Roberto Zucco

V medijih

GROZLJIVO DOBRO
Bernard-Marie Koltès: Roberto Zucco v dobri režiji Eduarda Milerja in v izvrstni interpretaciji Jerneja Šugmana


Francija, Berlin in – Slovenija, prizorišča, kjer je preminuli Bernard-Marie Koltès konkretno in vizualno razgrajeval samega sebe, prizorišča raztelešanja in njegovega razduhovljenega življenjskega blodnjaka, daleč od našega vsakodnevnega dojemanja in vedenja, daleč od naših miselnih konstruktov … In vendar tudi v nas tli latentna klica, v glavnem kot skopljenka v naši zavesti. Ne maramo vedeti zanjo, vsa čutila atrofiramo, da bi nas ne zasvojila, strah, strah nas je pred nami samimi, a ker smo celica družbe, nas je obenem strah pred strahom sosednje celice, ki pa se je v Robertu Zuccu razrasla v strah vzbujajoči pomor, a kar je pri njem še posebno impresivno, je to, da nam tega izpričuje včasih zlovešče umirjeno, nato z jecljanjem, ki prej spominja na nekomunikativnost kot pa na prikrito živalsko popadljivost.
Sicer pa je avtor, od aidsa na smrt obsojen, želel po svoje obračunati s človeštvom in njegovi lirični trenutki so le sunki spomina, s katerimi si je hotel lajšati prehod v onostranstvo. Iz vsega, kar je v razkošnem gledališkem listu PDG zapisano o Bernardu-Marie Koltèsu, bi bilo sklepati, da so se snovalci repertoarja odločili za postavitev Roberta Zucca na oder z neprikrito naklonjenostjo tako do avtorja kot do nosilca njegove razgradnje, ki je ponekod že samo halucinacijska, na primer » /…/ biti prozoren je težka naloga; to je poklic; to so stare prastare sanje, biti neviden. Jaz nisem junak. Junaki so zločinci … Kri je edina stvar na svetu, ki ne ostane neopažena … Ko bo vse uničeno, ko bo megla ob koncu sveta prekrila zemljo, bojo obleke junakov, ošpricane s krvjo, še vedno obstajale …« Take navedke prepuščam presoji vsakega mislečega bitja, naj je to junak ali ne, meni ne more vzbuditi simpatije, ker bi tako odmislil in ponižal veliko anonimnega in prikritega junaštva, tudi v tisti hipotetični četrti malega Chicaga, kjer je latentnost čustev obrobne družbe najbolj zaznavna. Toda avtor tega ni nakazal, nasprotno, višek obupa nad zemeljskimi rečmi je prikazal v ekstatičnem uboju, ki ga je nosilec njegovih miselnih percepcij Zucco izvršil nad sinkom svoje prijateljice … Je pa napolnil prizorišče dogajanja z elementom strahu, in to efektno, in maksimalno grozljivo, zakaj priznati je treba, da so bili tudi goriški gledalci prestrašeni pred neznanim molohom pokončevanja, ki mu ne bi bili kos, če bi se ta iz malega Chicaga nezadržno pririnil v zatišne gaje zavesti, v katerih še pestujemo sanje o dialogu in razsodnosti. Upati je, da najhujšega ne bomo doživeli, če pa bi, bi se v iskanju rešitve gotovo obrnili na junake, ki ne bodo nujno oškropljeni s krvjo.
Zgodba, ki je ena izmed mnogih srhljivih inačic ubijalstva in umorov in ki jo avtor prosto povzema po primeru Robera Succa ali Zucca (besedilna razlaga italijanskega prevoda Zucchero je zgrešena), je bila obilno objavljena in prikazana v tisku ob dogodku samem v letu 1987. Mladenič je namreč zagrešil umor matere, očeta, komisarja in nazadnje – kot že omenjeno – sinka svoje prijateljice. Pozitivno stran njegovih odnosov z ženskami popisuje Mala, dekle, ki prihaja iz neurejenih družinskih razmer, kjer je oče kronični pijanec, mama njegova nemočna sopotnica, a hkrati varuhinja obrabljene etične vzgoje svojih otrok. Dekletov brat je obseden od zaščite pred možno defloracijo svoje mlajše sestre, druga sestra, sama seksualno frustrirana, pa hoče dekle zadrževati z rotitvijo in grožnjami, pri tem pa ves čas pronica njena spolna deviacija, ki bi jo rada uveljavila družno s sestro, ta pa jo odbija. Mala se tako odloči za beg iz družinskega varuštva in ko naleti na Zucca, se nezavedno poda v nevarnost, kar pa je zanjo sprememba in izziv, ljubezen, in na koncu, ob pobegu ljubljenega (v smrt) tudi usoda čakanja nanj.
Okolje je zastopano z družinskimi člani, komisarjema, stražniki, policisti, gosti iz bordela, prizorišča pa z domom Male, z metrojem, bordelom, z zamejenostjo zunanjega prostora itd. Režiser Eduard Miler, ki se je najbrž »obrtniško« izpilil v Nemčiji, kjer je svoj čas ekspresionizem dosegel višek in katerega vpliv nemalokrat zre iz nas iz nemških filmov, je (tudi) s pomočjo specialistke za fizično gledališče koreografke Anne Papoulis Adamović izdelal učinkovite prizore, polne srha in dramatičnosti, z dramaturginjo Žanino Mirčevsko pa sta znala pričarati tudi kanček liričnosti, ki sta jo Zucco in Mala nestereotipno ponazorila. Ponekod bi se bila lahko odločila za krajšanje teksta, zlasti v dialogih policajev in komisarjev. Razbesnjeni efekti glasbene kulise, ob katerih so gledalcem pokali ušesni bobenčki, a so igralce spodbujali k frenetični prizadetosti, so prav tako domisel režiserja, ki je hkrati osnoval izjemno funkcionalno sceno. Za uresničitev svoje avtorske predstave pa si je izbral res ustrezne sodelavce.
Psihični in fizični naboj Jerneja Šugmana je neponovljiv. Bil je resničen in prepričljiv v vsakem stavku, v vsakem gibu nobenega pogleda v prazno, nobenega neustreznega koraka ne prevala, skratka »grozljivo« dober. Njegova odlična partnerka je bila Iva Babić v vlogi Male. Naravno je odigrala odpor proti družinski zatohlosti, prav tako izhod iz nje in izziv nevarni igri, v katero je šla in zašla; znala je biti naivna in divja, nežna in uporna. Duo Njena sestra in Njen brat Lara Jankovič in Boris Mihalj sta suvereno obvladovala situacijo, njun odnos z Malo je bil dobro razčlenjen in pronicljiv, njun poraz prepričljiv. Za izredno solidnost v skladu z vzdušjem in nabojem igre naj gre omeniti vse ostale, med katerimi so (tudi zaradi pomembnejših vlog) izstopali Teja Glažar, Bine Matoh, Dragica Kokot in Ivo Barišič, za nianso pregroba je bila Mira Lampe-Vujičić. Manjše vloge so tolmačili Primož Pavliha, Nevenka Sedlar, Jože Hrovat, Dušanka Ristić, Nevenka Vrančič, Peter Musevski in Branko Ličen. Za ustrezne in stilno usklajene kostume je poskrbel Leo Kulaš. Predstava za vse tiste gledalce, ki si želijo kakovostno in šokantno grozljivost.
Aleksij Pregarc, Večer, 12. 1. 2000