Race

V medijih

/ …/ Glavni junak Martin, igra ga Miha Nemec, besen na ves svet in še posebej na avtoriteto resnice odraslih, se je namreč, kot Sallingerjev Holden, odločil, da bo tri dni preživel v mestu, preden bo staršem povedal, da so ga zaradi neuspeha vrgli že iz tretje srednje šole. V tem času pijan besni naokoli, se zaplete s prostitutko in njenim zvodnikom, zaradi svoje nekomunikativnosti zapravi možnost ponovne naveze z nekdanjo punco in obišče profesorja, pri katerem doživi neprijetno, morda celo izkušnjo spolne zlorabe. Njegova oporna točka je simbol otroške nepokvarjenosti, desetletna sestra Živa, zaradi katere si na koncu tudi premisli. Ostal bo doma in morda celo odrasel. /…/
Lea Širok, Radio Koper, 09.09.2009

V novogoriškem SNG so uvedli novi repertoar z domačo noviteto mladega dramaturga Andraža Golca Race (napisano po motivih priljubljene svetovne uspešnice za najstnike Varuh v rži - Catcher in the Rye, 1951, ameriškega pisatelja Jeroma Davida Salingerja v prevodu Borisa Jukiča) ter zaupali krstno uprizoritev večinoma njegovim študijskim kolegom z ljubljanske AGRFT, ki po opravljenih zaključnih produkcijah tako na generacijsko prodoren način vstopajo v poklicno gledališko življenje. Uprizoritev, ki je namenjena najstnikom, za katere na repertoarjih naših gledališč sicer ni dovolj poskrbljeno, je kot svoj režiserski debut ob dramaturškem sodelovanju avtorja besedila in Martine Mrhar na veliki oder postavila Nika Melink.
Nosilni protagonist uprizoritve je občutljivi, življenjsko neprilagojeni in tako rekoč na vseh bivanjskih »bojiščih« poraženi mladenič Martin Batista, ki ima pred domnevnim pragom življenjske zrelosti značilne mladostniške težave ter psihične in fizične muke tako s samim seboj kot v konfliktih s srednješolskim, internatskim in širšim družbenim okoljem vrstnikov in odraslih, saj (še) ne zmore prepoznati svojih osebnih nadarjenosti ter prednostnih življenjskih ciljev in vodil, se pa v svoji ranljivo nebogljeni negotovosti uporniško nikakor noče prilagoditi in podrediti ustaljenim pravilom in pričakovanjem moralno vprašljivega in sprenevedavega sveta odraslih. V lapidarnih okruških srečanj in dialogov protagonista s predstavniki družbenega okolja smo priče njegovemu načinu premagovanja in postopnega preraščanja stiske pred neznanim, ki si najde odrešilno preživetveno prispodobo za nadaljnje vztrajno iskanje lastne identitete v naravi oziroma zgledni življenjski trdoživosti in prilagodljivosti divjih rac.
Režiserka je univerzalno dogajanje, v katerega središču je vseskozi nosilni protagonist, pomenljivo postavila na izhodiščno odprto prizorišče z visečo in premično kovinsko steno na sredi odra, z obrabljenim starim foteljem na levi in kopico starosvetnih potovalnih kovčkov na desni (scenografka in kostumografka je Tijana Todorović) ter s tem omogočila ne le hitro prehajanje iz interierja v eksterier oziroma vsebinsko prepletanje časov in prostorov dogajanja, ampak asociativno poudarila tudi od posameznika neodvisno odmikanje in padanje »stene« oziroma življenjskih meja ter vizualno pomnoženo breme »dediščine«, ki jo posamezniku že v otroštvu in mladosti samodejno nalagajo družina, šola, družba, civilizacija ... Likovno in glasbeno (avtor izbora uporabljenih skladb in izvirne glasbe je Igor Leonardi) so ustvarjalci dogajanje postavili v nekoliko jugonostalgičen ter slogovno neselektiven in primerno izrabljen delavsko-srednjeslojni ambient zadnjega desetletja prejšnjega stoletja. Med protagonisti, s katerimi je lektorsko tokrat sodelovala Alida Bevk, je največje breme uprizoritve zanesljivo in prepričljivo nosil Miha Nemec v vlogi občutljivega in ranljivega, družbeno luzerskega, a nazadnje vendarle svoji prvinski naravi odločno zvestega Martina. K prepričljivemu vzdušju dandanašnje generacijske spontanosti in življenjske neposrednosti so kot Martinovi vrstniki prispevali Miha Bezeljak (Iztok Florjančič in Natakar), Miha Rodman (Danijel Hofman), Medea Novak (Monika, Tejči) in Ana Hribar (Sonja, Valentina, Sara), mestoma nasilno polaščevalsko in mestoma samozadostno mrtvoudno razmerje odraslih do mladih pa so v različne pojavnosti stilizirali Radoš Bolčina (Profesor Kante), Stane Leban (Profesor Angelini) in Gorazd Jakomini (Mario, Taksist). Za notranjo zmago v nosilnem protagonistu odrešilno mero prvinske čistosti in naivne radoživosti mlajše sestre Žive je v dogajanje prinašala Maja Petrovič, ki pa je na koncu odločno napovedala že tudi svoj »generacijski« upor.
Slavko Pezdir, Delo, 11.9.2009

/…/ Race so zasnovane kot niz utrinkov iz življenja mladega Martina, upornika, danes bi mu rekli neprilagojene osebe, med njegovo levitvijo iz otroštva v zrela leta. Šola ga dolgočasi, sošolci mu presedajo, starši so mu odveč. Poln je jeze brez pravega razloga in nemira brez jasnega izvora. Ve samo, da mora proč, da mora poiskati svojo pot, naj bo to še tako težko, tvegano ali zapleteno. Metafora njegovega iskanja so race iz ribnika v newyorškem parku, za katere nikakor ne najde odgovora na vprašanje, kam gredo pozimi, ko ribnik zaledeni.
Andraž Golc je svoje Race napisal po kultnem romanu Jeroma Davida Salingerja, Varuh v rži, enem najvznemirljivejših besedil prejšnjega stoletja, ki je zaznamovalo številne generacije mladih in še danes vzbuja nemir in hrepenenje. Tekst ostaja zvest literarni predlogi in v maniri toka zavesti vodi gledalca skozi doživljanje protagonista Martina v interpretaciji Mihe Nemca na poti levitve iz otroštva v odraslost.
Režiserka Nika Melik je dogajanje postavila na skoraj prazno sceno Tijane Todorović, omejeno z eno samo steno in enimi samimi vrati. Skoznje so v Martinov svet vstopale in iz njega izstopale osebe in dogodki, ki so predstavljale njegovo preteklost in vezi, s katerimi je bil priklenjen na otroštvo. /…/
Vida G. Posinkovič, Primorske novice, 10.9.2009


Novogoriško gledališče je sezono odprlo s krstno uprizoritvijo Rac, ki jih je avtor Andraž Gole napisal po motivih Salingerjevega Varuha v rži v prevodu Borisa Jukiča. Roman, ki je (bil) mnogim srednješolcem angleško maturitetno čtivo, je torej spodbudil slovensko dramsko (v veliki meri dramatizirano) različico, sama postavitev, pri kateri je avtor, sicer še študent na AGRFT, sodeloval kot dramaturg in ki je nastala pod režijskim vodstvom mlade Nike Melink, pa nagovarja tudi in predvsem odraščajoče mladostniško občinstvo. Uprizoritev, ki uokviri prehajanje protagonista od neprilagojenosti svetu in gnanja za nečim lastnim do končnega postanka, se tako lahko bere tudi kot neke vrste prehod s študijskih na profesionalne odrske deske, in to z vsebinsko opremo, ki je prehajajočim posebej blizu. Golčevo delo, v katerem ne nastopa več Holden Caulfield, temveč Martin Batista, in ne več Ackley Drekli, temveč Izi v krizi itn., se s premikom poudarka na race in s spraševanjem o njihovi zimski bivanjski prilagoditvi, ki ga zaključi preprost, že samoumeven odgovor protagonistove sestrice - pokaže tudi kot neke vrste potovanje. In to že uvodoma, s kupom kovčkov, ko Martin (podobno kot Holden) začne s (prvoosebno) pripovedjo in njenim uprizarjanjem ter se postopoma poda na pot, ki vodi skozi več postaj iskanja lastnega mesta v svetu in uhajanja siceršnjemu ustroju družbe. Nenehno spreminjanje prizorišč uprizoritev zajame (pravzaprav lovi) s scenografsko enotno umestitvijo; ta prostorske spremembe izpeljuje z dvigi in spusti posameznih elementov, predvsem zidu, ki zameji notranjosti oziroma odpira »vrata v svet«. Za elementarno zasnovano scenografijo je poskrbela Tijana Todorović, obenem avtorica kostumografije, ki vključi nekaj za pripadnike posameznih generacijskih in družbenih skupin (ter seveda značajsko) značilnih oblačilnih »kosov«, zlasti seveda pri Martinu - z natrganimi kavbojkami, črtasto majico, gor plaščem, spodaj teniskami in predvsem s čez ušesa poveznjeno kapo, s katero si Miha Nemec v njegovi vlogi prekriva razmršene lase. Martinovo govorico oblikuje v odsekanem, mestoma zategnjenem, drugod pospešenem ritmu, kar (ob določenem prestopanji sem ter tja) daje vtis protagonistovega nemirnega zaganjanja in uhajanja. Ta se ves čas srečuje z različnimi osebami, ki so v epizodnem razmerju do celote (v teh vlogah, nekateri tudi kot nosilci dveh ali treh, nastopa preostala, v prevladujoči meri mlada igralska ekipa), in se tako tudi sooča z različnimi, a (družbeno) prepoznavnimi načini delovanja. /… /
Ana Perne, Dnevnik, 12. 09. 2009