V ozvezdju postelje

V medijih

ŽELJA IN IGRAČA
Predstava za otroke v Primorskem dramskem gledališču

»V ozvezdju Postelje« je naslov »igri za otroke in zvezde«, ki jo je avtor Boris A. Novak napisal sprva za radijski medij ter jo kasneje predelal v gledališko delo. Osnovna dramaturška ideja igre je vzporedje dveh svetov – zemlje in vesolja. Zemeljski svet ponazarja deklica Ana, vesolje pa zvezdica Zvezdana. Vsaka v svojem svetu sta se srečali s težavami, ki hromijo otroško igro oziroma zamejujejo prostor bivanja. Grobost, denar in nasilje oblastno vzpostavljenega reda so, kot v začetni pripovedi potoži deklica Ana, njo pregnali z otroškega igrišča; z grobostjo, z zahtevo po plačilu in z avtoritarnim redom se spopada zvezdica Zvezdana, ko jo z njenega ozvezdja Mize prežene vojaški satelit Osvajalec, ko se zaspana skuša zateči v vesoljski hotel in ko si na smrt utrujena hoče odpočiti na nebesni jasi. Skupne težave zbližajo deklico in zvezdico, ki slednjič najde pot skozi odprto okno domišljije, smukne pod rahlo odejo sanj ter se prebudi v dekličini postelji. Njuno zbližanje razodene, da zemlja in vesolje tvorita skupen prostor vsemirja – nedeljivega sveta, katerega skladnost opredeli pesnikova beseda kot »vserimlje«. V tem vsemirju prebivajo tako ljudje kot zvezde. In zvezde se utrinjajo ter izpolnjujejo naše želje …
Na lepoto želje (sanje, domišljije, otroštva, poezije) kot tiste razsežnosti našega življenja, katere čar je, da ostaja neizpolnjena, je vezano moralno sporočilo Novakove igre. Željo, ki je vez, med deklico Ano in zvezdnim nebom, pa si je za uprizoritveno izhodišče vzela predstava, ki jo je v Primorskem dramskem gledališču oblikovala režiserka Helena Zajc s sodelavci Jožetom Ciuho (kostumograf in oblikovalec lutk; izdelovalec Zdenko Majaron), Brankom Drekonjo (scenograf), Jerkom Novakom (komponist, skupaj z Ladom Jakšo in Igorjem Leonardijem, soaranžer in izvajalec glasbe), dramaturginjo Mojco Kranjc, lektorjem Srečkom Fišerjem in korepetitorjem Ivanom Mignozzijem. Uprizoritev to željo »opredmeti« (in jo kot domišljijsko tvorbo tudi razblini) – to pa stori s pomočjo lutke. Zvezde (in drugi nebesni prebivalci) se v uprizoritvi pojavljajo kot velike lutke, ki jih animirajo (se z njimi igrajo) živi igralci (oblečeni v enak kostum kot lutka). V očeh deklice Ane je animirana lutka igrača; je opredmetena otrokova želja, in kot taka omogoča vsebinsko povezavo med zemeljskim svetom in vesoljem, med deklico in zvezdico. Vesolje ustvari uprizoritev tako, da v izhodišču realistično prizorišče prekrije z veliko belo tkanino, ki se kot sanjska koprena, kot zvezdna meglica razlije čez oder. Bela tkanina oblikuje belo ozadje, na katerem se izrišejo likovno čisto izrisane, duhovito zasnovane in spretno izdelane lutke: zvezdice Zvezdana, Zvezdina in Zvezdona, satelit Osvajalec, Nebesni hotelir, in Vesoljski paznik. Igralci Jana Habjan, Nevenka Vrančič, Jože Hrovat ter Ivo Barišič, Milan Vodopivec in Dragica Kokot vodijo lutke tako, da je animiranje vseskozi podrejeno načelu otroške igre, duhovitemu poigravanju s predmetom, odkrivanju njegovih lastnosti in skrivnosti lastnega telesa (roke, dlani, glasu; giba, ki se odzove v premiku lutke ter jo animira v podvojeno igralčevo telo). Skozi lutko je tako vzpostavljena dvojna komunikacija: tista med zemeljskim svetom in vesoljem (med deklico Ano in zvezdico Zvezdano), ki jo vzpostavlja paralelizem dveh svetov – in seveda tista, ki jo narekuje dialog z (mladim) občinstvom, ki mu je igra namenjena. Čisto oblikovana predstava se dosledno izogiba poceni sentimentalnosti, odrske rešitve opira na situacije, značilne za otroško igro, sledi otrokovi želji po igrači ter se izteče v ne povsem premagano in presežno žalost, ki spremlja občutek, da igrače ni več. Drugače kot v Novakovi igrici, kjer deklica Ana pristane na moralno sporočilo igre, ki ga Mama (Metka Franko) pove že na začetku igre, se uprizoritev izteče v nemalo boleč občutek: igrače ni več, z njo vred pa je izginil tudi košček otroštva.
Na malem odru Kulturnega doma v Novi Gorici je tako nastala z ustvarjalnim deležem vseh sodelujočih oblikovana, čista in poštena predstava, ki ji je izhodišče otroška igra. Uprizoritev je skušala preseči nekatere pomanjkljivosti besedila (gostobesednost, mestoma tudi prevelika zahtevnost, premalo dogajanja, neizrazit, tudi površno oblikovan jezik s frazami, ki niso značilne za pojmovni svet otrok), k uspehu pa je odločilno pripomogla sproščena igra vseh nastopajočih. Največji delež imata kajpak interpretinji glavnih vlog: Jana Habjan, ki se je kot zvezdica Zvezdana zlila s svetom naivno radovedne otroške igre ter se povsem vživela v tisto odprto doživljanje sveta, ki po avtorjevih besedah druži otroke in pesnike; ob njej pa kot odlična soigralka Nevenka Sedlar v vlogi odraščajoče deklice Ane, ki se s spontanim veseljem predaja otroški igri, a se hkrati od nje tudi že poslavlja s tisto tiho bolečino, ki nas spremlja takrat, ko komaj slutimo, da izgubljamo delček svojega sveta.
Jernej Novak, Dnevnik, 28. 1. 1986.