Woyzeck

V medijih

ZADNJA VEČERJA FRANZA WOYZCKA
Büchnerjev Woyzeck v režiji Tomija Janežiča

Tomi Janežič se je do režije Büchnerjeve drame o genealogiji zločina iz ljubosumnosti, ki pomensko jedro zoži na eksistencialno celico prvega socialno marginalnega nosilca zgodbe v zgodovini dramske umetnosti, dokopal že v svojem četrtem institucionalnem zalogaju. In se je lotil z vso potrebno sawyersko smelostjo, pri čemer se že prevod tekstovne predloge spoprijema z natrganimi meandri izvirnika v stilu mojstrov.
Vojček, čigar ime ostaja v novogoriški postavitvi zvesto izvirniku, nudi precej obilno kost, ki jo režiserske interpretacije sicer nadvse rade glodajo, a ta dostikrat sama ogloda njih. Iz dorekanja nedorečenega besedila se vsaka režiserska linija reši na svoj način; v Janežičevem primeru krvavo meseno stopi iz pododrja predvsem povezava med režiserjem in snovalcem scenografije. Z Vladom Repnikom ponovno zadihata isti zrak v isti sapi, a se tatinsko izmakneta možnosti, da bi med njima potegnili enopomensko ločnico. Pred seboj gledamo homogen sozven njunih deležev, pri čemer je Repnikova scenska slika segment, ki čvrsto določa tudi način podajanja dramske zgodbe in njegovo izrazitost včasih celo prekrije. Repnikova vzhičenost nad likovno izraznostjo niza minimalistične, včasih mimobežne lirične utrinke, ki že s svojo simboliko postavljajo pike na i Woyzckovi stiski. Niz na glavo postavljenih omel; z rešetko prepredeno okno v svobodo; Irwinov medvedek, vrteč se na plošči gramofona; nekakšna zavesa enakomerno nanizanih sprehajalnih palic – so nejezikovni znaki, katerih semantika pa ni kaotičen plod pomanjkanja možganske soli, temveč logično temelji na smiselni fragmentarnosti, ki vsega preprosto noče več zvajati na pot racionalnega. Čeprav neplavalec, jim prepustiš, da te naučijo plavati.
Dolga hrastova miza, osrednji scenski gradnik, okoli katerega in na katerem se nateče vse dogajanje, te ves čas vabi, da prisedeš k debatnemu krožku »kako izpeljati konec nedokončanemu«, ki še kar traja. Woyzcek, po umoru sugeriran kot poslednji pravi človek na s krščanstvom prepredenem svetu – kot Kristus, ki je ubil svojo Marijo – se poslovi pred razgrabljeno prazno mizo, kjer je »zadnja požrtija« že davno mimo in so vsi že odšli: kot uborni arhetip notranje sestradane človeškosti še zmeraj sedi tam in je čisto sam. Storjeni zločin ga je sprijaznil s kozmično osamljenostjo.
Prezenca v Woyzckovo globalno stisko potisnjenega Borisa Mihalja dobesedno diha, mlada prav toliko, kot si jo je režiser od nekdaj predstavljal, navzven nora v mejah svoje elementarne pravice do drugačnosti in negacije ter v začetnih sunkih rezervirana kot nevedna novinka v razsežnostih odrske poživitve. Njegov status igrače v rokah zunanje sile in zazrtost v lastni »najneznatnejši« sanjski svet izpišeta Biblijo, ki zre na morilsko dejanje z druge optike, pogojene s spoznanjem o nezmožnosti utirjene refleksije avtentičnosti. V premišljeno sozvočje karakterjev s kostumi in masko se ujameta zlasti še s suhim cinizmom podprti Doktor Radoša Bolčine ter karikirano rdečelični in sebe prepolni Stotnik Bineta Matoha.
Če se sleherna od novih umetnostnih formcij utemeljuje kot antipod prej veljavnega, potem je Tomi Janežič eterična in z zahodnjaku sumljivo vzhodnjaško karmo prepojena replika na medijsko prenasičeno bivanjskost, katere zidovi pokajo pod mazohističnimi obremenitvami. Zdi se, da na tem temelji celotna filozofija njegove gledališke karizme. Kar želenemu doseganju teatrskga optimuma resda ni darilo, je pa objektiven odraz resnice, da »dobri« ne preživijo ne bolj ne manj boleče od »najboljših«, ki se v nedogled šibijo pod težo lovorik. Resda so trenutki, ko se postavitev približa zdrku v razmajano psihologiziranje, vendar kljub temu hipnotično sugerira pomirjeno zadovoljstvo; tudi tedaj, ko so formalne napake prezentne. Tudi tedaj, ko se zdi, da je režiserjevemu intimističnemu poglabljanju v temeljna določila živega bolje pisan na kožo manjši prostor, ki ga lahko s težo odigranih emocij napolni vsega.
Primož Jesenko. Dnevnik 11. 5. 1998.