Vrtoglavci

V medijih

PRIMORSKO DRAMSKO GLEDALIŠČE NOVA GORICA
LEV G. BIRINSKI: VRTOGLAVCI

Kot zadnjo predstavo sezone so v novogoriškem gledališču premierno uprizorili malo znano »tragikomedijo v štirih dejanjih« skrivnostnega ukrajinskega Žida in dolgoletnega dunajskega emigranta Leva Birinskega »Vrtoglavci« ali »Znorelcev ples«. Besedilo je bilo objavljeno leta 1921, že februarja 1913 pa je doživelo v prevodu Antona Melika uprizoritev v ljubljanskem Deželnem gledališču. Za tokratno drugo uprizoritev na Slovenskem so uprizorili popravljeni Melikov prevod, lektor je bil Srečko Fišer.
Dogajanje je postavljeno v odročno rusko gubernijo, nekje na severu države, v revolucionarnem letu 1905. Avtor stopnjuje do absurda smešen položaj dvojne igre videza in resničnosti, ki jo izvabljata obe strani v »razrednem konfliktu«. Pohlepni gubernator Ivan Habarovič namreč pošilja v Moskvo lažna poročila o živahni dejavnosti revolucionarjev, teroristov in anarhistov v svoji upravni enoti, da si tako z dodatnimi sredstvi iz zvezne blagajne krepi družinske dohodke. Skupine mladih revolucionarjev pa so si izbrale prav njegovo mirno in odmaknjeno gubernijo za varno skrivališče in zatočišče, od koder širijo revolucijo po Rusiji. Zaradi konspiracije svoje prevratniške dejavnosti skrbno varujejo red in mir prav v tej gruberniji. Da bi goljufivi gubernator podkrepil svoja poročila tudi z dejstvi, si s tajnikom izmislita celo uprizoriti neuspel atentat na gubernatorja. Mladi revolucionar Kozakov, ki po njem hrepeni gubernatorjeva žena Elizaveta, se prijavi sam za atentatorja, da bi preprečil domnevne policijske preiskave, oblast iz Moskve pa zamenja Ivana Habaroviča z novim gubernatorjem Dernovim. Habarovič zdaj skuša s svojimi policaji spodbuditi pravo revolucijo, a pravi revolucionarji pridno pripravljajo provokatorje in varujejo red in mir. Na koncu se izkaže, da je tudi novi gubernator Dernov v svoji guberniji enako goljufal centralno oblast kot premeteni Habarovič, zato iz Moskve zaupajo gubernijo skrivnostnemu in brezosebnemu tajniku.
Avtor torej brez zadržkov smeši skrajno nemoralo in požrešnost predstavnikov oblastniške hierarhije, ki izkoristijo tudi nevarno revolucionarno vrenje v svojo osebno korist, a hkrati tudi nezrelost in prazno retoričnost zanesenih mladih revolucionarjev. V svoji kritiki skorumpirane državne birokracije je drzen, V relativizaciji bombastičnega revolucionarnega zanosa pa vizionarski. Oboje deluje živo in aktualno še danes, ko lahko ocenjujemo revolucije 20. stoletja tudi po rezultatih in ko se zdi nova državna birokracija, rojena iz revolucije, enako vredna posmeha in kritike, kot je bila za Birinskega carska birokracija.
Režiserka Vida Ognjenovič je ob dramaturški pomoči Gorana Schmidta pripravila radoživo in dinamično uprizoritev, pregledno v uprizarjanju duhovitega komedijskega dogajanja in na koncu kritično zaostreno v tajnikovem pokončanju navideznih in pravih revolucionarjev ter ob prihodu moškega s kruhom, oblikovanim v srp in kladivo, ki ga mož začne jesti. Relativizirani sta tako revolucija kot tudi boj za ohranitev statusa quo, razkrinkani sta manipulaciji v imenu drobnih osebnih koristi in v imenu abstraktnih družbenih in političnih idealov. V svetu popolne vprašljivosti in poljubnosti vsega zgubi seveda tudi simbol srpa in kladiva svoj pomen, dobesedno ga izničujeta človeško samoljubje in požrešnost.
Za barvito in na stiliziranih folklornih motivih zasnovano likovno podobo uprizoritve sta poskrbeli scenografinja Marina Čuturilo in kostumografinja Ljiljana Dragović. Stilizirano glasbeno opremo je prispeval Laboratorij zvoka bratov Vranešević, odrski gib pa Metod Jeras.
Osrednji komedijski lik in nosilno figuro uprizoritve, pohlepnega gubernatorja Ivana Habaroviča, je temperamentno in učinkovito izoblikoval Sandi Krošl. Svojega samodržca je utemeljil v klasični tipologiji ruske komedije in mu dal večznačno podobo premetenega manipulanta in na koncu tudi nemočnega izigranca. Skozi vse radoživo dogajanje je kazal potrebno prilagodljivost, s katero je zmogel premagovati najbolj razburljive preizkušnje za svojo oblastno vlogo v družbi in družini. Smešno karikaturo njegove soproge Elizavete, modno zaljubljene v mladega revolucionarja Kozakova, je v duhovitem kostumu značilne ruske lutke odigrala Teja Glažar. Mladostniško razvihranega gubernatorjevega sina iz prvega zakona, Koljo, razpetega med čaščenje očeta in navdušenje nad revolucionarnimi gesli, je izoblikoval Iztok Mlakar. Značilno figuro premožnega Žida, ki zaradi omogočenja šolanja svojemu sinu plačuje šolo tudi kmečkemu fantu, je ustvaril Stane Leban, fantovega starčevsko trmastega, zdravorazumarsko premetenega starca Nikito pa Joško Lukež.
Med mladimi revolucionarji, ki so dovolj naivno izoplnjevali svoje prevratniško poslanstvo, sta izstopala Dušanka Ristić v vlogi fanatične revolucionarke in bombastične govornice Maše ter Jože Hrovat v vlogi zanesenega Pavlova. Nebogljeni in nerodni ljubimec in samozvani atentator Kozakov je bil Renato Jenček, vse prej kot nevarni in preganjani terorist Lenskij Boris Kerč, nekoliko intelektualistični Izidor Matija Rozman, Aleksija pa Nevenka Sedlar.
Skrivnostnega tajnika, ki na koncu prevzame oblast in krvavo obračuna z obema prejšnjima gubernatorjema ter naivnimi revolucionarji, je izrisal Milan Vodopivec, značilno prenašalko čenč, gospo Lapkin, Dragica Kokot, duhovito hišno gospodinjo Anfiso, kostumirano kot »babuško,« pa Breda Urbič. Predvsem komedijske možnosti svojih likov so izrabili še Tone Šolar v vlogi novega gubernatorja Dernova, Sergej Ferrari in Ivo Barišič kot zvesta policijska uslužbenca Balukin in Davidov ter Metka Franko kot Katarina.
Slavko Pezdir, Naši razgledi 10. 7. 1987.