Ustvarjalci
-
Prevajalka
Mojca Kranjc -
Režiser
Božo Šprajc -
Scenografka in kostumografka
Marija Lucija Stupica -
Dramaturg in lektor
Milan Jesih -
Avtor glasbe
Jani Golob -
Koreograf
Janez Mejač -
Oblikovalec luči
Milan Podlogar
Igrajo
Tičev Jaka, prej Bukov Jaka
Boris KerčŽena
Dragica KokotKraljica
Teja GlažarPtičji mladci
Barbara Babič/ Nevenka Vrančič/ Mojca Mirič/ Suzana HumarPtičja mati
Nevenka SedlarJimmy Gorjača
Ivo BarišičFred Vihrač; Harmonikar
Iztok MlakarVatevidka
Breda UrbičSpecialist
Darko KomacKraljevi podsekretar
Sergej Ferrari
V medijih
TIČEV JAKA – IGRA ZA OTROKE
Novogoriško PDG je svojo drugo premiero namenilo otrokom in mladini. V torek (10. novembra) je premierno uprizorilo delo Alberta Wendta Tičev Jaka.
Zadnja leta se je Primorsko dramsko gledališče (spet) oprijelo lepe navade, da novembra ali v začetku decembra postavi na oder delo za otroke, ki ga potem prikazuje v času dedka Mraza. Letos so za takšno predstavo izbrali delo nemškega avtorja Alberta Wendta Tičev Jaka (Der Vogelkopp). Po prevodu Mojce Kranjc je bilo prvič izvedeno na slovenskem v torek, 10. novembra.
Tičev Jaka je prijetna zgodbica o dobrem drvarju, ki se usmili ubogih ptičjih mladičev in jih vzame v zavetje pod svojo kapo. Zaradi tega mora ostajati vedno pokrit, kar pa drugi razumejo drugače. Nekdanji Bukov Jaka postane Tičev Jaka in doživlja razne nevšečnosti, ki mu jih prizadeva oblast (v vlogi kraljevega podsekretarja). Pride celo na morišče, a ga kraljica, ki je Tičevega Jaka spoznala na plesu čudakov, reši tako, da ga povzdigne v kralja in se z njim poroči. Hudobni podsekretar pa ne miruje. Najame grozovitega Jimmyja Gorjačo, da z gorjačo ubije kralja. Tega rešijo ptiči, ki so se spod njegove kape preselili v kraljevsko krono; njihovo petje Jimmyja, ki ima mehko srce, tako prevzame, da se zjoka nad seboj in svojim pregrešnim življenjem. Seveda se vse lepo in srečno konča, kot se za takšne zgodbe pač spodobi.
Uro trajajoča predstava (njena premiera je bila na odru male dvorane kulturnega doma) je narejena po vseh pravilih, ki jih zahteva realistični otroški svet dojemanja. Prav zato so v gledališču naredili zelo prav, da so k sodelovanju povabili ljudi, ki jih otroci poznajo tudi iz njim bližnjega sveta – iz knjig ali drugih medijev: na primer scenografko in kostumografko Marijo Lucijo Stupico, ki je otrokom blizu kot ilustratorka številnih mladinskih knjižnih del, pa Milana Jesiha, ki mu je bil v predstavi odmerjen delež dramaturga in lektorja, ki ga mladi poznajo kot pesnika. Ta odločitev je celi uprizoritvi prinesla nekaj lepih in koristnih rešitev. Skratka: gre za predstavo, ki je namenjena otrokom, ki pa je tudi odrasli ne bi smeli zamuditi. Ima namreč kaj povedati tudi njim.
Delež vseh, ki so v predstavi kakorkoli sodelovali, je velik. Vsi skupaj in vsak posebej so svoje delo opravili z, kot je videti, veliko navdušenja in poleta, zato bodo s to predstavo znali navdušiti staro in mlado.
Vojko Cuder, Primorske novice, 13. 11. 1987.