Sovražnik ljudstva

V medijih

KRITIKOV POGLED

Proti toku, sam

Najmočnejši človek na svetu sem. Zato, ker znam biti sam, tako rezimira in povzema doktor Stockaman v Ibsenovemu Sovražniku ljudstva. Pove na samem koncu drame, kot sklepno misel, do katere se je prebil po mučnem izobčenju in šikanah, njega osebno in njegovih, kot izračun in obračun, do katerega se je moral dokopati skozi mučen proces deziluzije. Da jih veliko odpeljem iz črede, zato sem prišel, pravi Nietzschejev Zaratustra, ki je nastal skoraj sočasno, ideje o moči in volji in moči volje so bile v zraku, šlo je za zadnji obračun s staro moralo, z množico, ki diktira življenjski slog posameznika, ki zahteva upogibanje in priličenje, podrejanje enega vsem, zahteva izničenje vsakršne drugačnosti. Nekreativnost, retardiranost dotakratne situacije je detektirala celotna nova romantika, pa tudi predhodni naturalizem oziroma realizem. Sovražnik ljudstva je Ibsenov odgovor na vprašanje o samosti in čredi. Nastal tudi zavrnitve njegovih dram s strani liberalnega tiska, ki si ni upal z njim skočiti v novo paradigmo, žensko emancipajo, v novo, manj togo stanje sveta.
To, da je problematika ekološka, nas lahko zapelje k misli, da je ekologija nasproti interesom kapitala v ospredju; kaluža, odplake, izpusti iz usnjarskih obratov nekje zgoraj v Mlinski dolini, kar vse pronica v vodovod in v vodo v zdravilišču, vse to kani zadušiti zdraviliški turizem, hrbtenico gospodarstva mesta. Vendar je vse to predvsem frontna črta, izgovor protiigralcev. V Sovražniku ljudstva niso močni tisti, ki stojijo nasproti močnim; tudi, ne pa predvsem. Protiigralec Stockmannu tako ni predvsem brat, ki si lasti zasluge za razcvet mesta, za bratovo zaposlitev, potem ko ga je potegnil nekje s severa, s skalnatega in slabo obljudenega terena, kjer bolj rabijo veterinarja kot zdravnika; ne, tisti pravi protiigralec je potuhnjena prevrtljiva množica, ki se zbira po strankah, ki se pusti voditi, ki je oportuna in nenačelna. Ki nima nikoli prav, inertna zmanipulirana večina, pravi Ibsen. Ki zamenja mišljenje v hipu, ko ugleda zloščeno konico gospodarjevega škornja, ki se priklanja in prilizuje, še preden zasliši švist gospodarjevega biča. Sovražnik ljudstva je igra o borbi odločnega posameznika z vizijo in odgovornostjo – zgovoren je podatek, da je doktor Stockmann predlagal, da bi postavili vodovodno zajetje više, pa ga niso poslušali – nasproti črednim organizacijam, szdljevskih in psevdosamoupravnim združenjem, z zmernimi pivci in malimi obrtniki na čelu, s tisto krotko krotljivo maso, ki se vedno ukloni in podpre najmočnejšega. (Vse tisto, kar je spisal Elias Canetti, nobelovec, v knjigi o vzponu fašizma Množica in moč; vse tisto, kar je napadal madžarski esejist Bela Hamvas). Njihova nenačelnost je na Ibsenovem udaru; posredno in v drugem planu pa tudi delovanje oblasti, tistih, ki vrtijo vilice v skledi s špageti, nevidna manipulativna in pomnožena glava oblasti, ki jo predstavlja župan kot eksponent nevidnih delničarjev in kapitalskih mogotcev, v ozadju skritega gospodarskega lobija.
Ibsenova igra ima klasično dramaturgijo; po začetni ugotovitvi, da je voda, ki jo zajema kopališče, pa tudi vodovod, kužna, polna kultur, vidimo, kako doktor Stockmann, prepričan, da deluje v javno dobro, naivno oznani ravnokar prispele laboratorijske rezultate. Prepričan, da bo preprečil najhujše, infekcije, tifus, griže, izpuščaje... Vsem v korist, torej brez problemov, misli. Vendar mu brat, župan, to odsvetuje, bilo bi drago, dve leti bi bili brez prihodka, mesto pred bankotom, odpuščanje, izguba delovnih mest, takšna lafargevska situacija in interpretacija. Brat se ne da; gre h politični konkurenci, k klenim novinarjem in urednikom, tam vsi so zagreti, ker upajo, da bojo premešali usedlino, no, razkričali fekalijo. Bojeviti kar se da. Vzklikajo, kako je doktor Stockmann prijatelj ljudstva, zaslužen, pogumen, non plus ultra.
Dokler na njih ne pritisne župan; da bodo novinarji in časopis izgubili bralce, da bojo morali plačati sanacijo vodovoda ravno zmerni pivci in mali obrtniki. Da jih lahko načelnost drago stane. (Gre za tipični prikaz 'demokratizacije', tudi medijske, vsiljevanje okusa in vzorcev vedenja vsakomur, pri čemer z demokratizacija tokrat ne mislim nič pozitivnega; že v Ibsenovem času se je kazalo tisto, kar je polno pricurljalo na plan danes, ko mediji, ne samo rumeni, razlika izginja, množico /z/vabijo v svojo igro; ne gledamo več zaslužnih in od nas pametnejših posameznikov, namesto tega vsi perverzno nastopamo in se pri tem malo nelagodno muzamo, še to ne vsi, uganjamo norčije in se delamo norce, to z minimalnih trudom, celo prostovoljno rinemo tja kot za nekakšno nagrado, s toliko večjo minutažo, kolikor manj artikulirani smo.) Vsi skupaj onemogočijo Stockmana, mu preprečijo objavo, odstavijo ga od medijev. Zrušijo njegov poskus govora na zborovanju, prav samoupravljalsko, z dnevnim redom, z linčem iz publike, to so vzkliki tipa 'Rožanc naj molze!', s katerimi so delavci prašičje farme na čelu s takrat mladim, danes medijsko vseprisotnim pravnikom razbili Toplo gredo. S tem pa Stockmanu omogočijo uvid; ne more in ne sme zbežati, za resnico se mora boriti, kljub prepišnosti doma zaradi razbitih šip, kljub temu, da je njegova zdravniška praksa ogrožena, če ne tudi začasno zamrznjena. Stockman se postavi proti toku, proti množici, v njeno dobro, kot pred njim Kristus in Sokrat in še vrste plemenitih in nepreračunljivih posameznikov iz zgodovine Zahoda. Eden zadnjih je bila hrvaška bančna uradnica, ki je objavila vsote na Tudjmanovih računih, izgubila službo in šla sedet; Franju in njegovim pa nič.

Režiser Dušan Mlakar je Ibsenovo dramo v prevodu Marije Zlatnar Moe s sodelavci Ano Kržišnik in Srečkom Fišerjem občutno adaptiral, predvsem v smeri večje govorljivosti in večje preglednosti političnega konteksta, tudi funkcionalno okrajšal. Postavil na prizorišče, ki ga najbolj zaznamuje konstrukcija iz velikanskih cevi, iz katerih kaplja in se akumulira v bazene pred dvignjenim odrčkom in ob njem kalužna tekočina; hkrati je centralno dvignjeno prizorišč odprto na obe strani, posuto z lubjem, ki sugerira mirovanje narave, slutimo, da bo z razpadom vzniknilo nekaj novega. S tem je samo dogajanje nekoliko odmaknjeno, potisnjeno proti sredini velikega goriškega odra, odprto in pretočno, osrediščeno okoli razširitve, tam se odvija vse najpomembnejše v drami; s tem deluje toliko močnejše približanje v četrtem dejanju, ko se igralci pomešajo me publiko, v parter, iz prevelike oddaljenosti so zdaj kar naenkrat (obsceno, vsiljivo) blizu. Druga asociacija, ki jo ponuja scenografija, je zaradi posutosti z lubjem ali listjem podeželskost, to je prostor blizu lesnopredelovalnih obratov, blizu narave, pomislimo na ne-urbanost: sami dogajalni prostori so markirani s praktikabli, ki se spuščajo, in so zdaj tabla z urniki in novicami, razbita okna, z minimalnimi spremembami sugerirajo različne interierje - scenografijo podpisuje Sanja Jurca Avci, Jerneja Jambrek pa kostumografijo, ki sugeria običajnost, vsakdanjost, to niso več stebri družbe z vsemi zahtevami po etiketi in nastopanju, temveč bolj aktivni, delovni ljudje, Stockman in njegovi se počutijo udobno, praktični so, oblečeni za nabiranje vzorcev; kostumi niso historični, so posodobljeni in, kadar gre za poklice, recimo kapitana, rahlo stilizirani.
Doktorja igra gostujoči Brane Šturbej; iz začetnega idealizma, ko vse skupaj jemlje kot poklicni izziv, pečenka in punč za goste v sosednji sobi mu pomenita zadovoljivo udobje, postopno vse bolj osuplo spoznava pravo naravo zaveznikov, postaja pri tem iz čudne zaupljive dobrodušnosti in očitne navinosti skoraj vročičen, njegovo igro zaznamujejo predvsem izbruhi, za njimi slutimo nekoga, ki se komaj še kontrolira; zato repeticije, zato občasna trzavičnost. Njegov idealizem ob trku s stvarnostjo vse bolj dobiva preliv nejevere, čudenja; isti ljudje z njegovim lastnim bratom na čelu, ki so se gostili v njegovi sobi, ki so izrekali načelno podporo njegovi stvari, ljudje, za dobro katerih dela, ga drug za drugim izdajajo. Sprožijo počasi v njem pravičniški gnev, ki se najbolj pokaže na zborovanju; tam Šturbej misel o tem, da je vse močvirje in greznica, odnosi in politična klima še bolj kot zastrupljeni kot vodovod, izpelje silovito, kot manifest, premišljeno, z vpletenega in nikakor ne vzvišenega stališča. Morda ravno zato tisto, kar sledi, nekoliko upade v intenzivnosti, tudi konec, ki priča o dokončani individuaciji, ne dosega te silovitosti; tudi v drami je pripeljan na hitro, morda za takšno eksistencialno odprtost in ranljivost, za spoznanje o samosti - če naj uporabim kar izraz Svetlane Makarovič - ki je obenem moč, Ibsenovski dramski subjekt še ni bil povsem zrel. Tudi zaradi tiste na proletariat, na ponižane in razžaljene in njihov vzpon vezane utopije, ki je zaznamovala naslednje, dvajseto stoletje.
Radoš Bolčina odigra njegove brata, župana, najprej z vsem nastopaštvom, ki gre k oblasti, to še podčrtuje volčjak, ki ga brzda na povodcu, potem vse bolj zvijačen, gleda kot da spod čela, z malce spuščenimi vekami, to je zvijačen in neiskren pogled, s pogosto nagnjeno glavo in nekoliko zasukanim obrazom, ki pove več kot morebitna krčevitost v telesu; morda včasih pogrešimo več moči, prezence, več tistega batinaškega nastopaštva, ki ga poznamo pri današnjih lokalnih oblastnikih. Nekdo, ki je pripravljen izobčiti svojega brata, si prilastiti njegove zasluge in izpostaviti soljudi – no, vsaj volilce, da ne bomo sentimentalni – boleznim v imenu bogatenja in plemenitenja kapitala, kar kliče po nevarni premišljenosti in moči, ki se v vlogi pokaže samo občasno.
Sploh pa so glavni doktorjevi protiigralci vladani; pravzaprav še najbolj tiskar Aslaksen ; Milan Vodopivec mu da vso potrebno pragmatičnost, tudi hladno preračunljivost, podkrepljeno z učinkovito gestikulacijo, ta nikoli ne sega izven okvirov in kaže njegovo zamejenost, tudi gesta ne gre čez, kar sodi k njegovemu življenjskemu narzoru; vse, dikcija, podčrtavanje in poudarki z gibi in pogledi, vse govori o tiskarjevem zadržanem, anti-radikalnem značaju; njegovo vedenje postane potem, v množici, ob sklicevanju na pravšnjost in nujnost naravnost preteče in nevarno. Podprto z urednikom in lastnikom časopisa Hovstadom, ki ga odigra Gorazd Jakomini kot prefriganega pragmatika, pravzaprav brez kakšnih nihanj, žurnalizem je stvar prilagajanja in obračanja po vetru, zdaj in že takrat; zraven je besni novinar Billing, Miha Nemec ga zastavi kot najprej glasnega in bučnega, polnega idealizma in prevratne krčevitosti, potem malce potuhnjena, vsaj ne naravnost sovražna pojava, karikatura jajc in hrbtenice. Pa Pijanec, ki razgraja v publiki med zborovanjem, odigra ga Branko Ličen, ki je pravzaprav samo manj artikulirana podoba drhali.
Tisti, ki izstopa in je vmes, sam zase, pa vendar malo čudaški, je stari Kiil, Stockmannov krušni tast, zvijačna, pa ne ravno brihtna pojava, ki hoče izsiliti nemogočo razrešitev antagonizma med srenjo in doktorjem; Ivo Barišič ga odigra kot trčenega možaka, ki se hoče opirati na moč, ki jo evidentno nima več, kot nekoga, ki stavi na zoprvanje, čeprav se je nasprotnik potuhnil in preformiral, človek, ki v svoji odljudnosti ne razume, da svet ni več stvar njegovih čudaških eksperimentov in nekega davnega razumevanja sveta in družbe.
Dušan Mlakar je eden tistih, ki vnaprej verjamejo v učinkovitost besedila, ki ga uprizarjajo; krčenja so funkcionalna, večjih interpretacijskih odmikov od uveljavljenega razumevanja ni, režijo odlikuje natančna določitev odnosov, nič noče na silo aktualizirati. To je gledališče igralca, ta je nosilec ideje dramske osebe, režija ga usmerja in mu nudi v ritmu in mizansceni oporo. Nedvomno je ena opaznejših in uspešnejših režijskih rešitev razširitev zborovanja v dvorano; »množica stane, brez nje pa je četrto dejanje veliko manj učinkovito«, zapiše Michael Meyer v besedilu, ki je prevedeno v gledališkem listu. Rešitev s prebitjem rampe in izkoriščanjem že obstoječega, se učinkovita. Publika na predstavi je hkrati publika na zborovanju, gledalci sodelujejo v linču, oni so tisti, ki jim je namenjen govor o močvirju in moralnem razkroju in upogljivosti, celotno četrto dejanje je naslovljeno nanjo, z odra, in s predstavniki doktorjevih zoprnikov med publiko, v parterju in na balkonu.
Druga stran, Stockmannu je bolj pasivna, podporna; Kapitan Horster, kakor ga odigra Jože Horvat, je prototip poštenjakarja, dobrodušneš in možak, ki je na morju doživel še kaj hujšega kot je degradacija, odvzem poveljstva na ladji, ki bi morala ravno izpluti. Zanj se nam zdi, da ga morajo prav pošteno razjeziti, da uporabi svojo fizično moč; v ženskih replikah komaj prepoznamo emancipatorično Ibsenovo prepričanje o ženskah, Gospa Stockman je Helena Pršuh, samo v tiskarni za hip vidimo njeno delovanje od znotraj, podjedanje pravičništva s pragmatizmom s stališča matere in abstraktne skrbi za preživetje družine, sicer je pritrjujoča in stoji ob strani; hči Petro odigra Nina Rakovec, s precej pristnega idealizma in uporništva, z odločnostjo, zaradi katere se nam zdi, da je prava hči upornega Stockmanna in bodoča spreminjevalka sveta. Bi rekli danes, ko med mularijo ne vidimo alternativcev, razen v oblačilnih stilih, da se takšnih manjka.
Matej Bogataj



/…/ Korupcija, zatiskanje oči pred resnico v prid materialni koristi, podpora kratkoročni koristi na račun dolgoročne vizije, idejna podkupljivost in obračanje po vetru medijev, hlapčevska logika ljudstva, zapadanje všečni logiki »kruha in iger«. Res zveni znano. Tudi režiser Dušan Mlakar je verjel v moč Ibsenovih besed, zato je v novogoriški postavitvi poskrbel predvsem za to, da čim bolj pridejo do izraza. Tako je nastala idejno in vizualno čista, pregledna, eksaktna, lucidna predstava, ki kljub svoji formalni nepretenciznosti gledalca v celoti angažira. Mlakar se namreč ni prav nič opredeljeval, s tem pa je omogočil, da so vse osebe zaživele v svoji polnosti. /…/
Vesna Jurca Tadel, Delo – Pogledi, 15. decembra 2010

/…/ Besedilo, v katerem nam Ibsen danes bolj kot kdaj koli živo, aktualno in prepričljivo prikaže pogubnost tiranije domnevno zdravorazumarske večine ter v njenem zadušljivem objemu neuresničljivost svobode posameznika z njegovo resnico in prepričanjem vred, je za to priložnost na novo prevedla Marija Zlatnar Moe, za oder in današnjo občutljivost gledalcev pa so prevod učinkovito priredili lektor Srečko Fišer, dramaturginja Ana Kržišnik in režiser Dušan Mlakar. Na odprtem in enovitem prizorišču scenografinje Sanje Jurca Avci, ki je oder nekoliko dvignila nad plitve bazene s kalno vodo, v katere vodijo odplake mesta in industrije vertikalne in horizontalne cevi, ga posipala s pomenljivim jesenskim listjem, za spremembe interierjev pa si pomagala s skrajno stiliziranimi spuščenimi stenami, je režiser v ospredje postavil do skrajnosti zaostreno idejno in čustveno nasprotje med uporniškim doktorjem Tomasom Stockmannom, strastnim raziskovalcem in neuklonljivim oznanjevalcem Resnice, ter do različnih stopenj posmehljivo karikiranimi pripadniki koristoljubne in prilagodljive lokalne vladajoče družbene večine. Kot brezimno množico s standardnimi demokratičnimi sredstvi zmanipuliranega ter zlumpenproletarskim nasiljem brutalno zaključenega Stockmannovega zborovanja je režiser v dramsko dejanje opazno vključil še občinstvo v avditoriju ter tako simbolno in dejansko povezal problematiko in dogajanje uprizoritve z neposrednim družbenim sedanjikom. S časovno, poklicno in značajsko pomenljivimi kostumi je prepoznavanju vlog pomagala kostumografka Jerneja Jambrek, z glasbenimi poudarki in vzdušjem pa je dogajanje dopolnil avtor glasbe Mirko Vuksanovič. /…/
Slavko Pezdir, Delo, 4. decembra 2010

/…/ Svojeglavi znanstvenik pred skorajšnjim svečanim odprtjem zdravilišča v tamkajšnji vodi odkrije nedopustno nesnago, hoče preprečiti okoljsko in zdravstveno katastrofo, terja temeljito prenovo mestne infrastrukture, a trči ob nepremakljive ovire. Upodobi ga Branko Šturbej, ki tako s telesno kakor obrazno mimiko in glasovnim registrom izčiščeno podaja drastične spremembe junakovih notranjih viharjev: od začetnega vzhičenega idealizma in ogorčenja, ker ga silijo, naj resnico postavi na tehtnico in jo raje zamolči, če se račun tako izide bolje, prek silovitega poskusa, da ne bi očistil le vode, marveč kar celotno družbo, mimo globoke deziluzije in preziranja neuke večine do odrešujočega spoznanja, da je najmočnejši, kdor zmore biti čisto sam, in končne odločitve za nadaljnje bojevanje. Njegov brat Peter, oblastniški župan, ki zavoljo dobičkarskih interesov hoče na vsak način utišati vročo novico o kalni vodi, se v rokah Radoša Bolčine iz glavnega antagonista razraste v junakov popoln antipod: če je dobri doktor ob odkritju onesnaženosti otroško radoživ in prostodušno zaslepljen, potem je njegov brat zategnjeno mrk, vzvišeno tog in resnobno pragmatičen. Doktor družbe še ne pozna, župan jo ima v malem prstu. Da je njen večno budni paznik in pastir, je v tokratni uprizoritvi kristalno jasno že, ko prvič prikoraka na oder - z nemškim ovčarjem na povodcu! Kasneje se izkaže še, da je na moč podoben županom naše dobe, tistim všečnim veljakom, ki v rokah držijo ali vsaj hočejo držati vse niti našega skupnega življenja. Povedni sta tudi scenografija in kostumografija: prva tako odprte kakor zaprte prostore zgolj nakazuje, nastopajoče rahlo dvigne nad bazene zastrupljene vode in jim pod noge nastelje debelo plast odmirajočega jesenskega listja, druga pa jih s preprostimi, a učinkovitimi oblačili postavlja v bližnjo minulost in razodeva, kakšno vlogo jim dodeljuje družba in - še pomembneje - kakšno si dodeljujejo sami. Helena Peršuh upodobi protagonistovo trpečo, za družino zaskrbljeno, bojazljivo zloslutno ženo, Nina Rakovec hčer, iz katere buta po očetu podedovana upornost, Ivo Barišič premetenega in neusmiljenega starega industrijalca, Gorazd Jakomini, Milan Vodopivec in Miha Nemec načelno liberalne, v praksi pa previdne in oportunistične časopisne može, Jože Hrovat dobrodušnega, a miselno nedejavnega kapitana, Branko Ličen pa vzkipljivega pijanca, ki ga javno mnenje lahko gnete tako ali drugače, po mili volji. Še posebej se novogoriška uprizoritev posreči v četrtem dejanju, pri vrhu drame, kjer so v vlogo zborujoče množice potisnjeni kar gledalci sami, mednje pa stopijo tudi mestni veljaki, celo sam župan. /…/
Andraž Gombač, Primorske novice, 7. decembra 2010

Sovražnik ljudstva (1882), po Nori in Strahovih tretja v Sloveniji uprizorjena drama Henrika Ibsena (1906), ponudi živ komentar svojega mestnega (družbenega) avditorija in njegovih razmerij. Dušan Mlakar, ki je z dramaturginjo Ano Kržišnik in lektorjem Srečkam Fišerjem priredil prevod Marije Zlatnar Moe, je postavil na oder kopališkega zdravnika, ki dobi izvid o kužnosti mestnega vodovoda in kopališča, nato pa se čistega srca zažene v razsvetlitev okolja. A namesto da bi prisluhnilo, okolje zatre Stockmanna, strokovni argumenti so nič proti moči interesov lokalne industrije, elite. Dekontaminiranje je zavrnjeno, neodvisno mnenje (in podobne vihravosti) škoduje, tisk pa ustvarja primeren videz stanja in ob dobro manipuliranem javnem mnenju ni nevarnosti vstaje. Tako deluje »kompaktna, strnjena večina«. (Vez med Ibsenom in Ivanom Cankarjem, med Stockmannom in Jermanom kot upornikoma zoper družbeno laž, najbolj izrazito potrdijo Hlapci, 1910.) Smrtniške davkoplačevalce v grmečih vdorih v predstavo zastopa Delavec (Branko Ličen), hkrati pa je za režijo plebs prvi, ki se spravi nad »sovražnika ljudstva«. Iz predstave bolj kot singularna usoda nekega fantasta izstopi tragična dimenzija družbe, ki temelji na egoizmu, laži in prepletenosti vsega z vsem. Voda je vseprisotni element že v simbolno močni scenografiji Sanje Jurca Avci, ki temelji na laboratorijskih bazenih vode in orjaških ceveh sistema napeljave. Zamreženost v determinizem lobijev dopušča pragmatično resigniranost, saj principov in dvomov ni več, tudi skesancev ne, razprtije so v pogojniku, le Stockmannova družina je tako rekoč izgnana iz mesta, izgubijo službe in poti se zaprejo. Kako obstati brez preoblikovanja družbenih pogojev? /…/ Medtem ko se moderni pristop k uprizarjanju odpre vleki vzporednic s svojim kontekstom, Mlakar verjame v monolitnost dramskih nians in v samodejnost njihovega učinkovanja. Korenit preobrat v pristopu k uprizarjanju se resda ne zgodi, a ta netrendovska (zanesljiva) estetika zadosti pričakovanjem določenega dela publike in kot mehanizem tokrat proizvede manj občuten recepcijski šum. Gledljiva in igralsko obvladana postavitev sledi besedilu in ne tvega silovitih izstopov, vendar je v njej zaznaven premik k večji avtonomiji režijskih poudarkov.
Primož Jesenko, Dnevnik, 13. decembra 2010

Neverjetno aktualna, občeveljavna in neminljiva so globoka razmišljanja, ki jih je v svojih mojstrovinah izpovedal marsikateri besedni umetnik iz preteklosti. Take so tudi prodorne misli največjega norveškega in najpomembnejšega evropskega dramatika druge polovice 19. stoletja, Henrika Ibsena (1826–1906), ki jih je izlil v dramo Sovražnik ljudstva (En folkefiende, 1822). /…/ Ko namreč spremljamo realistične prizore iz Sovražnika ljudstva, se v njih ostro zarisujejo sodobna vzporedja, kot bi se današnji svet in laž, na katerem je zgrajen, zrcalila v ogledalu. /…/ Ostro in brez odvečnih iluzij nas Ibsen postavlja pred dejstva, ki so na las podobna našim. Prav to je poudaril režiser Dušan Mlakar v pronicljivem režijsekem vodenju, pri katerem je predstavo v sklepnih prizorih pomaknil tudi v dvorano, tako da so se gledalci še sami znašli na občinski »seji« in seveda v okovih vladajoče večine in so se morali pač opredeliti zanjo ali za resnicoljubnega zdravnika Tomasa Stockmanna /…/.
Iva Korišič, Novi Glas, 16. decembra 2010