Razglašeni zbor

V medijih

»RAZGLAŠENI ZBOR« ALANA AYCKBOURNA
Predzadnja letošnja premiera v PDG

»Na odru ne maram nikakršnega poslaništva«, tako pravi angleški komediograf Alan Ayckbourn v nekem intervjuju iz leta 1987. In v »Razglašenem zboru«, ki smo ga gledali v četrtek kot letošnjo peto premiero Primorskega dramskega gledališča, res ni zaslediti kakih posebnih filozofij ali spoznanj, razen morda tragičnega izkoriščanja posameznika. Ali podrobneje (kot prepisujemo iz Gledališkega lista, vzorno sestavljenega pripomočka, ki je že leta odlična vizitka PDG): »Danes Ayckbourn sega morda globlje. Kritiki, ki občudujejo njegovo dramaturško veščino, pišejo tudi o tem, da se odmika od nadvse popularnega bulvarja. V Razglašenem zboru se ob njegovi nesporni in priznani ironiji in pretanjenem vpogledu v vsakdanje življenje pojavlja rahla bridkost na račun čudnih poti človeških prizadevanj, ki posameznika, njegovi čisti nameri navkljub, zapletejo v ne ravno bleščeče igre.« Držalo bo, čeprav je »Razglašeni zbor« (prvič uprizorjen 2. maja 1984 v avtorjevi režiji) v prvi vrsti igra za zabavo, čisto izklesan gledališki kipec, obarvan z ironijo in humorjem.
Pripoved je zelo preprosta: neka amaterska skupina želi uprizoriti Gayevo »Beraško opero« in vadi in vadi. Na avdicijo pride novi igralec Guy Jones, ki se po zaslugi svojih erotičnih sposobnosti in ljubezenskih avantur (a v te je vpleten nemara proti svoji volji) dokoplje od navadnega statista do glavne vloge. Vsi moški liki kar naprej odpadajo in to ne le po »zaslugi« temperamentnega režiserja Dafydda. V ozadju je še neka zemljiška zadeva, kupoprodaja in ker je Jones delavec v neki multinacionalki, ki bi po nekaterih govoricah kupila zemljišče, ga skušajo vsivprek izkoristiti, da bi se tako ali drugače prignetli do dobička.
To je zunanja lupina enostavne zgodbe, v kateri so liki lepo karakterno opredeljeni, lahko pa bi si mislili in domislili nekakšno parodijo na »Beraško opero«, vendar zelo zniansirano oziroma zabrisano. Vendar to prav gotovo ni bil namen novogoriške uprizoritve, ki jo je pripravila »ekipa« iz Brna: režiser Stanislav Moša, scenograf in kostumograf Emil Konečny in koreograf Karel Riegel ob »domačih pomočnikih« Alji Predan (dramaturginja), Mirku Vuksanoviću (avtor scenske glasbe in korepetitor) in Srečku Fišerju (prevajalec teksta in lektor). Oblikovalcem predstave je šlo predvsem za uglajeno komedijo, ki naj vzbuja smeh in pozabava gledalce in to jim je v dobršni meri tudi uspelo. Nemara prav zaradi tega ni prišla v ospredje »zemljiška afera«, uprizoritev je privilegirala predvsem komične elemente in tekoč ritem, strogo profesionalno spleteno nit, nevsiljivo zlivanje iz prizora v prizor. Na tej ravni je seveda vse lepo teklo, čeprav ne bi predstavi škodilo niti nekoliko več »hitrosti«. Ob tem velja pripomniti, da je Moša skušal krepkeje izpostaviti nekakšnega sodobnega, a »obrnjenega« Tartuffa, saj stopa Guy Jones skozi igro brez opaznejših lastnosti, v čudenju samemu sebi, osvajalec žensk tako rekoč proti svoji volji. A kljub temu mu vsi delajo usluge, dokler se ne zavejo, da so jih delali napačnemu človeku.
Ta moment provincialnega Parsifala je Jože Hrovat v vlogi Guya Jonesa oblikoval nadvse precizno, s točno naštudirano in posredovano igro nebogljenega in naivnega človeka, ki sprejema »darove« z veseljem, a si zanje pretirano ne prizadeva. Pravzaprav je to tragična komedijska figura, ki s svojim razoroženim udajanjem usodi učinkuje kar se da prepričljivo in kot močan kontrapunkt igri ostalih, bolj prebrisanih, vehementnih likov. V galeriji le-teh gre na prvem mestu izpostaviti izjemno komično figuro režiserja Dafydda ap Llewellyna, ki jo je oblikoval Janez Starina z njemu svojsko energijo in smislom za duhovite detajle, ki jih igralec združuje v govornih prvinah in mimičnih domislicah. V take duhovite tone so se podali tudi ostali igralci in oblikovali zares samosvoje in svojske figure, kot na primer Teja Glažar (mikavna gospa Hubbardova, ljubiteljica nevsakdanjih erotičnih avantur), Milan Vodopivec (soprog Hubbardove, prav tako privrženec skupinskega seksa – poskus le-tega je bil med najbolj komičnimi prizori v igri), Mira Lampe-Vujičić (hišna gospodinja, Dafyddova žena, v kateri se tudi prebudi erotična sla po Jonesu), Metka Franko (odločna lastnica pivnice, pretepaška in možata), Breda Urbič (vseskozi z alkoholom nalita gospa Pike), Sandi Krošl (bogat in vplivni gospod Pike, mož, ki poravna vse dolgove), Radoš Bolčina (angelsko in surovo razposajeni mladenič Usher), Nevenka Sedlar (ljubosumna Linda, ki se tudi vseskozi pretepa), pa še Julijan Fortunat, Dragica Kokot, Ivo Barišič in Tone Šolar, ki so ustvarili nekaj posrečenih komičnih vlog. Ob tem, ko zapišemo, da songi žal niso bili najbolj opazni oziroma brezhibno izvedeni, je treba v isti sapi reči, da je bila to vzorno izpeljana ansambelska igra, ki je gledalce v solkanski dvorani večkrat pripravila do smeha.
Marij Čuk, Primorski dnevnik, 22. 4. 1990.