Skoči na vsebino

Ferdo Kozak

Vida Grantova

Ferdo Kozak

Vida Grantova

PREMIERA

20. september 1990
Gledališka dvorana v Solkanu

Ustvarjalci

Igrajo

V medijih

VIDA GRANTOVA KOT DRUŽINSKA DRAMA
Začetek sezone v Primorskem dramskem gledališču.


Zakon, družina, posel, ob tem še hrepenenjsko čustvo in danes, dodatno, tudi sociopsihološke študije o ponovnem valoriziranju družinskega jedra po evforiji »svobode« prejšnjih petnajst, dvajset let, sožitje (konvencionalno ali čustveno), odkrivanje blizkih človekovih usod in odnosov: če bi ves ta material natlačili v mikser in hoteli izoblikovati skladno, lepo premešano in spojeno gmoto, bi se nam nemara posrečila, tudi če bi hoteli dograditi tip meščanske drame, kakršna je »Vida Grantova« (napisana leta 1940) Ferda Kozaka. Pravzaprav drama s tega vidika niti ne bi imela kaj veliko povedati, kajti lepovidovski motiv, ki ga je hotel Kozak na vsak način in neprikrito poudarjati, se v njegovi dramatiki kaže le preveč, za moje pojme, naivno, psihološko tenko in brez tistega energijskega naboja, ki naj bi zasenčil pragmatične življenjske robove, bil v kontrapoziciji in antagonizmu s »kruto realnostjo« in gojil tisti idealizem, katerega nikoli ni bilo in ga ni, ker ga ne more biti. A hrepenenje je v literarni fikciji prav to.
Zdi se, da so se oblikovalci prve letošnje premiere (bila je v četrtek v Solkanu) Primorskega dramskega gledališča vsega tega zavedali in zato so šli v sodobno, današnje pojmovanje in hrepenenja in konkretnih družinskih odnosov, pri čemer jih ni vodila nekakšna psihoanalitična slast, ki je pri Kozaku tako rekoč neobstojna (lahko bi celo rekli, da gre pri slovenskem pisatelju za teznost, ki naj bi bila v kritiki meščanskega pojmovanja sveta), ampak analiza medčloveških odnosov na ravni Možnega in Dejanskega – nikakor pa ne utopičnega. Zato pa se kaže novogoriška »Vida Grantova« presenetljivo uspešna prav na nivoju »surovega« realizma, oblikovanja odnosov in koherentne realizacije osnovne dramaturške ideje, ki ni koketirala z baročnimi vijugicami, ampak je šla direktno v srčiko hotenega (o tem bomo seveda pisali). Prav dramaturška razčlemba Diane Koloini in režiserke Katje Pegan, je iz »hrepenenjske«, a močno škripajoče Kozakove »Vide Grantove«, ustvarila kleno zgradbo deziluzije, jo očistila vsakršnih romantično-žalostnih navlak in narekovala trden vpogled v »dejansko stanje« odnosov in individualnih pozicij.
Pa poglejmo, kaj smo pri tem še dodatno razbrali, ne da bi se spuščali v že dolgočasne razprave in primerjave med slovenskim mitom Lepe Vide in Kozakovo dramo. Režiserka Katja Pegan se ni pustila zaslepiti od tega mita, predstavo je vodila preko odnosov protagonistov (mnoge je obogatila z valencami, ki jih drama sama nima) in izklesala svojevrsten neromansiran vpogled v neko družinsko sintagmo. Vida Grantova se proti svoji volji poroči s podjetnikom Mihaelom, v ta zakon prinese tudi romantično-idealistično avanturo z njegovim bratom Tomom. S svojim možem živi odtujeno, Mihael ji je celo v napoto pri njenem hrepenenjskem iskanju nečesa (česa še sama ne ve), zato ji je tuj in odvraten, kajti ne vidi, da se za njegovimi muhastimi in infantilnimi menami razpoloženj skriva velika iskrena ljubezen. Sama je zaslepljena od nekega nerazločnega ideala, zato pa predana egoističnemu iskanju same sebe, ničesar ne vidi, kar se dogaja okrog nje, niti romantičnega samomorilskega čustva najmlajšega od Grantov – Andreja, slabiča in sanjača, zdolgočasenega mladeniča, ki v svoji odtujenosti in brezperspektivnosti ne more drugam kot v smrt. Vida takega dejanja ni zmožna, niti takrat, ko spozna, da je bila za Toma avantura. V svoji nezrelosti in aseksualnosti se zapre vase, hoče živeti sama in »na miru« do trenutka, ko ji Mihael, razbremenjen vsakršne sentimentalnosti do nje, spregovori o svoji veliki krvaveči ljubezni, ko je postavljena pred odgovornost, ko se razbremeni »ideala« in »hrepenenja« in je v čisto konkretni legi – soočanju z realnostjo. Tisti trenutek ni več neodrasla ženska, ki je Toma fascinirala s statusom »idealne ženske«. Ni več »ženskica« kar je vedno pravzaprav bila, ampak ženska. Z zlomom ideala na obeh straneh si omogočita družinsko življenje, v katerem bo tudi Vida končno našla svojo realnost.
Tako branje (in drugačno v današnjem času niti ni možno) zagotavlja »Vidi Grantovi« potenco, s katero govori današnji družbi brez moralizatorskih skušnjav, nasprotno, dosledno in brez ovinkov. Zato so tudi nekateri liki zelo odmevni (nasploh pa bi lahko predstavi očitali preveč kričečih – glasovno – tonov), v prvi vrsti Mihael Grant, ki ga je z vsemi odtenki oblikoval Peter Boštjančič. Boštjančič je v najstarejšega Granta vnesel očitno notranjo razdrobljenost, ki se na eni strani kaže v podjetniškem nasilju in posesivnosti, po drugi pa v strahu, da bi izgubil svoj ženski ideal, Vido. To vse je znal igralec poantirati z mešanico občutkov, ki so že mejili na človekovo muko, kakršno lahko sproži ljubezensko čustvo, ki ni vračano z enako mero. Znal je posredovati zareze in rane srca in na koncu poosebiti strtega, a edinega moralnega »zmagovalca« v drami. V naslovni vlogi Vide Grantove je nastopila nova članica PDG, Alenka Vidrih, ki je bila prepričljivejša v Vidini deziluziji, vračanju na trdno življenjsko podlago, kot pa v prizorih idealističnega hrepenenja. Vsekakor pa je znala Vidrihova poosebiti izredno težaven lik s preštudirano dozo stopnjevanj in duševnih leg. Mogoče bi bila morala svoj lik opremiti izključno s tišino, saj so kriki delovali tu pa tam moteče. Svojevrsten lik njene matere, gospe Borinove, je upodobila Mira Lampe-Vujičić, ženska zunanjega bleska, kar se da uspešno pa sta nastopila tudi Radoš Bolčina in Milan Vodopivec. Bolčinov Andrej Grant je bil izjemno izostren v osnovnem življenjskem spleenu, duhovit in tragičen, z radoživostjo, ki je skrivala muko. Vodopivec pa je oblikoval Toma Granta z nekakšnim odsotnim pogledom lahkoživca na vse, kar se dogaja okrog njega. V ostalih vlogah so igrali Dušanka Ristić, Ivo Barišič, Sergej Ferrari, Janez Starina, Metka Franko, Dragica Kokot, Nevenka Sedlar, Breda Urbič in Domen Fišer. Učinkovito sceno, s povednim zidom v drugem dejanju, sta oblikovala Rene Rusjan in Boštjan Potokar, kostumografka je bila Gordana Gašperin, skladatelj Vanja Pegan in koreograf Matjaž Farič, medtem ko je lektorsko delo, kot običajno, opravil Srečko Fišer.
Marij Čuk, Primorski dnevnik, 23. 9. 1990.