Zaščitna maska

V medijih

PRIMORSKO DRAMSKO GLEDALIŠČE
PAVLE LUŽAN: ZAŠČITNA MASKA

Prva uprizorjena Lužanova drama je hkrati tudi prva v njegovi dramatični teatrologiji, ki jo poleg Zaščitne maske sestavljajo še drama Salto mortale, izvedena z gledališko skupino TéèR (ta deluje pri Prešernovem gledališču v Kranju), še neizvedena monodrama Živelo življenje Luka dé ter komedija za šest igralcev in šest lutk Micka se predstavi in Janez Kranjski Janez, izvedena v Lutkovnem gledališču, tudi pri Prešernovem gledališču.
Med tekstom Zaščitna maska Pavla Lužana in njegovo uprizoritvijo so bili režiser Božo Šprajc, kostumerka Darja Vidic, igralke Dragica Kokot-Šolar, Teja Glažar in Jerica Mrzel, igralci Stane Leban, Iztok Jereb in Jure Kavšek, pred občinstvom krstne predstave v Komorni dvorani Primorskega dramskega gledališča v Novi Gorici.
Tekst in uprizoritev drame podajata svojevrstno apokaliptično fabulo. Svojevrstno v toliko, da ne gre docela za strašljivo svetopisemsko napovedanko in sploh ne za takšno napoved. In apokaliptično v toliko, da se nekaj, kar je mogoče tako imenovati, dogaja ta čas pred nami, da je to takšen svet, ki ga pripoznavamo za svojega, da je to takšna igra in takšen ples, ki ga moremo imenovati za ples mask. Svojevrstnost bi bila nadalje v tem, da je nosilec glavne vloge nekaj takšnega, čemur normalno pravimo rekvizit, ne pa takšen ali drugačen bog s svojimi ožjimi sodelavci, angeli in svetniki. Kajti jasno je, da so vsi akterji tega plesa podrejeni nekemu skupnemu pravilu, kakor ga predstavljajo maske. Nadrejeni in le-tem podrejeni akterji so nadrejeni oziroma podrejeni zgolj v okviru medsebojnih razmerij. Vsi pa so podrejeni pravilom plesa, ki se kaže kot nekaj, kar je zunaj njihovih moči. Na ta način bi bila Zaščitna maska, če že ne dvojna igra, pa prav gotovo sprevrnjena igra iz plesa z maskami v ples mask.
Pri takšni igri bi bila seveda individualizacija akterjev odvečna, ker namesto njih igrajo maske, in tudi nepotrebna je, ko gre za nekakšno splošno usojenost in težo takšne usojenosti, kakršna more biti v obsegu z maskami omejenega sveta. Individualizacija mask je tudi nemogoča, kajti te so brezdušne, niso oblikovane po čutenju, ne po svojem in tudi ne po nosilcih mask. Ločijo se po barvah in po tem, da so drugačne od neke možne predstave pravih mask. Drama se torej dogaja na ravni rekvizitov. Rekviziti so nosilci drame. Naj so že to nekakšne gajbice, okrog katerih, na katerih in v katerih se razodeva navidezno bistveni interes akterjev, kakor se ti pač sprenevedajo in igrajo sami pred sabo, ali pa sáme maske, ki so zavladale svojim nosilcem ter predstavljajo sámo mejno črto med biti in ne-biti, saj kdor se loči od maske, klavrno pogine: takšen je zakon mask. Rekviziti so tudi glave, ki veselo padajo, tako kot luč, ki seveda ni nobena prava svetloba. Mogoče je reči, da je gledališka igra pri Maskah z vso resnostjo naravnana na neigralska gledališka sredstva. Tako ugotovimo, za kostume oziroma ob razporeditvi razodevajočih detajlov pri njih, da nam dajejo, potem, ko so v naši zavesti sestavljeni z različnih teles, enovito predstavo človeškega telesa kot eventualnega protiigralca unitarni maski. Pri samih maskah pa je na primer očitno to, da zgolj simulirajo maske. Resnost igre je v tem primeru v izkoristku te simulacije. Gledalec se znajde sredi same igre z zavedanjem simulacije. Jasno je, kako vse to ni res, da je igra igra itd. Vendar maske plešejo svoj ples.
Akterji ne vedo, tako kot vedo gledalci, da v resnici vdihavajo pravi zrak. Kje je že tista narava? Seveda, tu gre za to, da se zdaj v gledalcih naseli muha, saj pravega zraka ni, hrana je zastrupljena itd. Tabu je biti brez maske, zato je biti brez maske tudi smrtna obsodba, kajti nevarnost je vedno dobrodošla manipulantom s človeškim blagom. Skratka, trgovina z maskami je v najlepšem razcvetu. Toda življenje sámo je največja nevarnost. Tudi pod maskami se godijo hude stvari. Utrip je drugačen, dihanje je drugačno. Zato ljubezensko vznemirjenje včasih prinese smrt. Mamica pod masko je dojenčku strašljiva. Da bi se poigrala z njim brez maske, mora plačati z življenjem. A dojenček začuda ostane. Tudi drugi ostanejo, na primer tisti, ki so obsojeni na smrt. Na nekak čudežen način vsi tisti, ki se že po svoji naravi upirajo nekim namišljenim nujnostim: dojenčki, morilci, norci in gledalci. Kaže, da so to le posamične napake, bolezenski pojavi človeške vrste, za kar je potem tukaj bolničarka, ki bolezen z orožjem v roki ozdravi, sodni izvrševalci, ki so nesebično, sicer pa zgolj z igrivim upanjem na nagrado pripravljeni ponovno izvršiti svoje izvršilo. Izid bi bil tedaj očiten. Če že morilcem, norcem in bolnim gledalcem (»ki imajo slabe živce, slabo srce, visok krvni pritisk, trombozo, sklerozo, rano na želodcu, tumor, rak na očeh, rak v grlu, rak na pljučih, rak na maternici, levkemijo …«) ni mogoče zaupati tega sveta, je tu novi rod človeške vrste, ki je še neobremenjen z napakami in iztirjenji, kakršna so: biti posiljevalec in mnogokratni morilec, biti norec ali biti zgolj pasivni gledalec. Kar bi mogla biti gledalčeva samovoljna izvedba.
Režija je bila namreč usmerjena prej v to, da potisne gledalca v muko in ga tako izpostavi nujnosti lastnega premisleka. Ne daje mu nobenih napotkov in rešitev. Nobene iluzije, nobenega zadoščenja in sprostitve. Režiser Božo Šprajc je ravno v tej smeri bistveno dinamiziral celoten tekst. Z izhodiščem na najnižji ravni, kakršnega je predstavljal prazni in skoraj bebavi šesterogovor akterskih dvojic v sicer paničnem uvodnem staccatu, ki je bil podan z malone tvegano mero minimalnega kreativnega napora, nasproti zahtevnemu in odlično izpeljanemu letrističnemu artikuliranju, pri čemer se je posebno izkazala igralka Dragica Kokot-Šolar proti koncu uprizoritve. A res je, da tudi druge igralke in igralci pri podobnih težavnostnih stopnjah niso zaostajali. Celotna uprizoritev je bila tedaj grajena prav iz takšnih nihanj. Tako je bila sleherna iluzija in koncesija gledalcu samo navidezna in v trenutku vzpostavitve že tudi izničena. Najbolj dosledno je bilo takšno deziluzioniranje izpeljano v igri z dojenčkom – lutko, ki je najbolj občutljivo mesto v drami. Igralka Teja Glažar je izvrstno oblikovala brezbrižnosti in naveličanosti ob nadležni stvari, kot je jokajoči dojenček, prek obrata v polni osvetlitvi in pristni materinski zavzetosti in toplini do neogibnega samožrtvovanja, prepletenega z incestom in agonijo.
Za Boža Šprajca je bila Lužanova Zaščitna maska prva režija v profesionalnem gledališču in je torej mogoče ugotoviti dvojni uspešni debut mladih primorskih gledališčnikov.
Franci Zagoričnik, Naši razgledi, 23. 3. 1973.