Striček Vanja

V medijih

USPELA PREDSTAVA »STRIČKA VANJE«
S sobotne premiere v Goriškem gledališču

Na četrti premieri sezone 1962/63 nam je Goriško gledališče uspešno predstavilo Antona Pavloviča Čehova prizore iz vaškega življenja v štirih dejanjih: »Strička Vanjo«. Predstavo je kot gost zrežirala režiserka Radia Koper, Majda Skrbinškova.
Že v uvodu lahko zapišemo, da se je ansambel goriške gledališke hiše to pot skoraj brez izjeme predstavil v najlepši luči. Igralci so v zahtevnih vlogah ustvarili lepe kreacije, med katerimi je po kvaliteti izstopala mlada in zelo nadarjena Eta Marušič. Posebno njen zadnji prizor je bil mojstrski. Mojstrski do take mere, da so tudi ne preveč površnemu gledalcu spolzele mimo kritičnega očesa nekatere manjše neskladnosti. Ob tem enkratnem zaključnem prizoru, ki mu je režiserjeva roka očitno posvetila največ glajenj, naj bi se vodstvo gledališča zamislilo o nadaljnjem oblikovanju mladega talenta. Ne bi ga kazalo obravnavati površno – igralka bi pod skrbnim vodstvom nedvomno izpilila svoje že sedaj precejšnje znanje do prave virtuoznosti.
Še nekaj besed o delu. Striček Vanja je prizadet, ker je petindvajset let upravljal posestvo skupaj z nečakinjo Sonjo ter pošiljal denar lastniku Serebrjakovu. Ko se le-ta vrne, se razgledani Vanja prepriča o njegovi duševni revščini in egoizmu. V njem se vse podre. Boji se lastnega življenja. Kljub vsemu ohrani pristno prisrčnost in osebnost. Delo je zasnovano na nekaki negibnosti, vsakdanjosti. Iz njega je izločeno vse, kar ni važno za trenutno dogajanje, je pa polno prefinjene dinamike, ki zahteva od režiserja dobršno mero posluha in nenazadnje tudi srečne roke. Seveda se lahko vsa režiserjeva prizadevanja podro, če igralci ne zažive z njegovo zasnovo.
Novogoriška predstava je imela vse pogoje za uspeh. Čehov, ki je za gledalce največkrat zelo težak, se je publiki tokrat predstavil v razumljivi luči, čeprav predstava ni pokazala vseh njegovih kvalitet. V polni moči so prizori zaživeli le nekajkrat, toda v pravih trenutkih. Za kontinuirano moč predstave bi moralo delo vsrkati še več truda.
Med vsemi stvarmi, ki niso bile izpiljene, bi lahko omenili dikcijo. Bila je nekoliko preveč dušena; to je dajalo predstavi nekoliko preveč prazničen in skrivnosten navdih.
In ostali igralci?
Serebrjakov (Lojze Milič) je bil odlično maskiran, igralec pa mu je z bogato rutino vlil prepričljivost. Njegova žena Jelena Andrejevna je igrala (Marija Paravan) v senci odlične Sofije Aleksandrovne – Sonje (Eta Marušič). Njun duet je bil edina šibka točka predstave. Vojnicka, Marija Vasiljevna (Romana Lamut, kot gost) je bila dostojna kreacija. Vojnicki, Ivan Petrovič – striček Vanja – (Jože Zalar) nadpovprečno. Iz njega je sijal Čehov – žal je bil za odtenek preokoren. Zdravnik Astrov (Andrej Jelačin) lepo zaigran podeželski gospod, ki bi bil še boljši, če bi igralec od časa do časa pozabil na svojo rutino. Teljegin (Stane Leban) je bil pravi, dobrodušni mužik, kot si ga običajno predstavljamo. Oblikovan s pozornostjo in lepo, bil bi naj le nekoliko bolj veder. Pestunja Marina (Berta Ukmar) prisrčna oseba, ki pa ji je botroval v nekaterih trenutkih dober zgled. V vlogi delavca je nastopil Željko Humar.
Ob predstavi še to: težaško delo pod enotnim vodstvom bo vedno uspešno.
Peter Grum, Primorske novice, 27. 2. 1963.