Vonj poljskega zajca

V medijih

MUZIKAL ZA MLAJŠE NAJSTNIKE

S tradicionalno, mladostniškemu občinstvu namenjeno uprizoritvijo za začetek sezone so v novogoriškem gledališču tudi letos zadeli v polno. Na spored je prišla noviteta izpod peresa Srečka Fišerja, »basen« s skrivnostnim naslovom Vonj poljskega zajca (to je Večer v življenju Borisa Lisjaka), napisana v raznolikih verzih in kupletih, v pretežni meri za petje, v uglasbitvi Mirka Vuksanovića že kar kompleten muzikal. – Namenjena pa je igra v prvi vrsti mlajšim najstnikom, občinstvu torej, ki je po letih še zaupljivo in lahkoverno, a ima že svojo samostojno, tudi nepredvidljivo pamet, za katero pa je po teatrih (ne le pri nas in ne samo danes) na voljo le malo primerno živega ali vsaj kratkočasnega blaga. – Novogoriška otvoritvena predstava je torej hvalevredna že s pedagoškega vidika, hkrati pa je uprizorjena tako, da jo zmorejo z zabavnim pridom gledati ne le mladostniki, ampak tudi tisti drugi, ki so žalibog (ali hvala bogu?) že prerasli puberteto. Kot prvih nas tudi takšnih ni malo, teater pa kot zmeraj ne shaja brez publike, najmanj seveda brez sveže.
Resda sta režiserka Katja Pegan in dramaturginja Tea Rogelj v predstavi opustili skorajda v celoti (razen pač imen) – že tako bolj kot ne ohlapne – živalske metonimije, s katerimi se poigrava Fišerjev libreto o podjetniškem Borisu Lisjaku (z beemvejem in mobitelom v žepu) in njegovem ponesrečenem »osvajanju« mične gospodične Cvetke. Nastopajoče osebe sta iz živali preobrazili v ljudi ter jih postavili v nedvoumno, lahko prepoznavno in učinkovito karikirano okolje sodobnih mladostnikov (ulica, disko, televizija …). S tem se je morda izgubilo nekaj poetične rafiniranosti, ki jo zmore besedilo v svojih verzificiranih smešnostih oz. poigravanju s pesniškimi stereotipi, kakor morda tudi njegovega komično naivnega, blago moralično-kritičnega podtona – vendar je igra s striktno »počlovečenostjo« pridobila precej potrebne udarnosti in glasnosti, brez katerih na odru najbrž ne gre. – To se je še zlasti pokazalo v komedijskih sestavinah, ki so jih igralci udejanili zares dosledno in v polnem obsegu predvsem v parodiranju »zabavnih« (in političnih) bebavosti s televizije, nič manj v glasbenem – situacijskem in igralskem – aranžmaju značilnih pevskih numer (vrhunec je vsekakor prizor s »slovensko pop uspešnico« po imenu Lenčka od studenčka). – Igra, zgrajena sploh v prevladujoči meri na petju in njemu podrejeni spektakularnosti – poleg spretne režiserke zasluži posebno pohvalo seveda komponistovo duhovito sprevračanje današnjih vseh mogočih muzikalnih stereotipov – morda tu in tam zaniha v tempu, a zmeraj le za krajši čas, skorajda nikoli pa ne v duhovitosti, čeprav je ta morda kdaj tudi groba ali gre v karikiranju tu in tam »čez«.
Igralci niso slabi niti kot imitatorji in parodisti niti kot pevci in komedijanti. O tem je zanesljivo pričal tudi močan aplavz na koncu.
Andrej Inkret, Delo, 14. 9. 1996.