Rdeči nosovi

V medijih

IGRA O UMETNIŠKIH IN POLITIČNIH STVAREH

Rdeči nosovi, najnovejša drama angleškega avtorja Petra Barnesa (uprizorjena je bila prvikrat lansko poletje), postavlja svoje dejanje v Francijo sredi 14. stoletja, v čas prve velike epidemije kuge. Kaže nam torej vsestransko katastrofičen svet, kjer se pod koso bele smrti zamajejo vse ustaljene vrednote in kjer vse kaže tako, da se bo zdaj zdaj cel svet razletel na kosce. – Svet je torej padel iz tečajev: kar je bila prej resnica, je zdaj laž, kjer je bila prej svetost, sta zdaj razbrzdanost in razvrat, kjer je bila bogaboječnost, je bogokletstvo, med pravico in krivico ni več razlike. Zakonov in zakonitosti ni več, vsakdo rešuje samo še svojo kožo, kakor ve in zna. Vsepovsod se legalno razcvetajo vsakršne umazanije: strahopetnost, cinizem, odkrita kurbarija, trgovanje s človeško mastjo. Nune se prostovoljno spreminjajo v cipe, vznikajo morbidnosti, krivoverstva, mazohizem, bičarske sekte.
V trpljenju, ki ga povzročata bolezen in strah pred kužno smrtjo, ki preži za vsakim vogalom in ki mori v množicah, ne da bi seveda spraševala, kdo je kdo in kakšen je njegov položaj v hierarhiji sveta, nima več nobena stvar smisla. Vse je postalo do konca problematično, hkrati pa vse enako vsemu in vse – eno. Zdravila zoper kugo in njene posledice ne poznata niti medicina niti teologija. Posvetni in duhovni oblastniki so spričo vesoljne katastrofe izpustili vajeti in v strahu pred smrtjo – božjo kaznijo – vzdignili roke. Ker ni nobenega upanja na rešitev, je vseeno, kaj ljudje počnejo sami s seboj, dovoljeno je vse. Nihče ni več za nič odgovoren, zavladali sta vsesplošna razvezanost in strašna, nora svoboda brez mej – nihilizem in kaos.
Barnesovi Rdeči nosovi so poučna, kritična igra: prikazovanje katastrofičnega sveta jim je samo sredstvo, njihov odhod v »zgodovino« je eksemplaričen in alegoričen v povsem aktualnem »pedagoškem« in političnem smislu. Rdeči nosovi se ne zanimajo za tisti totalni vrednostni obrat, ki ga povzroči kužna epidemija, niti za nihilistične dimenzije tiste »svobode«, v kateri se vse zamaje in vse postane nično. Obsežna in komplicirana, obenem pa tudi zelo ekstenzivna mobilizacija zgodovinskega gradiva – ki seveda ni brez aktualistične samovolje – je tu postavljena v službo splošne, načelno »ahistorične« misli o nekakšnem univerzalnem in »večnem« bistvu oblasti. Vseeno je, ali je na oblasti ta ali ona Cerkev, ta ali ona Partija, pripoveduje Barnes: prvi in zadnji interes oblasti je zmerom zgolj v tem, da ohranja samo sebe na oblasti in da je pripravljena storiti brez izjeme vse, da bi ji oblast ne ušla iz rok.
To svojo splošno misel o manipulativni naravi oblasti, ki je ista od vekomaj, ilustrira Barnes s slikovito zgodbo o redu »Rdečih nosov«, redovniški skupini »Kristusovih klovnov«, francoskih komedijantov, ki v času kuge s cerkvenim blagoslovom in denarno pomočjo potuje po deželi in zabava ljudi s komedijami. S svojim smehom pripomore, da se ljudje ne spuntajo in da so nasploh »bolj pripravljeni sprejemati svojo bedno usodo«. Tako je ta komedijantska bratovščina seveda v neposredni službi oblasti, ki je sicer sama spričo kuge ob vsak kredit. Takoj nato, ko pa epidemija uplahne in božja šiba ne ogroža več legitimnosti oblasti, postane bratovščina »Rdečih nosov« nepotrebna in seveda problematična. In oblast jo pri tisti priči brez sramu cinično likvidira.
Barnes nam tako znova potrdi znano resnico, da oblast, na prvi strani, nikdar nima smisla za humor (ampak samo za svoje interese) in da so ji komedije, na drugi strani, prav lahko tudi zares nevarne. Neizpodbitno je namreč, kar nas jasno in glasno učijo Rdeči nosovi: »Smeh spočenja svobodo. Smeh se upira vsakršni oblasti, trga ji z obraza masko, ki jo ima za javnost, in kaže njen bedasti obraz.« In tako dalje v enakem splošnoveljavnem slogu. Zato je samoumljivo, da postane bratovščina »Kristusovih klovnov« sumljiva takoj, ko ima oblast stvari spet v svojih rokah, saj je smeh, ki ga proizvaja – kakor smeh nasploh – pač znamenje svobode, resnice, pravice in kar je še drugih takšnih stvari, ki jih oblast nikdar ni imela rada, saj jo nemara že v njenem občem bistvu postavljajo pod vprašaj. – Kar se potem še lahko zgodi, je logično in nujno, naj bo še tako cinično in kruto: ko je bratovščina »Kristusovih klovnov« odslužila svoje, jo je treba razpustiti in likvidirati ali kratko in malo pobiti, če bi se upirala, kakor se to tudi zares zgodi na koncu Barnesovih Rdečih nosov …
To organizacijsko več kot ambiciozno angleško igro, ki pripoveduje prav za prav o samih že znanih resnicah, igrajo v novogoriškem gledališču z izrazito spektakularnostjo in z vso potrebno širokopoteznostjo. Izjemno obsežna igralska zasedba, zahteven teatralični aparat, raznovrstno, na vse strani ne selektivno razpljuskano dogajanje, nenehno ambivalentno mešanje same sebi zadostne odrske slikovitosti in deklarativnega pouka o večnih sporih med »umetnostjo« in »politiko«, najrazličnejše tragikomične norčije in čez vse strogi moralizem … vse to se je v režiji Dušana Mlakarja strnilo v pregledni, jasni in kratkočasni komediji (ki pa ji je treba, sicer že na Barnesov rovaš, očitati nekaj precej hudih entropičnih dolžin).
Sicer pa je bilo skoraj vse, kakor je treba in kakor je bilo mogoče: imenitne kostumografske stilizacije Marije Vidau, nič manj duhovita scenografija Miodraga Tabačkega, ki je znal narediti nemogoče, to je spretno obrniti v svoj prid celo tesne proporce solkanskega odra, kjer je gneča pri le malo večjem številu igralcev tako rekoč neizogibna, tako da se mu je z minimalnimi tehničnimi sredstvi posrečila cela vrsta zelo zanimivih in dramatičnih likovnih aplikacij. Predvsem pa je treba poudariti kvalitetno in natančno voden igralski ansambel, ki se je odlikoval z zanesljivo uravnoteženo skupinsko igro, a tudi z vrsto več kot domiselnih in učinkovito profiliranih individualnih partij, tudi v manjših vlogah. Janez Starina je duhovito in s preciznim komičnim občutkom odigral osrednjega junaka Flota, šefa svoje klovnovske bratovščine, prav tako Iztok Mlakar (še posebej v svojem konvertitstvu iz jezuita v komedijanta) in Vesna Lavrač s svojo krhko pantomimo v nemi vlogi »zvončka«, pa potem – in nenazadnje – še Dragica Kokot, Janez Lavrih, Ivo Barišič, Marko Simčič idr.
Andrej Inkert, Delo, 23. 12. 1986.



PRIMORSKO DRAMSKO GLEDALIŠČE NOVA GORICA
PETER BARNES: RDEČI NOSOVI

Kot tretjo premiero v sezoni so v novogoriškem gledališču pripravili jugoslovansko praizvedbo drame sodobnega angleškega dramatika Petra Barnesa (roj. 1931) Rdeči nosovi. Besedilo je bilo napisano leta 1978, prvič pa je bilo uprizorjeno leta 1985 v Londonu. Po Suterjevem Spelteriniju tako tudi v Novi Gorici že drugič v letošnji sezoni predstavljajo sodobno dramsko besedilo iz najnovejše dramske ponudbe v svetu.
V Rdečih nosovih prikazuje Barnes na videz realistično podobo epidemije kuge v francoskem Auxerreju leta 1348, v času vladavine papeža Klemna VI. v Avignonu. V razmerah vsesplošne navzočnosti smrti, ki ne izbira svojih žrtev ne po socialnem stanu ne po spolu, ne po telesnih ne po duhovnih vrlinah ali slabostih, smo priče družbenemu in moralnemu razkroju. V popolnem neredu, ko prepustijo svet svoji usodi tudi oblastniki, ki se nemočno umaknejo v varno zavetje, so ljudje prepuščeni svobodi iskanja poti preživetja ali vsaj uspešnega boja proti prevladujočemu brezupu. V skromnem menihu Floteju se tako naseli božje spoznanje, da »Bog hoče pave in ne krokarjev, svetle zvezde in ne žalostnih kometov, rdeče nosove in ne črne smrti«. In ker sta pred kužno boleznijo tudi najvišja predstavnika posvetne in cerkvene oblasti, nadškof Monselet in papež Klemen VI., brez moči, podpreta Flotejevo pobudo za ustanovitev čudne »bratovščine veselja, Kristusovih klovnov in božjih pavlih«, saj bo ljudstvo tako pomirjeno v spoznanju, »da v hramu gospodovem ni nobene panike«.
Ko je vladavina kuge mimo in se oblastniki naglo vrnejo na svoje položaje, da bi ponovno vzpostavili red, je tudi svobodne izbire konec. Cinični oblastniki se zavedajo, da »smeh spočenja svobodo in se upira vsakršni oblasti, ker ji trga z obraza masko, ki jo ta ima za javnost«. Flote je s svojimi komedijanti sicer ublažil grozo in nemir med ljudmi ter jim olajšal brezup v krutem soočenju s smrtjo, zdaj pa je treba »obnoviti podložnost in vero, dva tečaja, okrog katerih se vrti svet«. Čas kuge je bil torej tudi čas svobode posameznika, ali »čas nedolžnosti«, kot pravi Klemen VI., zdaj pa »naj pade mrak normalnosti«. Svet se vrne v tečaje: obrtniki in kurbe se med seboj veselo poročijo, Rochfort se vrne v vojaško službo in postane celo papežev oboroženi tajnik, fanatike vseh vrst pa je treba likvidirati. Mrhovinarske zaslužkarje obesijo, mazohistične bičarje sežgejo na grmadi, Flotejeve burkeže pa hočejo najprej vpreči v novo oblikovanje lažnega videza, nato pa jih poženejo v smrt. Flote namreč javno ugotovi, da je spet nastopila neenakost in vladavina gole sile in da so s humorjem samo odvračali pozornost ljudi od resnice in odgovornosti, medtem pa so oblastniki znova spretno zasedli svoje prestole in palače. Komedijanstvo ima očitno v vsakdanjem življenju drugačen cilj kot v časih kuge in popolnega nereda, namesto lepe laži in pozabe naj bi zdaj ponudili ljudem resnico, česar pa seveda oblast ne prenese. Flotejevemu spoznanju drugačnega smisla umetnosti v urejeni družbi seveda sledi neposredni razkol z oblastjo, izobčenje in smrt. Izkaže se, da je gospostvo smrti za svobodni smeh in umetnost tvornejše od gospostva posvetne in cerkvene oblasti in je nered povezan s svobodo in ne z nesvobodo. Iz igre tudi sledi, da sta smrt in smeh enako prezirljiva do vsakršnih razlik med ljudmi in enako nevarna vsaki oblasti, zato ju skuša vedno podrediti v svoja zvesta služabnika.
Novogoriška uprizoritev Barnesovega zajetnega in dokaj gostobesednega besedila, v katerem se prepletajo prvine obešnjaškega humorja s prefinjeno liričnostjo, groteska z vzvišeno ironijo, je gledališko širokopotezna in spektakularna. Množica izraznih sredstev, ki ustreza bogatemu besednemu izrazu in ustvarjanju vzdušja preteklega živopisnega časa, je domišljeno izbrana in trdno povezana v slogovno skladno izrazno celoto. Režiser Dušan Mlakar je ob dramaturški pomoči Mojce Kranjc tekoče in pregledno vodil zahtevno dramsko dogajanje in uspel izpeljati uprizoritev brez opaznejših zastojev in zadreg ter kljub poudarjeni tezni osnovi ohranil v ospredju njeno izrazito estetsko naravo in funkcijo. Na izredno majhnem odru v Solkanu je uspešno reševal težave, ki jih povzročajo množični prizori in uprizarjanje odra na odru, ves čas pa si je imenitno pomagal s prispevki ostalih umetniških sodelavcev in predvsem igralcev. Likovno čist in gledališko funkcionalen odrski prostor je oblikoval Miodrag Tabački, ki si je v osnovi pomagal z dvema velikima zaslonoma, a učinkovito ustvaril tudi ambient papeževega dvora ali srednjeveškega trga. K bogatemu vidnemu vtisu so veliko prispevali kostumi Marije Vidau, ki so označevali časovno, socialno in značajsko, hkrati pa se barvno ujemali z osnovno scensko podobo. Za ustrezno glasbo je poskrbel Lado Jakša in za glasbeno vodstvo uprizoritve Ivan Mignozi. Pomemben je koreografski delež Vesne Lavrač, ki je sama tudi nastopila v poetični vlogi Sonnerie, zvončka, ki le z izbranimi gibi in gestami spremlja pot Flotejevih komedijantov, se pojavlja kot božji glasnik in umre kot napoved žalostnega konca.
Igralski ansambel z gosti je disciplinirano in ustvarjalno zaokrožil tokratni napor z dovolj skladno ansambelsko igro in mnogimi individualnimi dosežki, ki tak skupni dosežek še dodatno plemenitijo. Med protagonisti moramo na prvem mestu omeniti Janeza Starino v nosilni vlogi komedijantskega meniha Floteja, okoli katerega se vse vrti. Čeprav je ta vloga v marsičem podobna Valeriu iz Büchnerjeve komedije Leonce in Lena, kjer je bil tudi odličen, je pokazal tokrat še nekatere nove poteze svoje nedvoumne komedijantske radoživosti in humorne žlahtnosti ter izoblikoval fanatičnega dobrodušneža in jasnovidnega izpovedovalca življenjske resnice. Ves čas je nosil v sebi tudi razvidno sled ironične distance in v trenutku zadnjega spoznanja resnice sveta sprejel dostojanstveno tudi smrt kot svojo zadnjo »komedijantsko« družico. V njegovi grupi je bil fanatično premočrten Iztok Mlakar kot pater Toulon, najprej zvest izvrševalec cerkvene naloge, nato zvest privrženec komedijanstva, radoživa in polnokrvna Metka Franko kot Margarita, polna trpljenja in posmehljivosti hkrati, Ivo Barišič kot jecljajoči Frapper in Janez Lavrih kot jasnovidni slepec le Grue. Temačno figuro mrhovinarja je ustvaril Marko Simčič, lahkoživi figuri obrtnikov pa Jurij Souček in Sergej Ferrari s svojima damama Dušanko Ristić in Nevenko Vrančič. Cinično podobo oblasti sta utelesila Stane Leban kot nadškof Monselet in Marjan Hlastec kot papež Klemen VI. Učinkoviti ljudski figuri mame Metzove in hčerke sta ustvarili Breda Urbičeva in Mira Lampe-Vujičićeva. Vojaka, ki sta se v obdobju kuge pridružila komedijantom, nato pa se kruto vrnila na pot govorice orožja, sta bila Jože Hrovat kot Brodin in Sandi Krošl kot Rochfort. Sodelovali so še: Nevenka Sedlar, Lojze Krumberger, Marjanca Krošl, Milan Vodopivec, Renato Jenček, Darko Komac, Dragica Kokot, Staško Maraž in Staško Marinič.
Besedilo je prevedel Lado Kralj, lektor je bil Srečko Fišer, asistentka kostumografke pa Barbara Stupica.
Slavko Pezdir, Naši razgledi, 16. 1. 1987