Timon Atenski

V medijih

Timon Atenski obeležuje dvajsetletnico novogoriške gledališke hiše - ki jo je odprl prav tako Janez Pipan s Smoletovim Krstom pri Savici. To simetrijo komentira takole: »Smoletov. Krst, morda edina slovenska drama s shakespearjevskim duhovnim, intelektualnim in pesniškim tlorisom, je leta 1994 pripovedoval zgodbo o rojstvu države; bilo je veliko krvi, a tudi nekaj vročega smisla in upanja za prihodnje dni. Timon Atenski pa govori o koncu in propadu države in o radikalni deziluziji, ki jo živimo danes.«
Boštjan Tadel, Zvon, 09.10.2013

Tragedija o denarju postavlja v ospredje radodarnega atenskega bogataša, ki zaradi pretiranega razdajanja lastnih sredstev in imetja bankrotira ter se z na novo vzbujenim sovraštvom do vsega človeštva umakne v osamo narave. Drama iz začetka 17. stoletja v priredbi in režiji Janeza Pipana ter dramaturgiji Diane Koloini ni aktualizirana na silo, a je njeno izhodišče trdno zasidrano v trenutek današnje ekonomske, politične, družbene ter predvsem krize vrednot. Finančne zadrege Pipan izkoristi za oris družbenega sistema, ki je že zdavnaj izgubil moralni kompas in družbeno kohezivnost gradi na igri preračunljive uglajenosti »visoke družbe«. Igrana prijaznost v izrazito prenarejenih odnosih se odlično počuti v hladni modernizirani scenografiji Marka Japlja, uniformirano elegantni kostumografiji Lea Kulaša ter digitalnem trušču Alda Kumarja. Svet Timonovih gostij, ki jih Atenci obiskujejo v grabežljivi preži za Timonovimi darili, je postavljen v precizno strukturirano igro, ki v pretežno sivih tonih zarisuje odtujenost, egoistične interese in pritlehno strukturo družbene moči. Bine Matoh je v naslovni vlogi izvrsten; kot bogataš kljub nenavadno ekscesni radodarnosti deluje umirjeno, motivacija za njegova dejanja pa ves čas ostaja dvoumna, na meji med dobrohotno skromnostjo, vero v idejo skupnosti, kupovanjem prijateljstva zaradi osamljenosti in premišljenim načrtom za preverjanje prijateljstva. Njegovo nezanimanje za lastno finančno stanje namiguje na privilegiranje človeškega, ki mu denar zgolj služi. Nenaden finančni zlom razkrije predvsem propad nekega ideala, ki nujno vodi v razočaranje posameznika, nemoč družbe, v kateri je denar privzel avtonomno mesto oblasti nad človekom, pa potencira v popolnem preobratu ekstremnega sovraštva do vseh živih bitij. Z učinkovitimi uprizoritvenimi prijemi, ki poudarjajo izrekanje nekaterih misli v nasprotju s skupinsko mizansceno gruče državljanov, Pipan izpostavi bistveno vrzel med besedami in dejanji. Ta najde vzporednico že v pasusih besedila, ko zaide v filozofski razmislek o odločitvah in dejanjih, ki temeljijo na konfliktu med poštenostjo in posedovanjem. V tej igri izstopa neotesan filozof Apemant, ki ga Janez Starina oblikuje kot nekoliko ciničen glas modrosti, osnovan na nesprenevedavem odnosu do družbenih pojavov. V dialogu mu Timon enakovredno parira kot inteligentni premišljevalec toka dogajanja in moralnih načel, ki ga prav strastnost v skupnem premišljevanju z Apemantom izloča iz nemoralnega bazena grabežljivih ujed (atenskega) ljudstva. Z večplastno karakterno načelnostjo izstopajo še Ivo Barišič kot Timonov oskrbnik, Radoš Bolčina kot oficir in kasneje izgnanec, Timonove priliznjene prijatelje prepoznavno zasnujejo Jože Hrovat, Gregor Zore, Ana Facchini in drugi.
Nika Arhar, Delo, 07. 10. 2013

Uprizoritev groteskne tragedije Williama Shakespeara in Thomasa Middletona Timon Atenski, za katero je bil opravljen nov prevod besedila (Srečko Fišer) in katere režijo podpisuje Janez Pipan, dramaturgijo pa Diana Koloini (več let sodelavca v SNG Drami Ljubljana), odpira novo sezono SNG Nova Gorica. Delo, ki ga na slovenskih odrih uprizarjajo tretjič, "udari" ravno ob pravem času (in v njemu primernem prevodu) in na primeren način (estetsko, idejno, izvedbeno). Uprizoritvena "strategija" se vseskozi spretno pomika med ostro izpisanimi robovi besedila, katerega os sta Shakespeare in Middleton v zgodnjem 17. stoletju uperila v mogočnega posameznika, čigar razsipništvo in razkošje čez čas mutirata v (samo-iniciativno) izgnanstvo in ljudomrzništvo. Režija je stopljena s tekstom, ki ga uprizarja (vendar je daleč od ilustrativnosti); gledalca obda z uprizarjano snovjo, pomočeno v sodobnost. Jezikovna stilizacija je minimalna - pravšnja; vizualna, zvočna in govorna podoba uprizoritve bivajo v medsebojnem skladju. Timon Atenski kot celota ne zveni arhaično, oddaljeno ali teatralno in to odlikuje uprizoritev v sodobnosti, ritem in tempo prizorov, njihovo sosledje in ustroj pa jo oblikujejo v živ, polnokrven, čvrst organizem. "Pravi čas" za uprizarjanje tega, po mnenju avtorjev nekaterih študij, nedokončanega besedila nam pravzaprav kaže prostor. Lokacija dogajanja: Atene, mesto teoretske in praktične zasnove demokracije, je zdaj predvsem rezidenca mogočnega in, kot se pokaže sčasoma, ubožnega Timona, svobodnega državljana atenske polis. Renesančne poteze subjektivnosti; dojemanje posameznika, oddvojenega od kozmološkega in religioznega konteksta, torej tistega, ki se nenadoma znajde v neki drugi hierarhiji, v logiki človeka kot merila, v besedilu o Timonu Atenskem izdelata že njegova avtorja. Nov je način, na katerega se oblast kaže predstavlja in kot prevladujoč dispozitiv predstavljanja oblasti v 21. stoletju uprizoritev prepoznava predstavniško demokracijo. V uvodnem prizoru je 'zbor senatorjev" izpostavljen skozi prav takšno, obolelo družbeno in politično stopnjo razvoja; Timon v svojem prestižnem domu gosti predstavništvo brez referenta, in to iz neznanega razloga. Timon je pravzaprav živi dokaz za to, da se je logika ploščatega predstavništva hinavsko zaredila v marsikatero delujočo poro atenskega družbenega tkiva. Za bogataša, enako kot za njegove "prijatelje", ne vemo, od kod jim bogastvo; vidimo samo veliko hipokrizijo in neskončno trošenje; logika dobrega je pri Timonu izenačena z logiko trga, menjalne proti-vrednosti. Potem ko razda vse svoje imetje, naivno pričakuje povračilo. Njegova transformacija bajeslovnih razsežnosti je v uprizoritvi zastavljena kot logična, v zaledju Aten Timon izbere samoto in notranja razjeda kot posledica razsipništva in besa, je ob koncu le še (neprijetna) oblika začetka neke nove atenske družbenosti, politike in ekonomije. Konec uprizoritve ostaja odprt (senatorka se vendarle spotakne ob lastne (prevelike?) čevlje). Polomija posameznika, ki je zmotno mislil, da zadolževanje lahko poteka v neskončnost, razgrne celotno atensko družbeno, ekonomsko, politično (ne) stabilnost. Dokler je bil dolg neviden in zakrit, je lahko deloval kot sledljiv normativ, neodplačan pa je povzročil nujen konflikt in polarizacijo, ki postavi vstajnike nasproti predstavnikov. V uprizoritvi spremljamo tudi odlično anticipacijo mesta umetnosti (razporejenega znotraj in zunaj kanona, pogojenega s stanjem finančnih trgov, obstalega v dialektiki koda in odpora). Timona Atenskega so poleg že omenjenih ustvarili scenograf Marko Japelj (scenografijo tvori harmonična so -prisotnost znakov blišča, bede, ulice, upora; njihova razporeditev je rahločutna in izrisuje predvsem tankost meje med skrajnostmi) in kostumograf Leo Kulaš, skladatelj Aldo Kumar (glasba je izrazit del uprizoritve), koreografa Nastja Bremec in Michal Rynia (kot samostojen element je koreografija izrazita predvsem v izvedbi plesnega šola Vesne Vončina). Bine Matoh lik Timona od začetka do konca izpelje natančno, v odstopanjih od razumnosti enako prepričljivo, njegovega upornega, neupogljivega sogovornika z igralsko ostrino in lucidnostjo oblikuje Janez Starina (Apemant). Ansambel SNG Nova Gorica z gosti blesti ob premišljeni in natančni režiji in dramaturgiji, ki mrežo renesančnega besedila prepredeta s sedanjimi podobami finančne, politične in družbene zlomljenosti.
Anja Bajda, Primorske Novice, 30. 09. 2013

Počastitev jubilejne sezone so v SNG Nova Gorica uvedli z uprizoritvijo Timona Atenskega, ki pa je izrazito osredotočena na aktualnost; spočetka kramljajoča, s protokolarno podobo zapetih nasmeškov, vsa v besedah (in vizualnih indicih) prepoznavne politične in ekonomske elite, z njenimi prelomljenimi obljubami in pomendranimi zakoni vred. Režijsko delo Janeza Pipana, ki se kaže tudi v fokusiranem posegu v besedilo, je to pot manj aktualistično, pač pa našo sodobnost nagovarja metaforično, predvsem skozi času in repertoarju primerno izbrano besedilo o moralnem in finančnem kolapsu »Aten«. Bine Matoh v upodobitvi Timona Atenskega s svojo načelno dostojanstveno in skoraj vzorno plemenito igralsko držo na lastni koži dokazuje, da je dobrota sirota. Tisti, ki je najprej razsipaval svoje premoženje za prijatelje, ostane nato pri prosjačenju pred njihovimi vrati (kot v kakšni obrnjeni moraliteti) neuslišan in na (ne)milost prepuščen trganju upnikov. Timon si odredi puščavniško življenje pod milim nebom, v načinu igre postane bolj razpuščen kot prej, razbesnjen in razrvan od notranjih in zunanjih viharjev (z uprizoritvenimi poudarki na značilnih frazah in zveznosti topik iz Shakespearjevega opusa), slednjič pridiga o mizantropiji kot vrhovnem načelu. Timon Atenski učinkuje skoraj kot basen, le njegov nauk se ne dozdeva nič kaj obetaven. Besedilo je prepredeno z intelektualističnimi besednimi igricami, ki vzpostavljajo razlikovalni nivo občevanja med nobleso (ne pa tudi med »jaro gospodo«) - zlasti med Timonom in uradnim filozofom Apamentom (Janez Starina) kot hrbtno stranjo dvornih norcev; komu zna biti poudarjena »klasičnost« v popestritev, spet in spet pa se potrjuje, da se v igralski zrelosti verz interpretira mnogo bolj »naturno«. Iz mnogoštevilne zasedbe, ki poleg novogoriškega ansambla v gosteh zaseda še igralske kolege - recimo v vlogah mrhovinarskih izterjevalcev, ki v obubožani državi ironično propadejo - sta v ospredju poleg nosilne vloge prav gotovo še igralski kreaciji Janeza Starine kot inspiracije vse mizantropije, sokratovsko nadležnega brenčijo, ki zbada splošno družbeno moralo v kratkih, zapotegnjenih a markantnih potezah cinizma, smeha in distance; in pa kontrapunkt vsej tej razoranosti, dekadentnosti in brezbožnosti, služabnik Flavij Iva Barišiča, ki v svoji pokornosti in uslužni zvestobi z nič patetičnim, prej vajenim upogibom kolen ali komolcev kompulzivno verjame v neki red in zvestobo, skoraj kot neka arhaična podoba iz preteklosti. Drugače niti ne more biti, saj so vrednote z njihovimi starešinami vred potlačene v preteklost. Preostali liki so zato sploščeni na tipološko prezentacijo svojega časa. Uprizoritev izostri konec kot prizorišče nerazrešenih konfliktov, čeprav v nekoliko drugačni punktuaciji originala (nastavi si celo možnost radikalne »predelave« besedila z nastavkom televizijske oziroma filmske dokumentacije, ki pa je ne izpelje). Odloči se za interpretacijo, ki je sicer inherentna samemu besedilu, kot opozorilo moralno razprodani družbi, ki se poleg vsega nepreklicno sooča še z grožnjo propada (ali družbenega prevrata). Ta stoji uporno tu, pred vrati, in pod vodstvom vojnega odpadnika Alkibiada (Radoš Bolčina) združuje vse gledališko osebje iz »backstaga« igre, ko trka na samovoljnost prenarejenih izbrancev. Ob tem je predstava dramaturško (Diana Koloini) podkrepljena in pregledna, s pritegnitvijo in porazdelitvijo številnih dogajalnih zastranitev v osrednji tok dogajanja, saj si kot osnovno nalogo zadaja čim bolj jasno in nazorno komunicirati s ciljnim občinstvom. Seveda s prvim pogojem, da si to predstavo sploh ogleda.
Nika Leskovšek, Dnevnik, 09. 10. 1013

Za prvo predstavo v jubilejni sezoni je vodstvo gledališča režijsko paličico spet zaupalo režiserju Janezu Pipanu, ki je mojstrsko opravil svoje delo, saj je na oder Timona Atenskega postavil na tak način, da zelo lepo gledljiva uprizoritev izzivalno nagovarja današnjega gledalca in mu ponuja ničkoliko iztočnic za razmišljanje o naši družbeni resničnosti, ki se neverjetno ujema z odrsko fikcijo. Dramo ali, kot sam pravi, politično satiro, je Pipan postavil v sodobnost, a obenem prepustil, da v njej prosto veje duh časa s Shakespearovimi in Middletonovimi verzi in besedami, ki jih je kot vselej imenitno in sveže prelil v slovenski jezik Srečko Fišer. Po vrsti je to tretja uprizoritev tega dela na slovenskih tleh (dvakrat je bilo uprizorjeno v ljubljanski Drami, 1. 1977 v režiji Zvoneta Šedlbauerja in 1. 1992 v režiji Vita Tauferja), kot lahko izvemo iz zapisov zajetnega gledališkega lista, v katerem je tudi celoten Fišerjev prevod. V središču zgodbe, ki bi bila lahko vzeta iz današnje kronike, je bogataš - pravzaprav že zdavnaj propadel, saj je zapravil vse svoje bogastvo in se "nevedno" kar naprej zadolžuje -, ki prireja razkošne obede in vsakič razsipno obsuva svoje goste z dragocenimi darili, z denarjem rešuje prijatelje iz zagat in nikdar noče povračila, podpira slikarje in pesnike, ti pa se mu seveda lizunsko smukajo "pod nogami", dokler se izplača, potem pa mu, kot vsi drugi, obrnejo hrbet. Sam pa ne posluša prigovarjanj svojega zvestega oskrbnika in ne odkritih, trdih besed filozofa, ki mu skušata razkriti resnico. Ko ga vsi zapustijo in silijo vanj le upniki, se njegovo širokosrčno človekoljubje drastično preobrazi v najbolj kruto ljudomrzništvo. Sam se zateče izven Aten v pusto pokrajino, kjer trmasto in vztrajno goji mržnjo, sovraštvo, gnev, gnus do vsega človeškega, pa tudi kozmičnega, saj tudi v vsemirju vidi tatove: luna npr. krade svetlobo soncu! Spoznanje človeške dvoličnosti se kruto zareže vanj in tako se sam iz prijaznega filantropa prelevi v mrkega, neizprosnega mizantropa, ki ne potrebuje sočloveka; sam sebi je gospodar. Tega negativnega protagonista gledalec, sicer z določeno zadržanostjo, najprej gleda z neko simpatijo, potem pa se zgrozi nad njegovim značajskim preobratom in skoraj privoščljivo spremlja njegov propad, ker je do tega poloma prišlo prav zaradi njegove neumne razsipnosti; nazadnje pa vendarle tudi sočustvuje z njim, ko mu nekdanji prijatelji trdovratno in z najbolj podlimi izgovori odklanjajo pomoč. Ta dramski lik, ki je zmožen tako korenite peobrazbe in kaže večplastne značajske nianse, je z besedo, s širokim razponom mimičnega izražanja in najprej vljudnimi kretnjami, potem pa z zarisanim sovraštvom na obrazu, s silo ranjene duše ob spoznanju, da je le denar tisti, ki vzpostavlja odnose v družbi, kremenito izklesal prvak novogoriškega gledališča Bine Matoh. Spet je zablestel s svojo igralsko izrazno močjo in silovito odrsko prisotnostjo, ne da bi sicer z njo zasenčil soigralcev. Začetno prijaznost in ustrežljivo prijateljsko naklonjenost je preobrnil v razkačenost razočaranega človeka, ki želi biti le sam s seboj in ne potrebuje več nikogar in ničesar. Matoh je izdelal mojstrovino, ki jo bo težko preseči. Z zadirčnostjo, trdoto v glasu in neotesanimi izbruhi resnice, ki je Timon noče spoznati, je ob Binetu Matohu z upodobitvijo filozofa Apemanta imenitno stal Janez Starina, ki je kot član Mestnega gledališča ljubljanskega vrnil med nekdanje kolege novogoriškega gledališča. Z omenjenima nedvomno ustvarja vrhunski igralski tercet Ivo Barišič v vlogi ustrežljivo vdanega Flavija, Timonovega oskrbnika, ki zvesto in ponižno želi deliti žalostno gospodarjevo usodo, potem ko je pač brez uspeha skušal preprečiti gospodarjev bankrot in posledično njegovo kruto rezočaranje. Poleg njih izstopa še lik Alkibiada, atenskega oficirja, nato izgnanca oz. vodje upornikov, ki naj bi "pometel" grabežljive senatorje; v tipično "arogantno" vojaško držo ga je odel Radoš Bolčina. Njegov nepričakovani prihod na oder na velikem brnečem motorju bo gotovo vzbudil pozornost pri mlajši publiki. Ostali nastopajoči člani novogoriškega ansambla skupaj z gosti (Iztok Mlakar-pesnik, Kristijan Guček-slikar, Helena Peršuhprva senatorka, Dušanka Ristič-njena spremljevalka, Miha Nemec-drugi senator, Blaž Valič-Kafis, njegov služabnik, izterjevalec, senator, Nevenka Vrančičtretja senatorka, Milan Vodopivec-Ventidij, manufakturist in senator, Jože Hrovat-Lukul, trgovec in senator, Ana Facchini-Sempronija, draguljarka in senatorka, Medea Novak, Andrijana Boškoska Batičspremljevalki senatorjev, Žiga Udir-Lucilij, Timonov služabnik, barman, Tomislav Tomšič -Hortenzij, njegov služabnik, izterjevalec in tat, Gregor Zorc-I.ucij, finančnik in senator, Jernej Čampelj-Tit, služabnik, izterjevalec in tat, Primož Vrhovec-Fiot, služabnik, izterjevalec in tat) so v ostro izbrušeni Pipanovi režijski postavitvi našli vsak posebej primeren poudarek, čeprav ustvarjajo homogen koralni nastop. Nekaj likov je sam režiser Pipan preobrazil v ženske in jih premišljeno in dognano umestil v dogajanje. V Shakespearovem tekstu nastopata namreč le dve ženski figuri, in sicer prostitutki, ki spremljata Alkibiada. V množici izvajalcev je ob poklicnih igralcih skupina mladih dijakov Gimnazije Nova Gorica, ki nastopajo kot Timonovi služabniki in služabnice: Klemen Breznik, Sebastijan Furlani, Anuša Kodelja, Jani Kodre, Ana Kolenc, Martin Mlakar, Ana Školaris, Janez Zore. Tudi oni so se pod natančno režijsko roko harmonično zlili v predstavo, ki ponuja tudi svojevrsten poetično plesni trenutek (koreografa Nastja Bremec in Michal Rynia), v kateri je protagonistka plesalka - Vesna Vončina. Dogajanje spremlja glasba skladatelja Alda Kumar ja, ki podčrtuje ključne trenutke in pri tem klasična simfonična zvočnost prehaja v bučno oglušujočo "metal" glasbo. Celotno vizualno podobo predstave ustvarja linearna scenska zasnova Marka Japlja, ki je dogajanje v notranjščini bogate hiše uokviril v visoke sivkaste stene z nekaj funkcionalnimi vrati, drugi del predstave, ki se dogaja v samotnem pustem kraju pred mestom, pa na desni strani opredelil z nekakšnim iz latev narejenim Timonovim "izvidniškim stolpom", na levi pa z golim drevesom in nakazano pustinjo v ozadju, v sredino pa je postavil kup "zemlje", iz katere naj bi protagonist izkopaval zlati prah. Zelo pomembno vlogo v predstavi, v kateri je režiser uporabil tudi odlomek iz Lukianove satire Timon ali odljudnik v prevodu Antona Sovreta, ima tudi osvetlitev prizorišča - včasih barvno kričečega kot v kakšni diskoteki -, za kar sta imenitno poskrbela Andrej Hajdinjak in Samo Oblokar (še posebno sugestiven je prizor z luno v ozadju). Z dovršenostjo odrske slike se spajajo v prvem delu elegantni kostumi (kostumograf Leo Kulaš) nastopajočih Atencev, v drugem pa se v skladu z novim Timonovim slogom življenja spremenijo v raztrgane cape. Iz sklepnega dela uprizoritve nasploh, po blagohotnem "sanjskem" razdajanju daril, veje tako ozračje, v katerem je ob nastopu množice upornikov čutiti razpadanje državnih institucij, kar pomeni, da ni več časa za iluzije. Ostaja le kruta resničnost. Ključna snov drame, ki ji je Pipan dal dinamični ritem in osvetlil tudi njene humorne prebliske, da se mestoma smeh prikrade na gledalčevo lice, je nenadkriljiva moč denarja, kar seveda nudi temelj za poglobljeno razmišljanje o naši današnji ekonomsko finančni krizi, v kateri je seveda denar v središču in so se v hlastanju za njim porazgubile tudi vrednote, ki naj bi vodile življenje človeka, vrednega tega imena. Premierna publika, med katero je bil najuglednejši gost minister za kulturo Uroš Grilc, je z dolgotrajnim skandiranim ploskanjem izrazila svoje zadovoljstvo s to veliko predstavo, ki je odlično obeležila pomembna mejnika novogoriškega gledališča in obenem trdo povabila gledalce, naj še sami nadgradijo videno odrsko fikcijo z realnostjo, ki nas, žal, obdaja.
Iva Koršič, Novi glas, 03. 10. 2013

Timona Atenskega so na slovenskih odrih uprizorili dvakrat in sicer v ljubljanski Drami in tudi sicer ne sodi med zelo pogosto uprizarjane tekste. Je dokazano skupno in hkrati nedokončano delo Shakespearja in Middletona. Njegovo nedokončanost pa na nek način širi uprizoritvene okvirje. Dogajanje je avtor postavil v Atene, osrednji lik bogataš Timon Atenski, nepremišljeno in brez zadržkov atenskim veljakom v imenu prijateljstva razdaja premoženje, za kar ga le ti častijo in navzven celo malikujejo. Ko obuboža in jih zaprosi za pomoč pa se sooči s spoznanjem, da prijateljstva ni, da človek brez denarja nima nikakršne vrednosti. Zasovraži ves svet in vsakega v njem in se v umakne v osamo, kjer načrtno goji gnev in srd. Zgodba o tem, da je denar sveta vladar, ki jo lahko postavimo v vsakršen čas. Zgodba o Timonu Atenskem je zgodba današnje stvarnosti in tudi tako jo je na novogoriški oder postavil režiser Janez Pipan. Občinstvo je sledilo čisti, jasni in do zadnje potankosti izdelani predstavi, začenši s preprosto, domišljeno scenografijo Marka Japlja, kostumografijo v slogu današnjega časa Lea Kulaša in vrhunsko glasno Alda Kumarja, ki z vso izrazno močjo poudarja in dograjuje sleherni trenutek dogajanja. Igralske moči je združilo več deset ustvarjalcev, tudi gostov. Blestel je Bine Matoh v zahtevni naslovni vlogi, ob njem pa kot gost nekdanji član SNG Nova Gorica Janez Starina v vlogi neotesanega filozofa Atemanta in Ivo Barišič kot Timonov oskrbnik Flavij. Tragedija prepletena s humorjem in satiro je dobesedno očarala do zadnjega kotička polno dvorano, ki je ustvarjalce nagradila z ovacijami in brez dvoma si celoten tim to tudi zasluži.
Ingrid Kašca Bucik, RA Koper, 27.9.2013