Roka

V medijih

Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica se je v torek rodila nova predstava za najmlajše. Poimenovali so jo preprosto Roka, na oder sta jo krstno postavila igralca domačega ansambla Maja in Miha Nemec. Otroci so jo radi gledali. Na odru sta se srečala dva duhca, kipar in pesnik, ki je znal ubirati tudi strune. Oba sta bila že stara, zelo stara, pravzaprav že sto let mrtva. A rada bi se ponovno rodila, kot dojenčka, vendar sta zato morala rešiti uganko, ki sprašuje, kaj je največja skrivnost rok? Ugotavljata in ugotavljata, kajti na vsak način bi se rada ponovno rodila, naposled pa le najdeta pravi odgovor. Zanimive teme, ki pred otroke postavi celo vprašanje reinkarnacije, sta se avtorja lotila igrivo, dinamično, a tudi dovolj resno. Vlogi kiparja, pesnikove muze in pesnika sta prikupno in duhovito upodobila Maja Nemec in Teo Collori, slednji tudi kot avtor glasbe. Scenografija, ki sta jo podpisala Anamarija Cej in Niki Bonetti, rekvizite pa Branko Drekonja, s kipi velikih rok deluje sugestivno, pralni stroj, iz katerega izpareva para, otrokom kar odpre oči in usta, pritegne jih tudi model sončnega sistema. /…/
Klavdija Figelj, Primorske novice, 31. januarja 2014

Dva duhca, kipar in pesnik, skozi predstavo rešujeta uganko o največji skrivnosti rok, z rešitvijo pa bosta dobila krila in se ponovno rodila na zemlji kot dojenčka. Duhca nam prikažeta številne skrivnosti rok, od tega, da ustvarjajo, delajo, tipajo, vidijo v temi, dajejo in da brez njih ne moremo narediti ničesar. Pravilni odgovor, ki duhca ponovno popelje na zemljo, pa je, da roke lahko božajo in objemajo. Nekje na polovici predstave sem ujela pogovor dečka, ki je sedel za mano. Mami je na ves glas povedal, da mu predstava ni všeč. Na poti domov sem razmišljala, zakaj. V prvem delu predstave je veliko besednih iger. Te so bolj pisane na kožo odraslim, ki so se ob predstavi iskreno nasmejali. Je pa deček za mano obmolknil v drugem delu predstave, ki so jo začinili efekti, komični elementi in glasba. Slednjo je sicer moč slišati čez celotno predstavo. Spisal jo je jazz kitarist Teo Collori, ki se je prvič spopadel tudi z gledališko igro. Obe vlogi je izpeljal odlično. Družbo na odru mu je delala igriva Maja Nemec, vlogo režiserja pa je tokrat zasedel Miha Nemec. Predstava je sicer odlična, je pa primernejša za nekoliko starejše otroke in odrasle, ki so mladi po srcu.
Lea Kemperle, Radio Koper, 29. januarja 2014

Ali sploh kdaj pomislimo, kakšno bogastvo predstavljajo naše roke in prsti na njih in kaj vsega lahko počnemo z njimi? Ko sedemo za mizo, da bi zajtrkovali, kosili ali večerjali, ali se kdaj zamislimo v to, koliko rok je bilo potrebnih, da se je pred nami znašlo toliko vabljivih jedi? In ko si v trgovinah izbirčno ogledujemo razstavljene izdelke, obleke, čevlje, pohištvo ..., nas kdaj prešine misel na vse nepoznane roke šivilj, krojačev, čevljarjev, mizarjev ..., ki so marljivo in potrpežljivo vse to izdelale? Tudi literarni ali likovni umetnik se poslužuje rok in spretne gibljivosti prstov, da izlije na papir, kar mu preveva dušo, ali pa na platno odslika, kar mu narekuje navdih. Prav na vse to in še na nekaj mehkega in nežnega, kar s toplino obda in razžari srce, gledalce opozarja in jih z vsem tem prijetno nagovarja izvirna predstava Roka, ki so jo krstno mehko obžarile v premišljeno izbranih svetlobnih odtenkih odrske luči v torek, 28. januarja 2014, pod večer na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica. Zamisel zanjo se je utrnila dramskima igralcema Maji in Mihi Nemcu, članoma SNG Nova Gorica. Navdih za to lepo, zelo povedno in vzgojno besedilo, ki čudovito spregovori otrokom, a se pomenljivo obrača tudi na odrasle, sta našla pri izrazitih delih kiparja Augusta Rodina in liričnih izlivih pesnika Rainerja Marie Rilkeja. S pomočjo scenografov Anamarije Cej in Nikija Bonettija, ki sta odrsko prizorišče v ozadju zamejila s steno z okni in vrati, v ospredje pa postavila nekaj velikih elementov-rok v različnih gibih, ki dobijo ob magični osvetlitvi mojstrskega oblikovalca luči Sama Oblokarja sugestivne nianse in dimenzije, je nastala vizualno očarljiva predstava, ki ji dodano vrednost predstavlja avtorska glasba različnih ritmov Tea Collorija. Glasbenik Collori, ki v živo izvablja s kitare večkrat prav nežne zvoke, je v predstavi uspešno prestal igralski debi kot Pesnik oz. njegov duhec ob igralki Maji Nemec, ki se je privlačno spremenila v duhca Kiparja in Pesniško muzo. Oba duhca brez miru tavata po kiparjevem ateljeju in z vso vnemo skušata razrešiti uganko, ki jima je bila poslana, da bi lahko dobila krila, "se v angelčka spremenila, med zvezde poletela se kot dojenčka spet rodila in znova roke z ustvarjanjem zaposlila". Napisano jima je bilo namreč, naj odkrijeta največjo skrivnost rok. Kar nekaj zmožnosti rok si prizadevata razkriti - tudi takih neprijaznih, "trdih", kot je ta, da se roke zaprejo v pest -, a vsakič se razočarano ozirata po svojih ramenih, saj krila jima nočejo zrasti. Ko pa končno odkrijeta, da je največja skrivnost rok ta, da se znajo velikodušno razpreti in nežno pobožati ljubljeno osebo ali sočloveka nasploh in mu ogreti dušo s toplim objemom, se jima izpolnijo vroče želje. Kot angelčka poletita v nebo in na zemlji spet zavekata kot otročička, da bosta lahko svojo ljubezen razdajala tudi z nežnim dotikom rok. Lepa, drobna predstava se z iskreno mislijo in jasnimi besedami ozira na gledalce, ki očarani zrejo v kot pajčolan lahko ozračje, ki ga ustvarja odrsko dogajanje, in od nje odhajajo obogateni, s svetlobo v srcu. Vse to je z ustvarjalci predstave poleg že omenjenih so sodelovali oblikovalec zvoka Vladimir Hmeljak, oblikovalec rekvizitov Branko Drekonja in Urška Boljkovac (fotografija), pričaral režiser Miha Nemec, ki je z Anamarijo Cej in Nikijem Bonettijem poskrbel tudi za kostume (posebno privlačna je bujna, nakodrana Kiparjeva modra brada). Predstava je nastala kot koprodukcija Teatra na konlini, ki ga sofinancira Mestna občina Nova Gorica, in Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica, ki je uprizoritev uvrstila v dodatni program. Predstava bo lahko gostovala po vrtcih in šolah, saj se zaradi "mobilnosti" scenskih elementov zlahka prilagaja prostorskim zmogljivostim.
Iva Koršič, Novi Glas, 13. februarja 2014