Voranc

V medijih

»VORANC« PO DESETIH LETIH

Po krstni uprizoritvi Zajčevega Voranca v ljubljanski Drami, 16. januarja 1980, sem za Delo napisal precej obsežno kritično poročilo. Zavzelo je skoraj tretjino časopisne strani pod naslovom čez štiri stolpce: tisti čas gledališka idr. kritika v Delu še ni bila stisnjena v marginalen in uniformiran redakcijski formular, kakor je danes. In ko danes ponovno gledam Zajčevo »dramsko balado« z drugimi igralci in v novi postavitvi, toda pod vodstvom istega režiserja, to je Mileta Koruna, ugotavljam, da tisti dolgi časopisni presoji izpred desetih pravzaprav nimam kaj bistvenega dodati.
Vsaj kar zadeva Zajčevo dramo: Voranc predstavlja nesporno enega od vrhuncev sodobne slovenske dramatike. To je še zmeraj igra o tragični kmetski (= človeški) usodi v katastrofičnem vojskinem času, o mračnih silah, ki se paradigmatično pregibljejo v ljudeh in v naturi, o nerazložljivem, toda naravnem sovraštvu med očeti in sinovi, o imperativni človekovi zvestobi in o njegovem neizogibnem, »metodičnem« izdajalstvu. Voranc pripoveduje tudi danes o človekovi nujni priklenjenosti na okrutno zemljo in o njegovi religiozni zavezanosti drugim ljudem, ki pa so zanj zares in vedno samo »drugi« in zato vedno tudi tujci; o njegovi izvirni samoti, revščini in kletvi, o njegovi neodrešljivi ljubezenski sli in o samouničevalnosti njegovih moči, o grehu in kazni, grozi in trmi in trdem, zvestem vztrajanju vse do konca, onkraj katerega definitivno ne more biti nič več, ker »Bog umira z našo smrtjo« … Vorančeva dramska govorica razpira (podobno kot govorica starih tragedij) še vedno tako rekoč »vse«, kar od človeškega šteje ali sploh je, do poslednjega dna, do elementarne, tako rekoč »mitske« golote. Ta grozljivo radikalna Zajčeva drama – zastrtega in skopega zunanjega dogajanja, nenehnih digresij in reminiscenc, metodično zanikujoča sleherno enotnost svojega časa, kraja in dogajanja, vsa v razsekanih dialoških epizodah in zmeraj znova spet v poetičnih monoloških refleksijah, od začetka do konca vsa na tenkem robu med brutalno izostrenimi dramatskimi situacijami in zamišljenimi lirizmi, dogajajoča se skoraj vsa »posredno«, prek pripovednih poročil in liričnih komentarjev, vseskozi pa z enako silovito energijo – učinkuje torej danes še zmeraj z enako »čudno« poetsko neprizanesljivostjo in – magijo kot pred desetletjem.
Režiser Mile Korun seveda ne poskuša ponavljati svoje prvotne uprizoritve, naj je bila še tako uspešna, »silovita in dognana«, kako smo takrat pisali. Zajčevo besedilo raziskuje danes z drugačnimi, nemara strožjimi in zahtevnejšimi, vsekakor pa skrajno selektivnimi gledališkimi sredstvi. Predvsem se Korunova režija zdaj dosledno odpoveduje sleherni zgolj ilustrativnimi slikovitosti v organizaciji dogajanja, še bolj pa vsakršnemu folklorizmu. Zajčevo dramo razume na prvi strani kot priliko o temeljnih in bistvenih človeških stvareh, pri kateri predstavlja časovna in geografska lokacija dramskega »toposa« (zadnja vojna na Slovenskem, tragično izpostavljen položaj kmetstva v njej) samo eno od dimenzij. Na drugi strani si prizadeva kolikor mogoče natančno ohraniti in profilirati specifično »osebno« črto Zajčevih eksemplaričnih dramskih junakov. Tako imamo pred seboj zelo jasno razviden mehanizem dramatikove usodne »zgodbe«, ki se ji nihče od nastopajočih ljudi ne more izmakniti in ki jih požira z enako neusmiljeno tragično doslednostjo vse brez izjeme. Hkrati pa gledamo vendar tudi »galerijo« posamičnih individualnih dram, zapletenih med seboj v nerazrešljive spore in antinomije. Tako Korun kolikor mogoče pozorno in zvesto prisluškuje imanentnemu nareku Zajčeve dramatske govorice ter njenemu besedju subtilno – in tudi rafinirano – »podreja« ves svoj teater, ne da bi kjerkoli zdrsnil v preprosto retoriko. Izroča se Zajčevi poeziji in prav v njej odkriva najbolj avtentične gledališke možnosti. Posreči se mu maksimalno asketska in obenem precizna, miselno in artistično konsekventno izpeljana igra, v katero se popolnoma naravno in nepretenciozno vključujejo tako direktne dramske situacije kot njihov lirični komentar.
V takšni zasnovi, ki jo bolj kot spektakularnost zanima smisel Zajčeve gledališke poezije, režiserju povsem zanesljivo in disciplinirano sledijo igralci. Priča smo kompaktnemu ansambelskemu nastopu z več kot korektnimi posamičnimi prispevki: dobre vloge v precizni mreži celote. Tako Bine Matoh v naslovni vlogi: figura trdega, neusmiljeno zvestega varovanca tradicije in premišljevalca o njeni katastrofalnosti; Mira Lampe-Vujičić kot njegova tuja, nad vsem njegovim zgrožena, v sovražen, a nemočno resigniran molk zagrnjena žena Neža; Sandi Krošl kot sosed Žagar, Jože Hrovat kot Vorančev sin Jernej, lahkomiselni hrepenelec in avanturist in tudi Nevenka Sedlar v dodani nemi vlogi (ki naj bi očitno predstavljala nedosegljivi predmet Jernejevega hrepenenja in poželenja); in prav tako Radoš Bolčina kot »drevesnik« in devičnik, božji otrok in izkoreninjenec Murovčan ter Dragica Kokot kot njegova poželjiva in kljub vsemu zmeraj spet in spet nezadoščena spolna zasledovalka, stara Katra …
Andrej Inkret, 30. 9. 1989.