Volpone ali Lisjak

V medijih

ODLIČNA PREDSTAVA SLOVITEGA VOLPONEJA
Delo elizabetinskega dramatika Bena Jonsona režiral Vito Taufer

V okviru Primorskega poletnega festivala je bila minuli konec tedna na vrsti komedija in sicer sloviti Volpone, najbolj znano delo angleškega elizabetinskega dramatika Bena Jonsona, enega najvidnejših sodobnikov Williama Shakespeara. Predstava, ki jo je režiral Vito Taufer, je nastala v koprodukciji med PPF-jem in Slovenskim narodnim gledališčem Nova Gorica. Po premiernih uprizoritvah v Manziolijevem trgu v Izoli (9. julija) in nato na Titovem trgu v Kopru (10. in 11. julija), je za 16. septembra napovedana premiera v Novi Gorici, ki ji bo glede na duhovitost in živahnost postavitve verjetno sledilo še veliko ponovitev. Komedija Volpone je nastala leta 1606; postavljena je v Benetke, takratno evropsko prestolnico trgovanja in denarja, enako kot Shakespearjev Beneški trgovec, ki je nastal le desetletje prej in kateri je Jonsonovo delo po tematiki sorodno. Napisana je v slogu klasične komedije, ki sloni na spletkah in intrigah, a njen presenetljivi čar je zlasti v prodorno kritičnem prikazu sle po kopičenju bogastva in to v dobi, ko je po mnenju marsikoga nastajala današnja, na denarju osnovana družba. Sicer je že na začetek postavljena protagonistova hvalnica zlatu, središčni osi človeškega delovanja.
Naslovni junak je zviti Volpone, ki se hlini na smrt bolan in tako s pomočjo prisklednika Mosce v trumi grabežljivih lakomnežev neti upanje, da jih bo imenoval za dediče, zato ga ti zasipavajo z darili in uslugami: Corbaccio je pripravljen razdediniti sina Bonaria, ljubosumni Corvino mu hoče celo prepustiti lepo mlado ženo Celio, odvetnik Voltore ga s potvarjanjem resnice brani pred sodiščem. Le Bonariova in Celijina poštenost zamaje njihov svet lakomnosti in prevare.
V Tauferjevi postavitvi je Volpone zgodba o pohlepu kot vodilnem človeškem impulzu in kot taka tudi podoba današnjega sveta in življenja. V tem vidiku se kostumi, ki si jih je zamislil režiser sam, nanašajo na današnjo modo, a so obenem brezčasni. Liki, še zlati stranski, so groteskno, karikaturno podani, največ niansiranja je v osrednjih likih Volponeja in Mosce. Vsa predstava je živahna, razgibana in ob obilici spektakelskih elementov kot, denimo, koreografske točke Mojce Horvat, kar razkošna. Veliko je priložnosti za smeh, vendar vselej brez kanca prizanesljivosti ali dobrodušnosti, nasprotno!
Igralske sposobnosti nastopajočih so odlično valorizirane; Volpone Radoša Bolčine je dovršen tako v mimiki obraza in telesa kot glasovno, isto velja za vlogo Mosce, ki jo igra Vojko Belšak. Iztok Mlakar, Ivo Barišič in Primož Pirnat podajajo vloge Voltoreja, Corbaccia in Corvina z barvitimi karikaturnimi prijemi, enako tudi Miha Nemec kot Bonario pa Milan Vodopivec, Stane Leban in Gorazd Jakomini kot sodniki ter Alida Bevk kot skromna in poštena Celia. Anja Robida in Katja Šantl kot Nana in Androgyna s svojo seksi privlačnostjo poudarjata pečat, ki ga je režiser dal predstavi.
V postavitvah za Primorski poletni festival Vito Taufer posrečeno izbira okolje uprizoritev; to velja tudi za Volponeja, v katerem je edini izrazitejši scenografski element le protagonistov bleščeči zaklad in ki se je odlično podal na beneška trga v Izoli in v Kopru.
Primorski poletni festival se nadaljuje drevi (12. julija) in jutri (13. julija) na vrtu Glasbene šole v Kopru s predstavo Piaf Edith Piaf, v kateri nastopa Vesna Pernarčič, medtem ko bo v četrtek, 15. julija, in v soboto, 17. julija, na dvorišču Pretorske palače v Kopru na vrsti tretja odčitava Shakespearjevega Julija Cezarja, tokrat v režiji Dejana Sariča.
(bov), Primorski dnevnik, 14. 7. 2004.


OTOŽNA BURLESKA
S trpkim nasmehom

Kot prvo premierno uprizoritev v sezoni so na velikem odru SNG v Novi Gorici predstavili klasično komedijo intrig Shakespearovega sodobnika Bena Jonsona (1572-1637) Volpone ali Lisjak (Volpone or the Fox, 1605) v duhoviti in gibki poslovenitvi pesnika Janeza Menarta. Najnovejša postavitev avtorja priredbe, scenografa, kostumografa, soavtorja glasbenega izbora (skupaj s koreografinjo Mojco Horvat) in režiserja Vita Tauferja (ob sodelovanju dramaturginje Tee Rogelj), je sicer doživela nekaj srečanj z občinstvom na prostem že v okviru 11. primorskega poletnega festivala, po preložitvi uradne premiere s 16. septembra (zaradi zapletov pri računalniškem upravljanju odrskih vlakov) pa je tudi uradno zaživela na matičnem prizorišču.
Uprizoritev je že v poletni različici izrazito gledališko stilizirano in reducirano nakazovala prizorišča na praznem odru le s črnimi in rdečimi zavesami ter slikovito aranžiranim Volponejevim »oltarjem« prigoljufanega bogastva (oblikoval ga je Branko Drekonja) ali monumentalno privzdignjenim triptihom za predstavnike »božansko« pravičnega sodišča. Na matičnem odru pa je scenograf in režiser dodal v nekaterih prizorih še pomenljivo visok zid, na videz trdno zgrajen in posprejan z modnimi grafiti, da bi nemara tragikomično dogajanje približal urbanemu sedanjiku in podkrepil tesnobno razpoloženje, ko so Jonsonovi pogoltni priskledniki z vsemi svojimi slabostmi na odru postavljeni ob zid.
Črna komedija o prevrtljivem prevarantu in njegovem nič manj premetenem pomočniku Mosci ter z neizmernim pohlepom zaslepljenih človeških kreaturah, ki požrešno goltajo njune vabe in jima naivno prinašajo na kup darove, dokler na koncu sodišče kot ironično poudarjeni čudodelni »deus ex machina« pravično ne kaznuje grešnikov, odzveni na novogoriškem odru še za spoznanje bolj črnogledo kot pod poletnim nebom. Protagonisti (v domišljenih kostumih, maskah, načinih hoje, gibanja, gest, grimas in govora) so le komaj kdaj sprostili smeh z groteskno priostreno zgodbo o neobrzdanem človekovem pohlepu in njegovi nikoli uresničeni želji po premagovanju družbenih zapovedi in sebe.
Opazen zvočni okvir daje dogajanju preplet intimistično otožnih klasičnih pianističnih odlomkov na eni ter ritmično poudarjene »ameriške« revijske plesne glasbe, s katero se predstavo po razrešitvi v slogu »The show must go on!« zaključi. Odločilni delež prispevajo komedijanti z domišljenimi in burleskno karikiranimi in individualiziranimi protagonsiti. Tako je komedijantstvo lisjaškega naslovnega junaka zaznamoval Radoš Bolčina z notranjo satirsko neobrzdano radoživostjo igralca po duši in poklicu ter različnim zunanjimi utelešenji te veščine. Njegovega »mušje« nadležnega prisklednika Mosco, ki ob prvi priložnosti ukani in izda tudi učitelja, je temperamentno in bistroumno odigral Vojko Belšak. Natančno domišljene in individualizirane »živalske« karikature treh vodljivih pogoltnežev so prispevali Iztok Mlakar, Ivo Barišič in Primož Pirnat, bolj počlovečeni podobi njihovih žrtev oz. nesojenih »grešnih kozlov« pa Alida Bevk in Miha Nemec. Z nejeverno ironično distanco so zaznamovali pravične sodnike, kot da niso s tega sveta, Milan Vodopivec, Stane Leban in Gorazd Jakomini, z meseno zapeljivostjo pa Volponejevi stalni spremljevalki v različnih poklicnih podobah Anja Robida in Katja Šantl.
Slavko Pezdir, Delo, 30. 9. 2004