Štirje letni časi

V medijih

LEPO JE BITI POSLANEC
Komedijo Vinka Möderndorferja Štirje letni časi so v Novi Gorici uprizorili v režiji Sama Strelca, z Miro Lampe-Vujičić in Janezom Starino v glavnih vlogah.

Letošnje volilno leto se je najprej začelo v gledališčih. Tako so v Mestnem gledališču ljubljanskem že septembra uprizorili komedijo Toneta Partljiča z naslovom Politika, bolezen moja, zdaj pa so še v novogoriškem Primorskem dramskem gledališču krstili (10. oktobra) noviteto Vinka Möderndorferja. Prav naslov Štirje letni časi nam ne pove veliko, vse pa vsebinski naslov Lepo je v naši domovini biti poslanec in podnaslov »ena vesela poslanska komedija z lahkotnim zapletom in brutalno izpeljavo«. Dramaturginja uprizoritve Martina Mrhar pravilno pripominja, da je »vsakdanja borba poslancev za življenje (v politiki) neizčrpna zakladnica duhovitih, butalsko zvijačnih domislic in zato so poslanci priljubljena tarča posmeha, prenosi iz parlamenta pa nemalokrat celo najbolj humoristična oddaja naše televizije (kar pa zaradi programske politike TVS niti ni tako težko – op. ZL).
Pisati lahkotne komedije gotovo ni lahko opravilo, slovenska gledališča pa je prevzela prava evforija uprizarjanja t. i. komericalnih komedij. V. Möderndorfer se tega dobro zaveda, saj je njegovi poslanski komediji videti, da je temeljito preučil postopke in tehniko velikih komediografov, najbrž pa se je zgledoval tudi po Partljičevih igrah, ki jih ima za poseben slovenski medijski fenomen. Držal se je tudi pravila, da v tovrstnih komedijah ne gre toliko za vsebino kot za način, kako je zgodba povedana, za duhovite presuke in za presenečenja. Igra se dogodi »v dveh aktih«, kot napove avtor. Takoj spoznamo družino poslanca Ciglerja in to v času, ko se prestrašeno pripravljajo, da bi kreirali svojo podobo čim bolj revno in delavno, kajti pričakujejo obisk KPS. Ta kratica pa ne pomeni naše nekdanje partije, ampak parlamentarno komisijo, ki se imenuje Kontrola premoženja sodržavljanov (lahko pa tudi Komedija o poslanskem sranju). Tole s KPS je skuhal v parlamentu sam Cigler, ker si je hotel pridobiti nekaj političnih točk. Prepričan je tudi bil, da bodo kolegi predlogo zavrnili, ker jih ima preveč kosmato vest, da bi si lahko privoščili revizijsko komisijo. Toda predlog so začuda sprejeli in odločili, naj nova komisija najprej pregleda Ciglarjevo premoženje.
Tako je dobil avtor vse možnosti za komedijski zaplet. Ciglerja oriše kot samo na videz pomembnega moža, v resnici je bogat usrane, podkupljiv in skorumpiran, pohlepen in domišljav, prepričanje menjuje kot srajce, z vsako potezo išče osebni profit. Da je komični nesporazum popoln, se Ciglerjevi namesto z napovedano revizijsko komisijo soočijo z mafijskimi izterjevalci dolgov. Njihov nadobudni sinko namreč dobro zapravlja in velikih dolgov ne more poravnati, zato pridejo po nalogu mafijskega šefa izterjevalci k staršem, ki jih kot domnevne člane komisije skušajo podkupiti. Pri tem dramatik vrh komedije že premakne v atmosfero nasilja in grobosti, ko se vse vendarle razplete, »saj je vse skupaj malo bolj usodna pomota … tako rekoč komedija, tu pa kot vemo – ni krvi … «, se opraviči. Zvonec, ki se tokrat oglasi na vratih, tudi ne napoveduje prave kontrolne komisije (aluzija na Gogoljevega Revizorja!), ampak je le raznašalec prinesel pizzo »štirje letni časi«.
Režiser Samo Strelec, ki je sicer največ predstav ustvaril na Ptuju, kjer je bil tudi glavni pobudnik profesionalizacije tamkajšnjega gledališča, je pokazal korekten odnos do dramatikovega besedila, zavzel se je tudi za angažiran odnos do tipizacije poslanskega in političnega življenja pri nas. Igralci so pripomogli k preigravanju situacijske in besedne komike, saj ima novogoriški ansambel srečo, da premore interprete karakternih in komičnih vlog v istih osebah.
Mednje sodi tudi Janez Starina, ki je z učinkovito naivnostjo, samoironijo in z izraznim smislom za komičnost zaigral poslanca Leopolda Ciglerja. Izvrstno mu je sekundirala Mira Lampe-Vujičić v vlogi zakonske družice Amalije. Nelepa in zato globoko zafrustrirana hči Jonika je bila Dušanka Ristić, razsipni in kvartopirski sin Jernej Boris Mihalj, mladenič s pizzo Rastko Krošl. Trojica mafisjkih izvršiteljev – Bato, Muto in Vasilij – Milan Vodopivec, Darko Komac in Tone Šolar – v razpoznavnih slamnikih, črnih oblekah in s temnimi očali.
Režiser Strelec je skupaj z Barbaro Matul oskrbel tudi sceno, igralsko druščino je oblekla Gordana Gašperin. Odlični lektor je bil kot običajno Srečko Fišer, oblikovalec luči pa Samo Oblokar.
V gledališkem listu je sestavek Toneta Partljiča, ki je tudi sam za letošnjo sezono napisal kar dve komediji o poslanskem »poklicu«. Na svoj duhovit način je naštel nekaj skupnih točk, ki jih imata z Möderndorferjem, končal pa z mislijo, da želi komediografu in njegovi ženi (Jerci Mrzel, op. ZL), da bi na volitvah zmagala in potem spoznala vsa ozadja in »drobovje«. Tako bi morda sedeli skupaj v poslanski klopi in oba komediografa bi nabirala material za novo gledališko delo. »Ko se vseprisotni politiki smejemo, le-ta postaja znosna«, končuje pisanje Partljič.
Dejstvo, da je javnomnenjska anketa pokazala, da ljudje najmanj zaupajo političnim strankam in parlamentu, je najbrž druga, nekomična plat medalje.
Zdenka Lovec, Večer, 22. 10. 1996.