Tartuffe

V medijih

V Tauferjevi postavitvi Tartuffa je ta izgubil svoje pretežno svetohlinske lastnosti in postal goljuf med podobniki, parazit, ki se naseli v mehko tkivo družine in izrablja vse, kar mu pride pod roko. Vera je samo še stvar med stvarmi; kot bi režija sledila Kleantovemu sklepnemu stavku, da v mrtvega konja ne gre brcati, in domači dušebrižniki so se sami dovolj razkrili s finančnimi škandali in malverzacijami, da jim igra o sleparju ne more nič več dati ali vzeti. Uprizoritev je nastala v funkcionalno sčrtanem in novem, neverznem prevodu Primoža Viteza, avtorja priredbe in lektorja, ki prikaže Orgona in njegove kot različno opredeljene do obljube smisla, ki ga prinaša Tarfuffe. Ta je bolj tujek, agens, ki stopi na prazno mesto avtoritete, in za njegovim blaziranim in stišanim glasom, ki naj bi prestavljal potopljenost v duhovne sfere in bedni človeški kondiciji nadrejeno, strastem in strahovom pobeglo eksistenco, se nam vse bolj kaže kot mesto projekcije; Radoš Bolčina ga zastavi kot skrivnostno in oslabelo subjektiviteto, ki uporablja različne slepilne manevre in stresa fraze, ki jih radi slišijo, vsaj glavna, Orgon in njegova mati. V njem skoraj ni pretkanosti, razen v direktnem samorazkritju, ki ga itak ne slišijo, njegov današnji Tartuffe s svojo pojavo je bolj obljuba in senca karizme, nekakšen vmeseni bonton ali priročnik o krepostnem in srečnem življenju. Vse je postavljeno v z visoko steno zamejen meščanski salon s klavirjem in ozko režo, ki namiguje na razkošje nekje zadaj - scenografija Matej, kostumografija Barbara Stupica - in ne brez uglajenosti v vedenju pri prisotnih; morda se le Orgonu pozna, da se je moral nagarati za svoje meščanstvo in je malo gustavovski lik, socialističen, tudi kompulziven in zbegan. Gojmir Lešnjak - Gojc ga zastavi kot scagano in stežka avtoriteto ohranjajočo figuro, ki ji stvari polzijo iz rok, predvsem energija mlajših; zato je toliko bolj ihtav pri uveljavljanju svojega, ob podpori matere, ki jo zastavi Teja Glažar kot brezrezervno enoumnico, ki je pretežno čisto iz sebe. Na drugi strani so sile družinske kontinuitete pod vodstvom Elmire in Kleanta, hišne gospodarice in njenega brata, ki predstavljata zdrav razum in pravo mero, Helena Peršuh in Iztok Mlakar sta po hitrosti in umirjenosti kot iz za stopnjo bolj plemenitega sveta. Zato je njuna operativka in zvijačen um z veliko praktičnostjo in sposobnostjo preživetja služabnica Dorina; Ana Facchini spravlja vse v red, lovi hormonsko prenapeto mularijo, ki se razletava na vse strani, ona čuva prehod v pekel in na ozkem grlu med znotraj in zunaj preprečuje najhujše, razdrobitev, izolacijo, pregnanstvo. Stežka in precej komično; Urška Taufer in Nejc Cijan Garlatti kot Marijana in Valer sta eksploziven mlad par hitre jeze, tudi Damis Petra Harla je trmast; nasploh se kažejo reakcije mladih na red kot divji upor in pospešene akcije. Tauferjeva uprizoritev poskuša biti žanrsko napeta in se ogiba vsem zastranitvam ali dobesednim aktualizacijam, po hitrosti je blizu trilerju, glasba Aleksandra Pešuta -Schatzija malo cikne na špageti vesterne, tak eklekticizem pa je očitno vpisan v sodobno družino, dokler je obsojena so-bivati.
Matej Bogataj, Delo, 20. marca 2015

V SNG Nova Gorica so se odločili za nov prevod in sodobno predelavo besedila. Odgovornost za oblikovno temeljito prečiščen jezik, ritmiziran, a brez rim, je z dramaturgijo vred prevzel Primož Vitez. Hujših ali radikalnih rezov ni, še posebno če se spomnimo memorabilne režije Dušana Jovanoviča, ki je tej Molierovi komediji preprosto odrezal konec: nobenega deusa ex machina, nobene vrhovne kraljeve pomilostitve ni bilo tam in osleparjenci Orgonovi so ostali poparjeni ter opeharjeni brez strehe nad glavo. Kaj torej ostane po tem? Ne samo da pri Vitu Tauferju kraljevi sel je, je celo od boga poslani angel odrešenik, ki v nadrealističnem slogu omogoči nadvse pravljičen konec. Presenečenje je vsekakor na mestu, a ne takšno, kot morda pričakujete. Namesto klasicistične komedije Tartuffa nenadoma igrajo »skrajno zares« - kajti situacija je resna: Orgonovi hčeri, ki se je ravnokar na sveže zaročila z mladim Valerjem, se čisto zares obeta prisilna poroka s priletnim svetohlincem. To ni nobena šala, nanosi emocij se kar plastijo in zavzamejo precej časa in prostora. Igra se nekako v slogu psihološkega realizma, tisto bliskovito šviganje intrig razvodeni, tempo pa je upočasnjen (pravo tartuffovsko nategovanje, tudi časa). Ne duha ne sluha ni o kakšnem pravem cinizmu ali ironiji, uboga nesrečna zaljubljenca kvečjemu pretirano vleče v melodramo. Izjema je razpoložena Ana Facchini, služkinja Dorina, kije »iz nekega drugega štosa«. Situacija je ne gane preveč, ve, kako se stvarem streže, sicer jih sama dobesedno vzame v svoje roke. Seveda ostaja značilno molierovsko značajna ingobezdava ter se neobvezno mimogrede pomenkuje z občinstvom, kakor je zasilno izpeljan ta rizični arhaizem »aparte«, tisti konspirativni »govor vstran«. Taufer se torej ne nagiba po historični liniji nazaj od Moliera v commedio delVarte, pač pa Tartuffa zveze v žanrsko heterogen vozel, kije zadrgnjen celo v neke vrste meščansko dramo. Ampak, in ta »ampak« je vendarle ključen: vsi ti inscenacijski nastavki začnejo na neki točki presenetljivo dobro funkcionirati kot dramaturško natančna in precej otipljiva (meta)fora. Zlasti če si, recimo, predstavljamo Gojmirja Lešnjaka - Gojca v vlogi naivnega Orgona kot nekakšnega slehernika (z vizualno nalašč bedasto opravo), ki nehote nastopi kot glavna oseba v sprevrženi moraliteti, torej liturgičnem žanru iz srednjega veka, ki pa vendar mora imeti didaktično sporočilo. Po tej interpretaciji Orgon učinkuje skoraj kot čista »abstraktna alegorična personifikacija čednosti«, a »žal« v sprevrnjeni, če ne kar pervertirani duhovni drami. To proizvede čudovito plodovite, zabavne učinke zlasti v dveh prizorih. Najprej pri tisti slavni zasedi v čudaškem ljubezenskem trikotniku (Orgon, Elmira in Tartuffe), ko mož voajersko čaka v zasedi, kdaj bo razkrinkal Tartuffovo prevaro, torej da ga je ta res prevaral, in to še z njegovo lastno ženo, ki se pri Tauferju obrne v prav šaljivo ekscentrično psihoanalitično branje družbenih simptomov. Spolzek, celo opolzek je Tartuffe Radoša Bolčine in ga ni mogoče prav prijeti (stopa in učinkuje po tihem, a zanesljivo), vsekakor »ni čisto gladek«. »Zloraba vere« je pri Orgonovem »duhovnem vodji« razkrinkana kot obscenost s prav posebnimi fetišističnimi nagnjenji. Drugi obrat je pač ta, podobno vsakdanje banalen, da Orgonovi tu niso nikakršne nedolžne žrtve očetovske ideološke zaslepljenosti, ampak povprečna tajkunska družinica z dnevnimi hišnimi preiskavami in mafijskim sinom Damisom v podobi Petra Harla (igralsko ne gre izpustiti še Teje Glažar kot načelne, snobovske čistunke Pernellove, pravzaprav jeznorite in zlovešče tašče). Navsezadnje se novogoriški Tartuffe izkaže za prav zanimiv žanrski eksperiment, katerega bogastvo se na več kot prikladni sceni Mateja Stupice z zgolj provizorično sramežljivostjo nastavlja pogledom skozi špranjo v zidu - in ki si ga je vredno ogledati iz takšnih in drugačnih razlogov.
Nika Leskovšek, Dnevnik, 19. marca 2015

Prva najbolj opazna kvaliteta tokratne uprizoritve sta ravno svež prevod in priredba. Primož Vitez, ki je pri uprizoritvi sodeloval tudi kot dramaturg in lektor, je najbolj znano Molierovo delo posodobil tako, da je iz njega izbrisal vse jezikovno zaprašene elemente starejših prevodov, med drugim je opustil rimo, in ga s sledenjem aktualnosti odprl v resnično jezikovno svežino. Slednje je nedvomno odštelo niz novih možnosti za režijsko stvaritev in igralske interpretacije. Igra se prične "na rampi", torej v ospredju odra, brez časovno in prostorsko pretirano stiliziranih oznak (scenografijo je zasnoval Matej Stupica, kostumografijo pa Barbara Stupica). Gledamo sodobnega Tartuffa, Vito Taufer gledalcu ne namigne nič več od tega. V globino odra vidimo le prek "razpoke" na sredi platoja, ki spominja na tikovino in daje vtis, da se nahajamo v premožni družini. Za platojem razen prazne globine odra in gromozanskega lestenca ni ničesar. Prostor v ozadju ostane nespremenjen vse do poslednjega prizora, v katerem se skozenj kot kakšen deus ex machina, viseč s stropa, prikaže Andrej Zalesjak v vlogi krilatega bitja. V slogu srečnih koncev Orgonu (Gojmirju Lešnjaku-Gojcu), glavi prevarane družine, povrne lastnino ter v ječo nažene objestnega Tartuffa (Radoš Bolčina). Prostorske in kostumske spremembe so skozi igro minimalne, le tolikšne, kolikor jih narekuje razvoj dogajanja. Dramaturško je ubranost odrskih elementov izredno učinkovita, saj skozi igro skladno živijo scena, kostumi, mizanscena ter besedilo in igralske vloge. Krasno se obnese tudi dodatno ozvočenje igralcev, ki v intimnih prizorih (predvsem med Tartuffom in Elmiro, Orgonovo ženo, v vlogi katere je izvrstna Helena Peršuh) prepreči karikiranje. Celotna uprizoritvena zgradba učinkuje tako, da Tartuffovo značajsko tujost (sleparstvo, licemerje, pobožnost) približa gledalcu. Tauferjev Tartuffe (v vrhunski igralski izvedbi Radoša Bolčine) postane slehernik, čigar značajske poteze ne odražajo nič drugega kot banalnost zla. Tartuffe je danes kot kakšen Eichmann, le da ne izpolnjuje več ukazov nadrejenih, temveč kopira že ustaljene vzorce. Zunanji znaki njegovega delovanja ga le še v maločem razločujejo od dobrotnika. Na pogled pobožna duša v uprizoritvi dobi svoje realistično dopolnilo: obskurne spolne prakse. Vito Taufer je Tartuffa ustvaril kot žanrski hibrid komedije, srhljivke in fantazijske pripovedi. Iz ščemečega prevoda in besedila, režijskih domislic in njihove igralske izvedbe izvira komičnost, iz skladnosti vseh elementov uprizoritve, aktualnosti in diskretne igre srhljivost, iz končnega razpleta fantazijska pravljica o pravici. S srečnim koncem in z igralskimi bravurami. Poleg omenjenih nastopov Radoša Bolčine, Helene Peršuh in Gojmirja Lešnjaka- Gojca v Tartuffu vloge oblikujejo še Teja Glažar kot kričava gospa Pernelle, Iztok Mlakar kot Kleant in drugi člani goriškega ansambla, obetavna sta nastopa Nejca Cijana Garlattija kot Valerja in Urške Taufer kot neutolažljive Marjane. Ovacije občinstva je kot temperamentna služkinja Dorina požela Ana Facchini.
Anja Bajda, Primorske novice, 17. marca 2015