Totovi

V medijih

PRIMORSKO DRAMSKO GLEDALIŠČE NOVA GORICA
ISTVAN ÖRKÉNY: TOTOVI

Igra madžarskega pisatelja in dramatika Istvana Örkényja »Totovi« je ob času nastanka (1967) doživela precejšen uspeh, razmeroma hitro (1970) pa so jo predstavili tudi v slovenskem gledališču v Trstu. Tokratno uprizoritev je – v istem, nekoliko oglatem prevodu Jožeta Hradila – režiral gost iz Romunije, Madžar György Harag, na prizorišču in kostumih, ki jih je pripravila Doina Levinta. Režiral jo je s precejšnjo mero domiselnosti in šaljivosti, a z nekaj premalo odločenosti, v katero smer naj jo pravzaprav napoti. Besedilo je že sámo precej raznorodno; komične, a nato vse bolj nesmiselne in srhljive zapetljaje uprizarja zdaj v tradiciji realistične ljudske igre, zdaj spet očitno inspirirano pri nekaterih odkritjih dramatike absurda, prepletajoč resnično in umišljeno, dejstva in njih pretirano, skrivenčeno podobo. »Totovi« so namreč – kot celota – kar najbolj bridka prilika o nasilju in zlu, ki ju nad vdane slehernike prinaša vsakršna uniformirana oblast, a ta celota je sestavljena iz številnih anekdot, prizorov situacijske komike, besednih nesporazumov, iz dolge vrste dovtipov, nabranih in nanizanih okrog osrednje téme z bolj ali manj srečno roko, in opremljena, kajpada, s povsem nedvoumnim sporočilom o tem, kako v še tako preprosti glavi navsezadnje prekipi, da se postavi po robu poneumljenemu nasilju. Režiser je igro postavil v okvire stilizirane groteske, hkrati pa opremil z dovolj razvidnimi pomenskimi poudarki – oblikovala se mu je predstava, ki kot zapisano, ne izpričuje potrebne notranje trdnosti, ki pa neutrudno in marsikdaj učinkovito siplje svoje šaljive, pa tudi bizarne domislice; pripomniti pa je treba, da pri tem njen tok in napetost nemalokrat zastaneta. Kljub pomisleku o dolžini, bolje rečeno: trajanju igre pa se zdi škoda, da je režiser popolnoma izpustil prizor med Totom in (umišljenim?) psihiatrom Lörinckejem; absurdnost njunega dialoga in sveta, ki ga oblikujejo njune besede, bi utegnila dati uprizoritvi več strašljive dvoumnosti.
Nastopajoči so bili uspešnejši, kadar so se ujeli v rahlo pretiranem, nadzorovano karikiranem načinu igre – tu so prednjačili Jože Mraz v izvrstno groteskirani miniaturi pismonoše, Bine Matoh kot uglajeno nasilni in napol nori major, Stane Leban kot ponižno pretkani župnik in Mira Lampe kot prostodušna hči na meji med otrokom in odraslim dekletom. Iztok Jereb v osrednji vlogi Tota se je gibal v preveč enostavnih in enoumnih okvirih preprostosti in omejenosti. – »Totovi« v Primorskem dramskem gledališču so torej kljub nekaterim pomanjkljivostim razmeroma kratkočasna in gledljiva predstava.
Aleš Berger, Naši razgledi, 29. 1. 1982.