, torej življenje na zemlji z ženo, ki se gre vest in ves čas nekaj zahteva in je čisto furjasta; tu dobi Sljehrnik podobne poudarke kot Duohtar in vse skupaj izzveni prav komedijantsko, v stilu »umret je zadnje, kar bom jest napravu«.
Stroga verzificirana predloga je zahtevala tudi uprizoritveno strogost, torej natančno formalizacijo, tako v ritmu kot v izvedbi, saj bi sicer trpel verz in sporočilnost; režiser Vito Taufer je Mlakarjevo besedilo postavil na bolj kot ne stiliziran prazen oder, s steno v ozadju, ki se potem spremeni v kamin, iz katerega pride skozi dimnik smrt in kjer potem kraljuje, kot v kakšni ljudski igri, recimo v posodobljenih pasijonskih igrah, Bog, malo odmaknjen, malo zviška zroč na svojo stvaritev – scenograf in kostumograf je Samo Lapajne. Pri kostumih je nekaj prav izrazitih, povednih, recimo pri Materi je kostum v službi tipizacije, neopaznosti in požrtvovalnosti, zelo izrazita sta tudi kostuma Smrti in Boga, pa tudi prostitutke Rufjane. Na levi strani odra je trio, ki v živo izvaja glasbo, ki jo je skomponiral Mlakar, najbolj pa ta pride do izraza pri songih, s katerimi se Pepi predstavi in poslovi, v zadnjem skoraj napol osebno in izpovedno, kot paralela med Pepijem in njem kot igralcem v prav določenih letih, sicer pa se s songi predstavljajo dramske osebe, dovolj všečno in izrazito. Igra združenih ansamblov gledališč, ki sodelujeta v koprodukciji, goriškega in koprskega, je izenačena, poenotena znotraj zastavljenega režijskega koncepta oziroma uprizoritvenega koda; najprej Iztok Mlakar v naslovni vlogi, ki že vizualno potegne na italijanskega komika Totoja, njegovo petje in tudi igra, ki se s svojim naslavljanjem od soigralcev širi preko rampe, je natančna, točno se zaveda svojih meja in zmožnosti, to je spogledovanje s publiko, vendar kontrolirano in omejeno, z vnaprej kodiranimi izrazili, od standardiziranih gest do obvladane in kontrolirane obrazne mimike. Podobno kot pri Smrti Radoša Bolčine; kljub zelo izraziti maski – ali ravno zato – je njegova igra minimalistična, kaže se v povednih, natančno zamejenih gestah, s pridodanim hehetom, ki gre nekomu, ki gleda tole zemeljsko človeško mizerijo in ji lahko hitro napravi konec; in zraven Bog Iva Barišiča, kot v kakšnih pasijonskih ljudskih igrah, z brado in kapuco, s tablami postave iz stiropora, z nekoliko skrušenim glasom ob priznanju obtožb, kje je kot šef vse zamočil, bolj še ena času podložna kreatura kot bog in batina, prvi in zadnji, stvarnik in uničevalec. Ob odločni podpori in pomembnih kreacij ostalih; izrazit je nastop Ajde Toman kot Rufjane, ljubezenske profesionalke, ki ve, kaj hoče in kakšni so poklicni standardi, za smrt pregnat' divji in neustavljiv temperament Pepijeve Žene, ki jo odigra Marjuta Slamič, vase-pokrčenost, introvertnost Teje Glažar kot Matere in Igorja Štamulaka kot Sljehrnikovega nekdanjega prijatelja, ki se je znašel v nemilosti zaradi tranzicijskih miškulanc, pa Roka Matka kot Reveža. Res pa je, da ravno zaradi tipizacij, ki so morda ostanek spomina moralitete na svoj izvor, morda pa izhajajo iz kakšnega bolj mediteranskega komedijskega modela, niso vse vloge spisane z enako pozornostjo.
Mlakarjev Sljehrnik v Tauferjevi režiji je premišljeno zastavljena in natančno realizirana uprizoritev.
Matej Bogataj

Igro o smrti bogataša je navdahnila mortaliteta Huga von Hofmannsthala, nastala pred sto leti. Iztok Mlakar je napisal komedijo v verzih in v narečju oziroma njemu lastnem nadvse sončnem primorskem jeziku. Njegov posodobljeni Jožef Slehernik – Pepi je bogat povzpetnik, ujet v začaran krog svojih mahinacij, življenje z ženo in ljubico. Na poti do soočenja s smrtjo, poslednjo izterjevalko, pa se sreča še z Revežem, Prijateljem, trojico poslovnežev in Materjo in v končnem odrešilnem obračunu še s Smrtjo in Bogom. Mlakar je spisal tudi songe, ki jih v vlogi Sljehrnika odpoje sam in njegovi sopotniki. Odlično besedilo skupaj s songi ob živi glasbeni spremljavi instrumentalnega tria je duhovita prispodoba današnjega časa, s katero ošvrkne avtor vsem znane človeške hibe in zablode, zlasti politiko in korupcijo. In če se v prvem delu naslanjamo na besedne bravure in Mlakarjevo prezenco, ki vodi igro, v naslovni vlogi namreč nastopa avtor sam, se v drugem pojavi prepričljiva dramska podoba smrti, ki jo je izvrstno upodobil Radoš Bolčina. Sicer pa nastopajo še novogoriški igralci Marjuta Slamič, Teja Glažar in Ivo Barišič ter Rok Matek, Igor Štamulak in Ajda Toman iz koprskega gledališča. Na preprosti sceni in v kostumih Sama Lapajneta se odvije všečna zgodba, ki jo je koprsko občinstvo sprejelo s smehom in aplavzi na odprti sceni, z njimi pa ni štedilo niti na koncu. Predstavi, ki sta jo obe gledališči ponudili svojemu občinstvu, pa je skoraj zanesljivo odmerjena dolga pot.
Neva Zajc, Radio Slovenija, 26. novembra 2011

Na velikem odru SNG Nova Gorica so premierno predstavili krstno uprizoritev ljudsko duhovite »burkaške moralitete« avtorja verzificiranega besedila in glasbe Iztoka Mlakarja v režiji Vita Tauferja in soprodukciji z Gledališčem Koper. Tudi za svoje drugo dramsko besedilo si je priljubljeni avtor in interpret lastne uglasbene poezije, virtuozni komedijant ter duhoviti »izumitelj« jezika (po lastni izjavi izvedenega iz solkanskega narečja ter v besedju obogatenega s cerkljanskimi, vipavskimi in furlanskimi izrazi) izbral plodno literarno izhodišče za sredozemsko radoživo, toplo in dobrodušno ter svobodno in avtonomno odrsko stvaritev v klasični predlogi, tokrat v znameniti Hofmannsthalovi moraliteti Slehernik (Jedermann, 1911). V dvajsetih prizorih, nanizanih po dramaturgiji pasijonskih postaj, se Mlakarjev dandanašnji grešnik, podjetnik srednjih let Juožef Sljehrnik – Pepi, v srečanjih z Ženo, Materjo, Revežem, Prijateljem, Žandarjem, Rufjano, oblastniško-mafioznim-narkomanskim triom Politika, Finančnika in Pravnika ter Smrtjo in Bogom z »onega sveta« predstavi kot klovnovsko stilizirani brezobzirno profitoljubni in samoljubni častilec ter sluga kapitala, ki vse svoje nenasitno parazitsko grabljenje imetja utemeljuje v modnem vodilu, da v našem svetu o tem »duo je gospuod, duo je pej vlječna žvina, odluoča ena rječ, an tuo je – gotovina.« Šele ko ga pred »poslednjo sodbo« Boga in njegove neposredne služabnice Smrti odreši očitno od »starke s koso« hujša, odločnejša in nadležnejša lastna Žena (Vest), se Pepi Sljehrnik dokoplje do odrešilnega spoznanja, »da je ta svjet brez sočlovjeka prazen ... in da neč druzga nimamo ku eden druzga«. Režiser Vito Taufer je burleskno razigrano in z aktualnimi bodicami posejano dogajanje postavil na oder s tankočutnim poznavanjem komedijske zvrsti ter polnim spoštovanjem in zaupanjem v sporočilnost domala aforistično ali pregovorno zaokroženih replik in duhovitih songov ter komedijantsko in pevsko veščino ter mero njihovih interpretov. Scenograf in kostumograf Samo Lapajne je na odprto prizorišče na desni (ob instrumentalnem triu) postavil le pomenljivi opečnati zid s kaminom, skozi katerega pride na prizorišče Smrt in nad katerim se odpre oltarna odprtina za nastop Boga z desetimi božjimi zapovedmi. V izbiri kostumov je stilizirano sledil socialnim, poklicnim in značajskim značilnostim sodobnih protagonistov. Kabarejsko lahkotno in učinkovito poantirano glasbo Iztoka Mlakarja, ki diskretno podpira značilne songe, ustvarja pomenljiva razpoloženja in mestoma tudi zvočne komentarje, izvaja trio David Trebižan (klavir), David Šuligoj (bas) in Roman Kobal (tolkala). V nosilni naslovni vlogi je očarljivo mojstrstvo žalostno-smešnega klovna, minuciozno natančnost in skrbno odmerjenost žlahtnega komedijanta ter prepoznavnost pevskega interpreta ponovno veličastno izkazal Iztok Mlakar. Chaplinovemu globalnemu sleherniku s polcilindrom ali Benignijevemu evropskemu sleherniku iz filma Življenje je lepo je s to svojo odrsko postavo za vselej dodal našega primorskega Sljehrnika. V vlogi odrešilno odločne in Pepiju nadležne Žene (in slabe vesti) je temperamentno nastopila Marjuta Slamič, v vlogi njegove stereotipno popustljive in izkoriščane Matere pa Teja Glažar. Profesionalnost in dominantnost spolne ponudnice Rufjane je karikirala Ajda Toman. V več moških vlogah so razvidne tipološke različnosti karikirali Rok Matek (Revež, Žandar, Pravnik), Igor Štamulak (Prijatelj, Politik) in Ivo Barišič (Finančnik), ki pa je nastopil tudi v »onstranski« vlogi starega in že nekoliko dementnega Boga. Tragikomičnega izvotljenega okostnjaka, Smrt s koso, ki se strahopetno umakne pred zadirčno Ženo, je jedko oživil Radoš Bolčina.
Slavko Pezdir, Delo, 28. novembra 2011

Grešniku je največja kazen že sam greh in človek ima najmanj, kadar ima preveč, sta zgolj dve med modrostmi, ki se zvrstijo skozi krstno uprizoritev novogoriško-koprskega Sljehrnika. V njem komedijant Iztok Mlakar in režiser Vito Taufer oživljata motiv pohlepneža, ki mu Smrt lepega dne izstavi račun za preobilje grehov.
Kljub opiranju na izročilo nič kaj burkaške moralitete, ki jo je pred okroglim stoletjem najslavneje obdelal Avstrijec Hugo von Hoffmannsthal, nova Mlakarjeva igra spočetka nekoliko spominja na še zmeraj živo in živahno burko Duohtar pod mus!, prav tako v Tauferjevi režiji – že zaradi racastega, šegavega, prisrčno sebičnega in pohlepnega naslovnega junaka (ali antijunaka?), zaradi burkaškega temperamenta, namernega pretiravanja in posploševanja, odpiranja proti občinstvu, sočne mešanice primorskih narečij in uvodnega vihravega prepira, med katerim ostra žena (Marjuta Slamič) gromko obračunava s svojim Pepijem, povzpetnikom, ki je za denar pripravljen zavreči lastno mater (v skoraj cankarjanskih prizorih jo upodobi Teja Glažar), dneve pa si zaljša z obiski pri »putani« Rufjani (dolgonoga sado-mazo Ajda Toman). Tudi v Sljehrniku tako bučno razigranost kakor pridušeno napetost krepi živa spremljava glasbenega tria (pianist David Trebižan, basist David Šuligoj, tolkalec Roman Kobal). Predstavi, ki jo navzven oblikujejo dovršene scenografija in kostumografija (Samo Lapajne), maska (Nastja Starič) in svetloba (Samo Oblokar in Jaka Varmuž), notranji ritem narekuje zlasti verzna zgradba s strogo začrtanimi rimami in ritmom, peklenska mašinerija, ki gledalcu v svojih najboljših prizorih ne dopušča predaha. Med slednje sodi tako divja kuplerajska zabava finančnika (Ivo Barišič), politika (Igor Štamulak), pravnika (Rok Matek) in Sljehrnika, ki učno uro iz uživanja drog pošteno zabelijo s priložnostnim songom. Za stopnico više od Duohtarja se Sljehrnik povzpne z nastopom veličastne, srhljivo-smešne Smrti, ki v podobi Radoša Bolčine prikoraka iz kamina skozi gosto dimno zaveso, sloka, dostojanstvena soha, prepolna črnega humorja in togega, mehanskega smeha. Odrsko zelo učinkovito soočenje sprva sproščenega smrtnika in mrke Matilde nekoliko spominja na prizor iz komedije Smisel življenja britanske zasedbe Monty Python (tudi tamkaj Smrt zavoljo njenega orodja zamenjajo za kosca in se je skušajo lahkotno odkrižati), vse skupaj pa nadgradi primerno veličasten nastop Boga osebno (Ivo Barišič), že precej onemoglega in sitnega starca. Celo Smrt in Bog govorita v primorskem narečju, kar poskrbi za dodatno komičnost, zanimivo pa bi bilo bržkone tudi prepletanje narečne in zborne govorice. Dobro se obnese ponavljanje in stopnjevanje nekaterih dovtipov, skozi smeh odmeva kar precej krepkih na račun pokvarjenega kapitalizma in pohlepa, gledalce pa iz vrtoglavih višav burke varno spravi sklepni, že kar manifestativni song, v katerem Mlakar komedijanta primerja z gorečim polenom v kaminu – izginilo bo v pepelu, a poskrbelo je za nekaj trenutkov prijetne toplote.
Andraž Gombač, Primorske novice, 28. novembra 2011

Razvoj dramskih žanrov proizvede v svežem podvigu primorskih gledališč sila nenavadno kombinacijo: Slehernika kot komedijo. Iztok Mlakar prekvalificira alegorično srednjeveško »zgodbo zgodb« krščanske civilizacije, ki se pojavi tudi v Škofjeloškem pasijonu, v burkaško moraliteto o Sljehrniku in odstopi od odrešenjskega sobesedila. Pred nas stopi grešni smrtnik, ki ga motivira interesna ekonomika in bi želel biti nagrajen brez zmage; takšna je moralna ideologija tega zasebniškega stremuha z manirami, ki mu manjka manj od nič. Podprt z raznoterimi priročniki (učbenika etike ni vmes), odmisli božje zapovedi; ko spektakelski šunder postavi v ospredje tujo skorumpiranost, sam voluhari naprej. Z globalno mižerjo se noče bosti, raje kupi začasen mir v domači hiši s krznenim plaščem za ženo. Sledenje moralnim načelom nadomesti ujetost med privide in iluzije, kjer se vsak po svojih močeh ogiba omejitvam. Tako gledamo pasijonsko procesijo do putane Rufjane, na sestanek z novodobno »sveto trojico« Politik-Finančnik-Pravnik, ki prisegajo na praškaste omame in se ob prijatelju v stiski razbežijo. Mlakar preverja komični element liturgičnih zgodb, ne moralizira in ne šviga s kazalcem; vere ne smeši in je ne parodira, čeprav je očitno, da Bog ni gibalo prikazanega posvetnega konteksta in čustvovanja. Ko skozi dimnik privrši dama Smrt, se kozmični pomen zaostri, Radoš Bolčina kot globoko zamaskirana starka s koso, ki imenuje reči s črnohumornimi besedami, pokosi denarnike z enim zamahom – in sproža asociacije na Leteči cirkus Montyja Pythona. Zadnja pripade Marjuti Slamič, Sljehrnikovi ženi in njegovi samooklicani vesti, ki Smrt premikasti in zagotovi srečen status quo. Predstava je v izvedbenem smislu sijajna komedija brez praznih tekov in zastranitev, primer igralsko usklajene gledališke zabave, katere verzificirani severnoprimorski jezik odlikuje niz pomenskih plasti in izvrstno plasiranih domislic, ki jih ni mogoče reducirati na feydeaujevsko aritmetiko. Samo Lapajne organizira igralni prostor nezahtevno, grandiozne spektakelske mehanizme nadomestijo oblaki dima ob prehodih nadstvarnih bitij med smrtnike in instrumentalna kulisa v živo, njen avtor je prav tako Mlakar. Profilirana izpisanost Sljehrnika, ki daje mero žanru kvalitetne komedije, stoji po sebi in v tem smislu preseže predhodnico Duohtar pod mus (2007), ki je izšla iz motivov Molièrovih enodejank. Takšen je ateističnemu kontekstu prirejen baročni theatrum mundi: živi svojo nujnost in tudi Bog Iva Barišiča, soakter Stare zaveze kot kompendija krvi in nasilja, je v svoji apoteozi poln izgovorov za neukrepanje. Teja Glažar je izjemna v vlogi betežne, a klene roditeljice, ki jo sinovska ljubezen brž po prepisu hiše preseli pod most (a saj je zmeraj sanjala o pogledu na reko, slišimo). Svež vtis pusti pošvedrani Revež Roka Matka, ki mu Sljehrnik najde še smreko za obešenje. Upočasnjen je ritem dolgonoge Rufjane v usnju (Ajda Toman), zastopnice »edinega poštenega« ceha, ki po potrebi preprime položaj v svoje roke. Prepriča tudi Igor Štamulak, to pa pokaže, da Taufer iztisne iz slehernika kar največ. Režija ne arhivira popularne kulture, ampak povezuje stereotipne obrazce z natančno montažo in z dramaturško zglajenimi prehodi, kar skupaj s predlogo variira resnico Pasijona kot prispodobo za življenje, kjer je potrebe po revolucionarni spremembi le za vzorec – hkrati pa utrjuje gledališče kot deelitizirano umetnostno panogo, vzmet predstave teče enakomerno in primakne Vita Tauferja stari ideji žanra, kjer intelektualni podtekst zagotovi široko »komično katarzo«. Več subverzivnega potenciala bi bilo odveč. Kam vse bo Iztok Mlakar s svojimi »videnji« še zavil in kaj ušpičil v prihodnje, ne moremo vedeti. Kamor koli že, vrsta občinstva je že zdaj dolga. Iztok Mlakar je v navezi z režiserjem Vitom Tauferjem z burkaško moraliteto o Sljehrniku znova zadel v polno.
Primož Jesenko, Dnevnik, 6. decembra 2011