Srečanje

V medijih

Režiser Primož Bebler hudi bolezni ni dopustil, da bi mu preprečila načrtovano postavitev drame Srečanje na oder novogoriškega teatra, ustanove, ki si je prav za časa njegovega desetletnega umetniškega vodenja prislužila status narodnega gledališča. Vsem težavam navkljub se je lotil režije in z odra življenja odšel kakor pravi gledališki človek: po uspešni premieri svoje zadnje predstave.
Prav usodna bolezen je tista, ki v Srečanju, minimalistični, do jedra okleščeni drami mednarodno uspešne hrvaške dramatičarke Nine Mitrovič (1978), znova – in najbrž poslednjič – združi očeta Stanka in sina Andreja. Razrvani mladenič hudo bolnega očeta po daljšem premoru spet obišče, da bi z njim dokončno obračunal, da bi mu v obraz zalučal dolgo vrsto očitkov, da bi družno napravila inventuro svojih zavoženih življenj. Pred gledalcem se v enournem rafalu zvrsti niz prizorov, vsakega med njimi pa iz teme potegne ostra, razgaljajoča luč (oblikovalec svetlobe je Samo Oblokar). Na odru se postopoma, zlasti po sinovi zaslugi, razpira bolečine prepolna družinska saga: dedek je bil alkoholik, oče je nenehno varal mater, ta je umrla sama, zapuščena, hči Tanja se ogiba očetu, obiskuje psihiatra, je depresivna ... Presunljivo besedilo, ki ga je prevedla Alja Predan, je v novogoriški predstavi dobilo pogovorni, nekoliko ljubljansko obarvan zven, odrski dvoboj je učinkovito postavljen na privzdignjeno ploščad, nevsiljivo nakazan ring – scenograf je Pietro Lantieri –, odtujenost očeta in sina pa poudari vpeljava prenosnega računalnika, v katerega strmi oče, ne da bi se, vsaj spočetka, resnično zanimal za sinovo pripoved. Bine Matoh, ki z vlogo očeta odhaja v pokoj, upravičuje sloves vrhunskega igralca, čigar specialiteta so prav takšni, ne nujno negativni, marveč večplastni značaji, vloge, v katerih svetlobo obdaja gosta tema. Matoh jih zna začiniti s ščepci duhovitosti, jih napraviti prepričljive, človeške, žive. Takšen je tudi oče Stanko: gospodovalen, patriarhalen mož, piker, zajedljiv, ves prevzeten in pavje ponosen na svoj sloves pravega dedca, »jebača«. Niti hudo bolan noče priznati šibkosti in se bolj ko česa drugega boji pomilovanja. Vse mu je jasno in preprosto: človek mora na tem svetu izpolnjevati svoje potrebe, tudi najsebičnejše, najsi s tem rani še toliko bližnjih. Znova in znova zadaja boleče sunke lastnemu sinu – Blaž Valič jasno pokaže, kako se v duševno pohabljenem mladeniču bolečina in jeza spletata v eno samo zmedo, ki preti, da bo še naprej spotikala nesrečno družino, iz roda v rod. Igra je napisana nadvse spretno. /…/ Ob izteku srečanja oče in sin naposled spoznata, da ju vsaj nekaj druži: beg pred odgovornostjo. Avtorica pa nazadnje vendarle odpre okence, najsi še tako drobno, skozi katero gledalec za hip uzre občutljivi, čuteči del očetove duše. Morda vse vendarle ni bilo »brez veze«, morda je še upanje.
Andraž Gombač, Primorske novice, 23. novembra 2013

Intimno soočanje med tridesetletnim sinom, ki po dolgem času obišče neozdravljivo bolnega, sicer še krepkega šestdesetletnega očeta, sta napolnila z resničnim življenjskim sokom, tako da pred gledalci stojita dva polnokrvna lika, prepolna zatrtih čustev. Nikdar si nista namreč znala izpovedati, kar čutita. V osemnajstih kratkih prizorih – premor med njimi je nakazan s trenutno zatemnitvijo odra – si sledijo odrezavi, trpki dialogi, ki se kot ostra bodalca zasajajo v srci. /…/
S to predstavo se od poklicnega igralstva poslavlja Bine Matoh, dolgoletni steber SNG Nova Gorica, ki je temu teatru posvetil največ svojega umetniškega naboja v raziskovanju odtenkov človeške narave. V gledališkem listu, ki je izšel ob premieri igre Srečanje, je dolg intervju z njim izpod peresa Patricije Maličev. Gledalci upamo, da se bo tudi kot »upokojenec« še pojavljal na odru in nam daroval še kakšno igralsko presežnost, saj nas je v teh letih kar nekam razvadil. Tudi to predstavo je zaznamoval s svojim talentom, vso vsestransko karizmatično igralsko močjo, ki je zelo pozitivno vplivala na Blaža Valiča, njegovega odličnega odrskega sogovornika. Spet smo lahko ugotavljali, da za izdelavo dobre predstave ni potrebno veliko tehniških vragolij in druge postranske navlake, ampak da so najbolj pomembni vsebinsko izrazit tekst, režiser s pronicljivim čutom za razglabljanje o človekovih notranjih stiskah in imenitna igralska zasedba, ki jo lahko sicer sestavljata le dva igralca s pretanjenim posluhom za intimno čutenje dramskih likov, v katerih se zrcali tudi naš jaz.
Predstavi so gledalci namenili plaz aplavzov, tudi stoje, saj sta jih igralca z izbrušeno igro živo pritegnila v besedni dvoboj. Ob njiju so otipljivo doživeli zelo življenjsko, nikdar do konca izpeto zgodbo. Vsak gledalec je lahko v teh okruških, polnih močnih čustev, uzrl delček sebe ali svojih, tudi nerazčiščenih odnosov znotraj družine.
Iva Koršič, Novi glas, 5. decembra 2013

Na odru sta očetovsko-sinovsko mišice pomerila Bine Matoh in Blaž Valič in v natančni, dinamični, premišljeni igri, brez sicer v takih primerih pogostega patosa, izrisala vrhunski igralski kreaciji. In to seveda v prav tako začrtanih režijskih okvirih Primoža Beblerja, ki je z največjo mero senzibilnosti v ospredje postavil odnose in s tem človeka, na odru igralca. Predstavo Srečanje in njihove ustvarjalce je občinstvo več kot upravičeno nagradilo s stoječim aplavzom.
Ingrid Kašca Bucik, Radio Slovenija 1 in Radio Koper, 21. novembra 2013