Sodni dan

V medijih

VPRAŠANJE KRIVDE

Horváth v Sodnem dnevu variira svoj znani model »ljudske igre« in v nji malega in/ali malomeščanskega človeka, tokrat postajnega načelnika, ki v zakotnem srednjeevropskem mestecu iz malomarnosti zagreši železniško nesrečo z veliko mrtvimi, nato pa se znebi še ženske, ki je bila edina priča malomarnosti in z njo katastrofe. Te »banalne zgodbe« ne izpiše samo kot resnice o krivdnem »človeškem faktorju« in nato še umoru, kakor to počno kriminalne kronike, marveč preplete vprašanje krivde, laži, molka, opravljive in privoščljive provincialne »javnosti«, samospoznanja in samozanikanja resnice, resnobe in ironije, komedije in tragičnosti. Vse to, kakor zmeraj, z minimalistično realistično fakturo.
Georgij Paro vidi in uprizarja Sodni dan stvarno, pregledno in natančno, zvest besedilu in realističnemu odrskemu slogu, njegovim ambivalentnim pomenom in stilemom. Številni toposi in situacije se na duhovitih, zdaj poetično-mimetičnih zdaj bolj nakazovanih prizoriščih scenografke Dinke Jeričević vrste pred gledalčevimi očmi dinamično, mestoma skoraj z logiko nekakšnih filmskih sekvenc, »duhovna atmosfera« valovi med žanrskimi slikami in njihovimi tesnobno ironičnimi refleksi ilustrativno, tipologija »junakov« Sodnega dne, iskanja in zatemnjevanja krivde je nazorna in razvidna, kakor se za real(istič)no pripoved, obogateno s »fikcijskimi« stilizmi in ironičnimi refleksi, pač spodobi. V teh stilizmih in refleksih sta izoblikovana lik nesrečnega postajnega načelnika Hudetza, ki v ekspresivni interpretaciji Radoša Bolčine evoluira od priljubljenega in zanesljivega uslužbenca do zavrženega in skoraj zblojenega »krivca brez krivde«, in prikupne mlade Ane, ki jo Nataša Konc sugestivno uprizarja najprej kot privlačno spogledljivko in nato kot razrvano nesrečnico, omahujoče med ljubeznijo in sokrivdo. Med številnimi lepimi manjšimi vlogami te lepe predstave je omeniti vsaj še Tejo Glažar (gospa Hudetz), Borisa Mihalja (njen brat Alfons) in Bineta Matoha (strojevodja Pokorny, gost). Gledano v celoti: kultivirana, občutena, kdaj tudi ironično-razigrana ali bridko-trpka.
Vasja Predan, Razgledi, 12. 11. 1997.